Jedro

V zadevi ni sporno, da je prosilec prošnjo za dodelitev BPP vložil zaradi pomoči v obliki oprostitve plačila predujma za kritje začetnih stroškov postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti, prav tako ni sporno, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivi dejanji davčne zatajitve. Upoštevanje navedenega pomeni, da zadeva, v kateri je prosilec zaprosil za dodelitev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh in jo je nerazumno sprožiti, kar posledično pomeni, da ni zakonske osnove za odobritev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), zaradi postopka osebnega stečaja, kot neutemeljeno. Tožena stranka je odločitev oprla na Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki se je začel uporabljati 1. 10. 2008, predvsem na določbo 399. člena tega zakona, ki določa v katerih primerih odpust obveznosti ni dovoljen. Pojasnila je, da iz izpiska priložene kazenske evidence izhaja, da je bil prosilec med drugim obsojen za kaznivo dejanje davčne zatajitve po čl. 254/III, II Kazenskega zakonika (KZ), na kazen zapora 1 leta in 6 mesecev, s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. K 228/05 dne 8. 10. 1999, ki je postala pravnomočna 3. 6. 2010 ter za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234/I KZ na zaporno kazen v trajanju 7 mesecev, pogojno s preizkusno dobo 3 let, in sicer s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. K 5/2009 z dne 17. 12. 2009, ki je postala pravnomočna 11. 6. 2010. Ker je bil prosilec pravnomočno obsojen za kaznivi dejanje davčne zatajitve in poslovne goljufije, torej za kaznivi dejanje zoper premoženje, ki še nista bili izbrisani iz kazenske evidence, prosilec ne izpolnjuje pogojev za odpust obveznosti oziroma odpust obveznosti po določbi 399. člena ZFPPIPP ni dovoljen, zato iz tega razloga ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP.

Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da prestaja zaporno kazen in da mu je bila na sodišču očitana krivda kot direktorju, kljub temu, da je bila družba izbrisana iz registra. Želi se zaščititi pred obveznostjo vračanja dolgov, ker je dolžnik d.o.o. in ne on osebno. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da prosilec ne izpolnjuje t. i. objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Gre za pogoj, ki predstavlja določeno verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. Po določbi prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), se pri presoji dodelitve BPP, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Na navedeni pravni podlagi je toženka po presoji sodišča pravilno presojala izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. V zadevi namreč ni sporno, da je prosilec prošnjo za dodelitev BPP vložil zaradi pomoči v obliki oprostitve predujma za kritje začetnih stroškov postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti, prav tako ni sporno, da je bil prosilec pravnomočno obsojen za kaznivi dejanji davčne zatajitve po čl. 254/III, II Kazenskega zakonika (KZ), na kazen zapora 1 leta in 6 mesecev, s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. K 228/05 dne 8. 10. 1999, ki je postala pravnomočna 3. 6. 2010 ter za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234/I KZ na zaporno kazen v trajanju 7 mesecev, pogojno s preizkusno dobo 3 let, s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. K 5/2009 z dne 17. 12. 2009, ki je postala pravnomočna 11. 6. 2010. V zadevi je prav tako ugotovljeno, da gre za obsodbi, ki v času odločanja tožene stranke še nista bili izbrisani. Navedeni podatek, ki med strankama ni sporen in dejstvo, da je tožnik za dodelitev BPP zaprosil v postopku, ki se vodi po določbah ZFPPIPP, tudi po presoji sodišča zahteva uporabo določbe 1. točke prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki določa, da odpust dolga ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni bilo izbrisano. Upoštevanje navedene določbe pomeni, da zadeva, v kateri je prosilec zaprosil za dodelitev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh in jo je nerazumno sprožiti, kar posledično pomeni, da ni zakonske osnove za odobritev BPP.

Ker je za ugodno rešitev vloge za dodelitev BPP treba izpolnjevati tako subjektivni, kot objektivni kriterij, sodišče ugotavlja, da sporna ugotovitev tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP zadošča, torej izpolnjevanja subjektivnega pogoja ni bilo treba ugotavljati.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.