Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da ne obstojijo razlogi objektivne narave, zaradi katerih obsojenec ni mogel izpolniti naloženega posebnega pogoja, je v nasprotju z zaključkom, ki izhaja iz sodbe z dne 23. 12. 2021, ki temelji na bistveno enakih ugotovitvah glede premoženjskega in socialnega stanja obsojenca, pa kljub temu iz nje izhaja, da obsojenec do tedaj, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ni mogel izpolniti dolga do oškodovane družbe.

Prav tako je zmoten zaključek sodišča, da bi obsojenec lahko vsaj po več manjših zneskih odplačeval svojo obveznost oškodovani družbi, če bi to hotel. Izpis odprtih obveznosti iz naslova izvršb na transakcijskem računu tako jasno kaže, da obsojenec še kar nekaj časa ne bo mogel razpolagati s svojim celotnim dohodkom, kar pomeni, da je razlog zaradi katerega obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil, objektivne narave in ne v obsojenčevi pasivnosti, nepripravljenosti, nezainteresiranost in ignoranci, kot to v izpodbijani sodbi zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odpravi posebni pogoj, da obsojenec v roku petih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi A. d.d. 2.591,18 EUR, ki je bil obsojencu določen v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Celju III K 53373/2020 z dne 13. 10. 2020. II. Stroški postopka za preklic pogojne obsodbe bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obsojenemu B. B. preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Celju III K 53373/2020 z dne 13. 10. 2020, ki je postala pravnomočna 18. 2. 2021, in mu izreklo kazen štiri mesece in petnajst dni zapora. Odločilo je tudi, da je obsojeni dolžan plačati stroške postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti izpodbijane sodbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje obsojenec, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotno uporabo kazenskega zakona, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen štiri mesece in petnajst dni zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in s posebnim pogojem, da oškodovani družbi v roku pet mesecev od pravnomočnosti sodbe plača 2.591,18 EUR, sicer bo pogojna obsodba lahko preklicana. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo II Kr 53373/2020 z dne 23. 12. 2021, ki je postala pravnomočna 12. 4. 2022, obsojenemu določilo nov rok za izpolnitev posebnega pogoja in sicer pet mesecev od pravnomočnosti slednje sodbe. Navedeni rok je potekel 12. 9. 2022, sodišče pa je po opravljenih poizvedbah pri oškodovani družbi ugotovilo, da obsojenec dolga ni poplačal. Zaradi tega je po uradni dolžnosti ponovno začelo postopek za preklic pogojen obsodbe, v okviru katerega je obsojenca vabilo na zaslišanje z dne 28. 2. 2023. Na tem zaslišanju je obsojenec izpovedal, da dolga ni plačal, ker dejansko prejema minimalno plačo in mu mora delodajalec plačevati še razliko do minimalne plače; da plačuje preživnino za dva otroka v skupni višini 280,00 EUR; da se je moral preseliti iz prejšnjega stanovanja, v katerem je pogorel dimnik; da je najel stanovanje v Mariboru, za katerega mora plačevati najemnino v višini 350,00 EUR ter da ostali denar porabi za nakup hrane in oblačil in mu tako na mesec ostane zgolj kakšnih 20,00 ali 30,00 EUR. Naroka za preklic pogojne obsodbe, ki je bil razpisan za 7. 4. 2023, se obsojenec ni udeležil. Svoj izostanek je sicer naknadno opravičil z elektronskim sporočilom, ki ga je sodnica prejela po zaključenem naroku za preklic pogojne obsodbe, v katerem je navajal, da na narok ne more pristopiti, ker nima denarja za plačilo vozovnice za vlak.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov, ki jih je naštelo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, glede premoženjskega in socialnega stanja obsojenca ugotovilo: (-) da je v letu 2021 prejel neto dohodek v višini 10.541,27 EUR, od januarja 2022 do vključno januarja 2023 pa prejemal mesečne dohodke v višini od 799,15 EUR do 1.175,57 EUR, junija 2022 pa še regres za letni dopust v višini 1.074,43 EUR, (-) da je solastnik ½ parcele 161/19 v k. o. ..., na kateri sta vknjiženi dve hipoteki, (-) da ni družbenik, zastopnik oziroma član organa nadzora gospodarskega subjekta, (-) da je zaposlen pri Ministrstvu za obrambo RS, (-) da denarne socialne pomoči ni nikoli prejemal, (-) da živi sam, (-) da ima dva mladoletna otroka, za katera plačuje preživnino, (-) da je živel v stanovanjski hiši, ki je v začetku marca pogorela in sedaj živi v najemniškem stanovanju na novem naslovu, (-) da je vložil prošnjo za izredno denarno socialno pomoč kot pomoč pri selitvi oziroma za nakup gospodinjskih aparatov in (-) da ni bil lastnik oziroma uporabnik motornih vozil, prav tako ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb.

