Jedro

Sklep o vrnitvi doktorske disertacije je del postopka ocenjevanja in s tem opravilo strokovne narave, zato tak sklep ni upravni akt in ne drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje združilo v skupno obravnavanje tožnikovo tožbo zoper sklep Senata A. fakultete z dne 27. 6. 2007, ki se je vodila pod št. U 430/2007, in tožnikovo tožbo zoper sklep Senata A. fakultete z dne 21. 3. 2008, ki se je vodila pod št. U 227/2008 tako, da se zadeva sedaj vodi pod št. U 430/2007 (1. točka izreka), na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/06) tožnikovi tožbi zavrglo (2. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka). Z izpodbijanima sklepoma (sklep z dne 21. 3. 2008 je bil izdan v ponovljenem postopku, po tem, ko je Komisija za pritožbe študentov Univerze po nadzorstveni pravici razveljavila izpodbijani sklep z dne 27.6.2007) je bilo odločeno, da se s strani tožnika predložena doktorska disertacija z naslovom : »Kazensko pravni sistem – ključ do razumevanja nadzorovanja v družbi« vrne tožniku v spremembo in dopolnitev, skladno s pripombami mentorice prof. dr. C.C. in da je rok za predložitev disertacije šest mesecev od prejema sklepa.

2. Po presoji sodišča prve stopnje izpodbijana akta nista akta, ki bi ju bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ne gre za dokončna posamična akta iz 2. člena ZUS-1, niti za posamična akta ali dejanje iz 4. člena ZUS-1. Sklicuje se na določbe 33. in 65. člena Zakona o visokem šolstvu - ZViS (Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami) in določbe 165. do 175. člena Statuta Univerze. Izpodbijana sklepa predstavljata del postopka ocenjevanja. Pri ocenjevanju kot opravilu strokovne narave pa ne gre za odločanje o kakšni pravici ali koristi, ki bi jo varoval zakon, zato se v postopku ocenjevanja določbe ZUP ne uporabljajo. Sklicuje se na zadevo U 685/2006, kjer je že zavzelo stališče, da aktov izdanih v postopku ocenjevanja ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

3. Tožnik je zoper navedeni sklep prvostopnega sodišča vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Z odločitvijo sodišča se ne strinja. Meni, da imata izpodbijana sklepa naravo dokončnega akta, s katerim je odločeno o pravici. Ločiti je treba med samo oceno kot strokovnim opravilom z diskrecijo in postopkom ocenjevanja kot načinom, kako se pride do ocene, za katerega brez dvoma velja ZUP in načela poštenega postopka. Pravni pouk, s katerim je bil napoten na upravni spor, izkazuje, da gre po mnenju fakultete in univerze za upravno zadevo. Sodišče je kršilo ustavno pravico dostopa do sodišča in onemogočilo dostop do sodišča kot temeljno pravico iz EKČP. Tožba je dopustna tudi na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 s posebnim ozirom na pomen kršenih pravic za pritožnika kot bistven poseg v njegovo osebnostno celovitost in dostojanstvo. Ker mu ni bil vročen odgovor tožene stranke na tožbo, so bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, toženi stranki pa naloži nerazdelno povrnitev tožniku povzročenih stroškov.

4. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka strinja z odločitvijo sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

K 1. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali sta izpodbijana akta - sklepa o vrnitvi predložene doktorske disertacije v spremembo in dopolnitev, akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena). Po prvem odstavku 4. člena sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

8. Glede na citirane zakonske določbe je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijana akta nista upravna akta in ne druga akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sklep o vrnitvi predložene doktorske disertacije v spremembo in dopolnitev, izdan na podlagi 171. člena Statuta Univerze, predstavlja del postopka ocenjevanja. Postopek ocenjevanja pa je strokovno delo znotraj pedagoškega procesa, torej opravilo strokovne narave, za katerega se določbe Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP ne uporabljajo. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo (npr. v zadevah: I Up 1229/2002 z dne 23. 10. 2002, I Up 66/2004 z dne 13. 2. 2008, I Up 1240/2006 z dne 14. 1. 2009 in I Up 28/2009 z dne 28. 1. 2009). Akta, ki se izpodbijata, pravilno nista bila izdana na podlagi ZUP in se nanj ne sklicujeta niti v obrazložitvi, ker za to ni bilo podlage. Z izpodbijanima sklepoma se ni odločalo o kakšni pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, saj ocena senata, za kar v zadevi gre, ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava. Vrhovno sodišče se strinja z sodiščem prve stopnje, da tožnik s tem, ko je oddal osnutek doktorske disertacije, še ni pridobil nobene pravno zavarovane pravice, ki bi jo bilo treba glede na določbe EKČP in Ustave RS ščititi z zagotavljanjem sodnega varstva nasploh oziroma subsidiarnega sodnega varstva v upravnem sporu (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

9. Vrhovno sodišče se tudi strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožba ni bila vložena po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. V tožbi, vloženi po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, je treba navesti, v katere ustavne pravice posameznika se posega z izpodbijanimi akti. Če bi tožnik želel sodno varstvo po navedeni določbi, bi moral vložiti tožbo s tako vsebino, česar pa ni storil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Enako velja tudi za tožbo, vloženo zaradi nezakonitih dejanj, s katerimi bi se posegalo v ustavne pravice. Ker sodišče odloča le v mejah tožbenega zahtevka, tožnik pa zahtevka na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 ni postavil, zahteval je le odpravo izpodbijanega akta, se tudi v pritožbi ne more uspešno sklicevati na poseg v ustavne pravice v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1. 10. Pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, ker tožniku ni bil vročen odgovor na tožbo, ni utemeljen. Tožnikova tožba je bila zavržena ob njenem predhodnem preizkusu po 36. členu ZUS-1, torej vročitev tožbe toženi stranki niti ni bila potrebna. Sama vročitev tožbe toženi stranki, ki je na tožbo podala odgovor, ne pomeni, da sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči. Po presoji Vrhovnega sodišča zato sodišče prve stopnje s tem, ko je toženi stranki poslalo kopijo tožbe v odgovor in odgovora na tožbo ni posredovalo tožniku, ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, saj navedeno ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

11. Na drugačno odločitev sodišča v obravnavani zadevi ne more vplivati niti sklicevanje tožnika na pravni pouk, s katerim je bil napoten na upravni spor, saj napačen pravni pouk tožniku ne more zagotoviti več procesnih pravic, kot mu jih daje zakon.

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka:

13. Če sodišče zavrže pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, z ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča, zaradi tega stroški za njegovo vložitev po presoji Vrhovnega sodišča niso bili potrebni in je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da tudi tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.