Jedro

Ob upoštevanju načela sorazmernosti je sodišče dolžno tehtati, kateri interes je glede na konkretno pravno in dejansko situacijo v ospredju oziroma pravno in dejansko situacijo v ospredju oziroma kateri mora stopiti v ozadje, le v primeru divergentnosti obstoječih pravno (ustavno) varovanih interesov. "Pravica" do lažne informacije pa ni deležna nobenega (ustavno)pravnega varstva in zato ne more kolidirati s pravico do osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic - s tem pa tudi ne upravičevati posegov vanje z učinkom morebitne izključitve protipravnosti ravnanja tožencev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženci so dolžni nerazdelno plačati tožniku njegove stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 141.308 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2006 dalje do plačila, v petnajstih dneh pod grožnjo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvi in drugi toženi stranki naložilo solidarno plačilo zneska 1,200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2002 dalje do plačila, ter drugi in tretji toženi stranki solidarno plačilo prav tako zneska 1,200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2002 dalje do plačila - obakrat kot tožniku priznano odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve njegovega ugleda in časti, povzročenih mu z objavama dveh časopisnih člankov drugega toženca dne 11.11.1995 v dnevnikoma A. in B.; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 536.376 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2002 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo le pritožbi tožnika in mu z delno spremembo zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje zvišalo vsako izmed obeh prisojenih odškodnin za 800.000 SIT, torej na dvakrat po 2,000.000 SIT, medtem ko je v ostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožencev zavrnilo ter v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Upoštevaje delno spremenjen uspeh strank v pravdi glede na izid pritožbenega postopka je temu ustrezno odločilo tudi o stroških postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta prva tožena stranka A., d.d., L. v svojem imenu in v imenu med tem iz registra izbrisane tretje tožene stranke B. d.d., L.(kot njena pravna naslednica) ter drugi toženec C. C. vložila revizijo, s katero izpodbijata obsodilni del pravnomočne sodbe iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana odločitev po mnenju revidentov pomeni nedovoljen poseg v pravice izražanja, opredeljene v 39. členu Ustave Republike Slovenije, glede na okoliščine primera pa sta sodišči v zvezi s kolizijo dveh ustavno zagotovljenih pravic dali preveliko težo pravici do varstva osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu istega temeljnega akta. V spornih člankih je namreč tožnik omenjen kot odvetnik družbe "D." (in njenih lastnikov), zaradi poslovanja katere so številni oškodovanci izgubili ogromne vsote denarja, v člankih pa je nedvoumno navedeno, da gre za predstavitev vsebine anonimnega pisma, ki le ilustrira reakcijo prizadetih oškodovancev. V obravnavanem primeru navedb o tožniku v člankih ni mogoče oceniti kot prepovedan poseg v njegove osebnostne pravice in je zato protipravnost ravnanja drugega toženca kot novinarja, ki obtožb v pismu zaradi anonimnosti pisca že po naravi stvari ni mogel preverjati, izključena, s tem pa tudi odgovornost izdajateljev časopisov. V zvezi z vprašanjem odgovornosti drugega toženca pa bi bilo treba po mnenju revidentov upoštevati, da novinarju ni mogoče naprtiti očitka namerne povzročitve škode. Le če bi škodo povzročil namenoma, bi bil oškodovanec glede na določbo drugega odstavka 170. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih upravičen zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od njega. Sodišče prve stopnje o tem ni zavzelo stališča, sodišče druge stopnje pa na izrecen očitek v pritožbi tožencev s tem v zvezi ni argumentirano odgovorilo. Zato sodba sodišča druge stopnje v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar ima za posledico ne le bistveno kršitev določb pravdnega postopka, temveč tudi kršitev ustavne pravice do pritožbe. Sicer pa po mnenju revidentov tudi ni izkazan obstoj škode, ki bi tožnika upravičevala do denarne odškodnine kot satisfakcije. Slednji se je namreč na oba članka takoj odzval s sklicem tiskovne konference in na njej pojasnil svoje stališče, ki je bilo tudi objavljeno - s čimer so bile takoj sanirane morebitne negativne posledice objave člankov. Končno toženci obširno grajajo tudi višino tožniku prisojene odškodnine in s tem v zvezi ponujajo v primerjavo konkretne primere iz sodne prakse v oporo mnenju, da ni razlogov za odmero odškodnine tožniku, ki naj bi po višini večkratno presegala odškodnine, v sodni praksi doslej že priznane za podobne primere. Predlagajo razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v obsodilnih delih, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu, oziroma obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve zahtevkov tožnika.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 26/99 do 43/2006) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Z vidika presoje protipravnosti ravnanja toženih strank je pomembna neizpodbojna dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), da v obeh člankih tožniku namenjeni očitki (kot osebi, ki je pričela razpečevati mamila po P., ... pri kateri so se opravljale velike transakcije denarja in droge in ... ki stoji za vsemi posli v zvezi s posojanjem denarja ...) pred objavo niso bili preverjeni in da so se izkazali za neresnične. Zgolj to dejstvo odpravlja namreč sleherno potrebo po ocenjevanju ustreznosti revizijsko grajane razmejitve kolizije med pravico do osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic (34. in 35. člen Ustave) ter pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave). Ob upoštevanju načela sorazmernosti je sodišče dolžno tehtati, kateri interes je glede na konkretno pravno in dejansko situacijo v ospredju oziroma kateri mora stopiti v ozadje, le v primeru divergentnosti obstoječih pravno(ustavno)varovanih interesov. "Pravica" do lažne informacije pa ni deležna nobenega(ustavno) pravnega varstva in zato ne more kolidirati s pravico do osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic - s tem pa tudi ne upravičevati posegov vanje z učinkom morebitne izključitve protipravnosti ravnanja tožencev.

