Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da v obravnavanem primeru, ko je bila v postopku ugotovljena splošna neverodostojnost prosilca, ta s svojimi izjavami, ki jim zaradi prej navedenega ni mogoče dati kakšne dokazne vrednosti, ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Pravilno tožena stranka navaja, da morata biti tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljanju resni škodi, individualno utemeljena.

Ker je bilo dejansko stanje v odločbi tožene stranke in sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo (določbe ZMZ), je pritožbeno sodišče zato na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo njeni pritožbi in spremenilo 1. točko izpodbijanega izreka sodbe in sklepa tako, da je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 26/2007 – sklep US) ugodilo tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 7. 2010, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi prve alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ po izvedenem rednem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ter odločila v skladu s četrtim odstavkom 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka zaradi napačne uporabe določbe 28. člena v zvezi s 23. členom in četrtim odstavkom 22. člena ZMZ nepopolno ugotovila dejansko stanje glede možnosti subsidiarne zaščite. Načelo nevračanja namreč varuje pred kršitvijo absolutnih pravic tudi tiste prosilce za azil, ki so v določenih elementih neverodostojni, od okoliščin vsakega posamičnega primera pa je odvisno, ali je v takem primeru treba zaradi načela nevračanja preveriti stanje v izvorni državi ali ne.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožba tožnika zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik neverodostojen. Preverjanje splošnih informacij o izvorni državi je v takšnem primeru nesmiselno in nemogoče. Objektivna situacija se vedno primerja v kontekstu izjav in dokazov, ki jih je predložil prosilec za mednarodno zaščito. Če tožena stranka, ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov, ne ugotovi splošne verodostojnosti prosilca, kar pomeni, da ne verjame njegovim izjavam glede razlogov za mednarodno zaščito, je nepomembno, kakšna je objektivna situacija v njegovi izvorni državi glede preganjanja zaradi razlogov, ki jih je navedel tožnik. Če bi se morala obligatorno preveriti objektivna situacija v izvorni državi, kljub nesporno ugotovljeni splošni neverodostojnosti, tožena stranka ne bi vedela, kaj naj v izvorni državi preverja.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v ponovnem postopku, potem ko je bila s sodbo Upravnega sodišča RS z dne 6. 1. 2010, odpravljena njena prvotna odločba.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna presoja tožene stranke, da glede na izjave, ki jih je tožnik navajal med postopkom priznanja mednarodne zaščite in za katere je organ ugotovil, da so neverodostojne, v obravnavanem primeru ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, zaradi smrtne kazni ali usmrtitve, mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ali kazni prosilca v izvorni državi ter resne in individualne grožnje za življenje in osebnost, zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Svojo presojo je tožena stranka podrobno presodila, tako glede neverodostojnosti tožnika, kot glede obstoja možnih okoliščin glede subsidiarne zaščite.

8. Razumna in sprejemljiva je ocena tožene stranke, da je splošno znano, da v prosilčevi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka vrnitev vanjo imela za posledico nujno kršitev 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v izvorni državi nedvomno množično poročali. Tudi ne gre spregledati dejstva, da je tožnik polnoleten, star 24 let, in sposoben skrbeti zase, kjer koli, tudi v izvorni državi, in da je sam izjavil, da se v izvorno državo ne želi vrniti zato, ker tam nima nikogar več.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da v obravnavanem primeru, ko je bila v postopku ugotovljena splošna neverodostojnost prosilca, ta s svojimi izjavami, ki jim zaradi prej navedenega ni mogoče dati kakšne dokazne vrednosti, ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Pravilno tožena stranka navaja, da morata biti tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljanju resni škodi, individualno utemeljena.

10. Tožnik tudi v ponovljenem postopku subjektivnega strahu, torej subjektivnega elementa svoje prošnje, ni izkazal za verjetnega in utemeljenega. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča pravilna ocena tožene stranke, da ne obstajajo takšne okoliščine, ki bi pristojnemu organu bile ali bi morale biti znane in ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite, ali ki bi vzpostavile obstoj mednarodnih obveznosti zaradi morebitne prisilne odstranitve prosilca v izvorno državo.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev tožbi in za odpravo odločbe tožene stranke. Pritožbeni razlogi tožene stranke so zato utemeljeni.

12. Ker je bilo dejansko stanje v odločbi tožene stranke in sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo (določbe ZMZ), je pritožbeno sodišče zato na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo njeni pritožbi in spremenilo 1. točko izpodbijanega izreka sodbe in sklepa tako, da je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.