6. Sodišče prve stopnje se je na podlagi teh podatkov odločilo za preklic pogojne obsodbe, in sicer zaradi obsojenčeve pasivnosti, nepripravljenosti, nezainteresiranosti, ignorance za svoje obveznosti ter ugotovitve, da kljub opozorilu o možnosti preklica pogojne obsodbe, doslej ni poravnal dolgovanega zneska oškodovani družbi niti delno. Kot je razvidno iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče pri tem upoštevalo zgolj podatke o višini prejetih dohodkov v obdobju od januarja 2022 do vključno januarja 2023 in štelo, da bi obsojenec ob izkazanih dogodkih zagotovo lahko vsaj po več manjših zneskih odplačeval svoje obveznosti, če bi to hotel, brez škode za svoje preživljanje, pa tega namena očitno ni imel in se niti ni trudil v tej smeri. Po zaključku sodišča prve stopnje neizpolnitev obveznosti ni posledica objektivne nezmožnosti plačila ali morda prekratkega roka, pač pa zgolj ignorance in nekritičnega odnosa obsojenega do obveznosti in posledic. Ta zaključek pa je glede na pritožbene navedbe, pritožbi priložene dokaze ter podatke iz spisa, neutemeljen.

7. Pregled spisovnega gradiva je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje v prvem postopku za preklic pogojne obsodbe, ki je bil zaključen z izdajo sodbe II Kr 53373/2020 z dne 23. 12. 2021, obsojenemu določilo dodatni rok za izpolnitev posebnega pogoja. Tako odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitev, da je obsojenec v letu 2021 od februarja do septembra prejemal plačo v višini od 741,43 EUR do 1.107,20 EUR ter regres v višini 1.050,00 EUR; da ima dva otroka, za katera plačuje preživnino v višini 280,00 EUR; da ni uživalec pravic iz javnih sredstev; da je vložil vlogo za subvencijo najemnine; da ni družbenik, ustanovitelj, zastopnik ali član organa nadzora gospodarskega subjekta in da je solastnik nepremičnine parcele 161/19 v k.o. ... do ½. Primerjava teh ugotovitev z ugotovitvami iz sedaj izpodbijane sodbe, v kateri je prvo sodišče sprejelo povsem nasprotno odločitev, pokaže, da se kasneje obsojenčeve premoženjske razmere niso bistveno spremenile oziroma izboljšale. Kvečjemu so se okoliščine še poslabšale, saj se je zaradi požara v stavbi, v kateri je obsojenec bival prej, bil prisiljen preseliti in sedaj plačuje najemnino v višini 350,00 EUR, medtem ko je obveznost plačevanja preživnine še vedno ostala, plača pa se ob upoštevanju inflacije ni bistveno spremenila oziroma realno ni višja. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da ne obstojijo razlogi objektivne narave, zaradi katerih obsojenec ni mogel izpolniti naloženega posebnega pogoja, v nasprotju z zaključkom, ki izhaja iz sodbe z dne 23. 12. 2021, ki temelji na bistveno enakih ugotovitvah glede premoženjskega in socialnega stanja obsojenca, pa kljub temu iz nje izhaja, da obsojenec do tedaj, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ni mogel izpolniti dolga do oškodovane družbe.

8. Poleg navedenega je obsojenec v pritožbi dodatno pojasnil, da je v času od 2019 do 16. 9. 2022 (v obdobju, ko bi moral tudi izpolniti posebni pogoj) zgolj iz naslova povrnitve zaostalih preživnin za mladoletna otroka v postopku prisilne izvršbe bivši partnerki oziroma Javnemu jamstvenemu in preživninskemu skladu RS samo iz naslova glavnice odplačal 7.296,30 EUR, kar je tudi izkazal z izpisom vseh obveznosti po sklepih o izvršbi, ki se izvršujejo na transakcijskem računu obsojenca (priloga B 2). Iz priloženega izpisa obveznosti pod prilogo B 2 pa izhaja tudi, da skupen znesek še preostalega dolga po vseh sklepih o izvršbi, s katerimi je obremenjen obsojenčev transakcijski račun, obsojenec dolguje še 24.615,37 EUR. Vse izvršbe, s katerimi je obremenjen obsojenčev transakcijski račun pa obsojencu onemogoča, da bi razpolagal s celotnim neto dohodkom, ki ga dobiva izplačanega s strani delodajalca, kot izhaja iz prilog B 63 in B 64 spisa, zaradi česar je zmoten zaključek sodišča, da bi obsojenec lahko vsaj po več manjših zneskih odplačeval svojo obveznost oškodovani družbi, če bi to hotel. Izpis odprtih obveznosti iz naslova izvršb na transakcijskem računu tako jasno kaže, da obsojenec še kar nekaj časa ne bo mogel razpolagati s svojim celotnim dohodkom, kar pomeni, da je razlog zaradi katerega obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil objektivne narave in ne v obsojenčevi pasivnosti, nepripravljenosti, nezainteresiranost in ignoranci, kot to v izpodbijani sodbi zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

9. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zaključuje, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za preklic pogojne obsodbe obsojencu. Prav tako obsojencu ni mogoče več podaljšati roka za izpolnitev obveznosti, ker je v pogojni obsodbi določena preizkusna doba dveh let že potekla. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo posebni pogoj, kot izhaja iz izreka te sodbe (četrti odstavke 506. člena ZKP).

10. Ker je bilo s predmetno sodbo odločeno v obsojenčevo korist, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroški postopka za preklic pogojne obsodbe, bremenijo proračun (prvi odstavek 507. člena ZKP v zvezi drugim odstavkom 98. člena ZKP in prvim odstavkom 96. člena ZKP).