Z vidika preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je jalovo tudi revizijsko poudarjanje pomena iz obeh člankov razvidnega dejstva, da je v njih predstavljen lik tožnika le povzetek vsebine anonimnega pisma. To dejstvo je treba ocenjevati v kontekstu s celotno vsebino člankov, v katerih ni zaznati opozoril na nepreverjenost sporočil ali morebitnih dvomov avtorja v njihovo verodostojnost; vsebina člankov razkriva kvečjemu nasprotna prizadevanja prav v smeri ustvarjanja videza resničnosti v njih zapisanih trditev, v oporo katerim je očitno namenjeno tudi poudarjeno in ponavljajoče sklicevanje na izjave domnevne (prav tako anonimne) priče. Odtegovanje protipravnosti javni očrnitvi lika posameznika izza paravana anonimnosti vira informacij (češ da anonimni vir že po naravi stvari ne more biti podvržen preverjanju), bi odprlo vrata možnostim zlorab brezmejnih razsežnosti. V odgovor revizijski trditvi, da je treba tožnika označiti kot relativno osebo iz javnega življenja, pa zadošča, da se zoper njega uperjeno pisanje v obeh člankih nanaša nanj kot osebo in brez sleherne povezave z opravljanjem njegove poklicne dejavnosti odvetnika, v okviru katere je kot pooblaščenec v postopkih zastopal domnevno razvpito družbo D. in njene lastnike.

Nadaljnji revizijski očitek sodiščema prve in druge stopnje o neupoštevanju določbe drugega odstavka 170. člena v času povzročitve škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, po kateri bi bil tožnik upravičen zahtevati povrnitev škode neposredno od drugega toženca le, če bi ta škodo povzročil namenoma, ni docela razumljiv, zanesljivo pa je neutemeljen v obeh modalitetah iz njega izpeljanih revizijskih razlogov kot uveljavljanih. Drugi toženec v reviziji sicer navaja, da mu ni mogoče očitati, da je škodo povzročil namenoma. Vendar si spričo dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi po naravi stvari ni mogoče predstavljati, da bi s to trditvijo utegnil resno meriti na možnost sklepanja, da sta bila za tožnika škodljiva članka napisana in objavljena morda iz malomarnosti (?), česar takega pa ni med postopkom tudi nikoli zatrjeval. Zato s procesnopravnega vidika ni bilo nikakršne potrebe po vsebinsko bolj bogatem odgovoru na v tej smeri uperjen pritožbeni očitek tožencev od tistega ob zaključku obrazložitve v drugem odstavku na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje; z materialnopravnega vidika pa je treba drugega toženca s tem v zvezi napotiti le še na z določbo 7. člena v času povzročitve škode veljavnega Zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94) izrecno predvideno tudi osebno odgovornost novinarja za posledice njegovega dela.

