Jedro

V skladu z 265. členom ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Vendar je v obravnavani zadevi upravni organ zahtevi za obnovo postopka v obsegu, da se ga udeležuje kot stranka udeleženka tudi tožnica, ugodil še preden so bila mnenja strokovnjakov izdelana in predložena upravnemu organu. To pomeni, da so tožničine navedbe o potrebnosti teh mnenj, da bi izpolnila pogoj iz 265. člena ZUP, neutemeljene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ odločil, da sta investitorja A.A. in B.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) dolžna tožnici povrniti stroške postopka in sicer: stroške pravnega zastopanja v višini 119,25 EUR in stroške strokovnega pomočnika v višini 104,50 EUR, v preostalem delu pa je zahtevke za povrnitev stroškov pravnega zastopanja in stroškov za strokovnega pomočnika zavrnil, zavrnil je tudi zahtevek za povrnitev stroškov izdelave strokovnih mnenj (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je zavrnil zahtevek prizadetih strank za vračilo stroškov pravnega zastopanja.

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je upravni organ s sklepom št. 351-326/2011-2 (302) z dne 13. 9. 2011 ugodil tožničinemu predlogu za obnovo postopka, v katerem je bilo prizadetima strankama izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo podpornega zidu, v obsegu, da ji da možnost udeležbe v postopku. Po opravljenem ogledu z ustno obravnavo (7. 12. 2011) sta prizadeti stranki zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja umaknili 20. 12. 2011, upravni organ pa je 23. 12. 2011 z odločbo odpravil gradbeno dovoljenje, s sklepom pa ustavil postopek in odločil, da bo o stroških izdal poseben sklep.

Z izpodbijanim sklepom je torej odločeno o stroških navedenega postopka. V zvezi s tožničinimi stroški organ navaja, da je tožnica na poziv upravnega organa priglasila stroške postopka v višini 4.413,24 EUR in sicer za izdelavo strokovnih mnenj: C. v višini 1.140,00 EUR, D., s.p. 1.632,00 EUR, E., s.p., 1.152,00 EUR, za takse v višini 21,00 EUR za pridobitev lokacijske informacije za izdelavo strokovnega mnenja, odvetniške stroške v višini 318,24 EUR in za stroške strokovnega pomočnika za ogled na kraju samem – E., s. p., v višini 150 EUR.

Organ pojasnjuje, da je o višini stroškov zaradi pravnega zastopanja odločal na podlagi odvetniške tarife in glede na dejanske stroške. Upošteval je, da gre za gradnjo podpornega zidu, torej za zadevo, v kateri vrednosti ni mogoče določiti in zato ta po drugem odstavku 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znaša 4.000,00 EUR, da znaša nagrada ob upoštevanju faktorja zvišanja za 2,5 v zvezi s tar. št. 2200 in znižanja na 0,3 po tar. št. 2202, ker je šlo za enostavna pisanja, ki ne vsebujejo težjih pravnih vprašanja niti obsežnih vsebinskih razlag, 119,25 EUR.

Priznal je tudi del zahtevka za stroške, ki so tožnici nastali zaradi strokovne pomoči. Tožnica je uveljavljala stroške pomočnika v višini 150 EUR, upravni organ pa je stroške priznal glede na dejansko porabo časa (ustna obravnava 1,45 ure), upošteval pa je ceno ure, ki je navedena na predloženem računu, z davkom na dodano vrednost. Upravni organ je zavrnil zahtevek za povrnitev stroškov strokovnih mnenj za izdelavo elaborata, ker 12. člen Pravilnika o stroških v upravnem postopku ne predvideva načina zaračunavanja in izplačevanje stroškov strokovnih mnenj, ki jih stranke oz. stranski udeleženci predložijo upravnemu organu po lastni presoji. Ugotavlja, da se predložena strokovna mnenje ne nanašajo le na preizkus dokazovanja kršenja tožničine pravne koristi, temveč tudi na dokazovanje dejanskega stanja in kršenje javne koristi, poleg tega pa naj bi analizirala posege v prostor, ki niso predmet tega postopka, zato meni, da ta mnenja ne dokazujejo kršitev tožničinega pravnega interesa. Sklicuje se na načelo ekonomičnosti postopka, po katerem bi moral odločati upravni organ, če bi odredil dokazovanje negativnih vplivov gradnje podpornega zidu z izvedenci, in pojasnjuje, da bi v tem primeru udeleženci postopka imeli možnost, da se o tem izjavijo.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja razloge za obnovo postopka, zaradi katerih meni, da se je bilo treba na postopek dobro pripraviti. V nadaljevanju tožbe utemeljuje razloge za obnovo postopka, vpliv podpornega zidu na njeno parcelo in interes za priznanje položaja stranke v postopku. Navaja, da upravni organ ni oporekal mnenjem in mu očita, da jih ni upošteval zgolj zato, ker jih je plačala ona. Trdi, da je bilo treba izdelati mnenja in fotografije, da bi zaščitila svojo lastnino, če prizadeti stranki vloge ne bi umaknili. Zato naj bi imela „velik pravni interes“ za angažiranje izvedencev. Meni, da ni mogla pričakovati, da bo upravna enota predlogu za postavitev izvedencev ugodila, in se sklicuje na 265. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira svoj predlog. Poleg tega je stranka tudi po 140. členu ZUP dolžna zatrjevana dejstva dokazati, na kakšen način bo to storila, pa naj bi bila stvar stranke in ne organa, ki vodi postopek.