Končno tožena stranka neutemeljeno izpodbija tudi višino tožniku pravnomočno prisojenih odškodnin za duševne bolečine zaradi vsakega izmed obeh nedopustnih posegov v njegove osebnostne pravice. Slednje je pomembno spričo revizijsko neustrezne primerjave vsote tožniku prisojenih odškodnin za vsako izmed obeh škodnih dejanj s prisojenimi odškodninami za posamična škodna dejanja v drugih pravnomočno zaključenih primerih iz sodne prakse. Kolikor toženci v reviziji ponovno načenjajo vprašanje sploh obstoja škode v obliki tožnikovih duševnih bolečin in s tem njegove upravičenosti do denarne odškodnine za to obliko škode (ki naj bi bila odpravljena z objavo poročila s po tožniku sklicane tiskovne konference), jih je treba napotiti na materialnopravno pravilna naziranja o tem že v razlogih sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek na 9. strani prvostopenjske sodbe). Sicer pa tožena stranka graja višino tožniku prisojenih odškodnin strnjeno z očitki, da gre po njenem vedenju za najvišjo doslej priznano odškodnino za tovrstno škodo, da bi tako visoka odškodnina pomenila grožnjo svobodi obveščanja in da je neutemeljena (brez opore v dokaznem postopku) ugotovitev o vplivu spornega pisanja na ugled tožnika kot odvetnika, vendar nobenemu izmed teh očitkov ni mogoče pritrditi.

Tožniku je bila pravnomočno prisojena odškodnina za vsako izmed obeh škodnih dejanj v višini 13,9 povprečnih mesečnih plač (izraženo na ta način zaradi možnosti primerjave z drugimi primeri iz sodne prakse po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji), kar je manj kot v primeru iz publikacije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, Ljubljana 2001), evidentiranem pod zaporedno številko 687 (odločba VS RS II Ips 762/93) - 15 povprečnih mesečnih plač), čeprav gre v njem za bistveno blažji poseg v osebnostne pravice celo v rubriki s satirično-ironično vsebino; sklepanja o ustrezni uporabi načela objektivne pogojenosti višine odškodnin ne more v ničemer omajati revizijsko sklicevanje na konkretne primere iz sodne prakse, ki glede na dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi o intenziteti in trajanju tožnikovih duševnih bolečin niso primerljivi z obravnavanim, v katerem je bil tožnik po tisku z objavo dveh člankov v dnevnikoma z največjo naklado deležen lažnih očitkov storitve dejanj, ki sodijo med moralno najbolj zavržna (tudi kazniva) dejanja. Zato revizijska trditev o neizkazanosti vpliva spornega pisanja na ugled tožnika kot odvetnika spričo dosežene stopnje cinizma, ki ga vsebuje, ne terja odgovora. Glede revizijske trditve o višini tožniku prisojene odškodnine kot grožnje svobodi obveščanja pa zadošča pojasnilo, da novinarska svoboda obveščanja ni namenjena dezinformiranju, manipulaciji in zavajanju javnosti, temveč ravno nasprotno informiranju in oskrbovanju javnosti z informacijami, ki jih potrebuje, saj se novinar, ki o nekom objavi žaljivo neresnično trditev, pregreši tako zoper tistega posameznika, na katerega se taka trditev nanaša, kot zoper javnost, ki ji je taka trditev namenjena.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožencev na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Ker toženci z revizijo niso uspeli, so dolžni tožniku povrniti njegove stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo (154. člen ZPP), ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo v obsegu po posamičnih postavkah, kot je to razvidno iz odgovoru na revizijo priloženega stroškovnika na list. št. 110 spisa.