Navaja, da se ne ukvarja z zakonodajo, ki ureja posege v prostor, in da je bila zato upravičena „angažirati“ odvetnico, za katero zahteva povrnitev stroškov skladno z ZUP. Ker se je strokovnjak na obravnavi skliceval na mnenje, ki ga je izdelal, tožnica meni, da je upravni organ neutemeljeno priznal le del stroškov za njegovo sodelovanje na obravnavi. Ker sta prizadeti stranki umaknili zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja z obrazložitvijo, da bosta strmino ublažili s sonaravnimi tehnologijami za premoščanje višinskih razlik, tožnica meni, da je bil postopek ustavljen predvsem zaradi mnenja projektivnega podjetja E. s.p. Iz predložene slike naj bi bilo razvidno, da objekt, za katerega je upravna enota izdala gradbeno dovoljenje, ne opravlja funkcije. Navaja, da fotografije prilaga šele sedaj, ker so investitorji nabrežino uredili šele po postopku, v katerem se je odločalo o stroških postopka.

Meni, da upravni organ prve stopnje o priznanju stroškov ne more več odločati, ker je ni upošteval kot stranke pri izdaji gradbenega dovoljenja, ker ne prizna dela strokovnjakov in ker je kršil 22. člen Ustave. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo (pravilno sklep – op. sodišča) odpravi oz. spremeni tako, da se njenemu zahtevku za povrnitev stroškov v upravnem postopku obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja ugodi v celoti, da sta ji prizadeti stranki dolžni plačati zahtevani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2012 dalje in da je toženka v 8 dneh dolžna plačati stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo sodišču predlagata, naj tožbo zavrne in tožnici naloži plačilo njunih stroškov tega odgovora.

Tožnica v pripravljalnem spisu prereka navedbe tožene stranke (pravilno prizadetih strank – op. sodišča) in pojasnjuje, zakaj naj bi vedela, da ne bo deležna poštenega sojenja. Meni, da ji je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokolom, ki določa, da ima vsakdo pravico do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe. Tako toženka kot prizadeti stranki naj bi ji jemali pravico do strokovnih mnenj, na podlagi katerih je dobila osnovna znanja s področja graditve objektov, toženka pa je postopek ustavila na podlagi strokovnega mnenja, ki ga je ona pridobila in plačala. Poudarja pomen pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in navaja, da zakon ne omejuje, katere dokaze lahko stranka predloži. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-20/92. Toženki očita, da se do predloženih dokazov ni opredelila, saj ni navedla, da mnenja niso pravilna. Poleg tega tožnica brez izvedencev ne bi mogla voditi postopka pred sodiščem. Toženki očita še, da ni zahtevala prerezov in da ni upoštevala predpisa, po katerem se podporni zidovi lahko gradijo le izjemoma.

Z vlogo z dne 10. 4. 2013 je tožnica sodišču predložila sklep inšpekcijskih služb o zavrnitvi njene zahteve za vstop v inšpekcijski postopek drugih dveh investitorjev, s katerim utemeljuje, da je bila izdelava izvedeniških mnenj nujno potrebna.

Tožba ni utemeljena.

Predmet izpodbijane odločitve so tožničini stroški obnove postopka, v katerem je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo podpornega zidu (1. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge sklepa organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Kot pravilno opozarja tožnica, mora stranka v skladu z 265. členom ZUP v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Vendar je v obravnavani zadevi upravni organ zahtevi za obnovo postopka v obsegu, da se ga udeležuje kot stranka udeleženka tudi tožnica, ugodil še preden so bila mnenja strokovnjakov izdelana in predložena upravnemu organu. To pomeni, da so tožničine navedbe o potrebnosti teh mnenj, da bi izpolnila pogoj iz 265. člena ZUP, neutemeljene.

Neutemeljeno je tudi tožničino mnenje, da je bila izdelava strokovnih mnenj potrebna zaradi nadaljevanja postopka s pravnimi sredstvi in pred sodišči. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila v zadevi opravljena ena ustna obravnava, in da sta po njej investitorja, tj. prizadeti stranki v tem upravnem sporu, umaknila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Upravni organ je tako gradbeno dovoljenje odpravil in postopek ustavil na podlagi vloge prizadetih strank in ne na podlagi dokaza z izvedencem. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da bi upravni organ razen ogleda izvajal kakšen drug dokazni postopek.

Sodišče ne more slediti tožbenemu stališču, po katerem bi bila tožnica upravičena do izvajanja vseh dokazov, za katere bi sama ocenila, da jih potrebuje oz. da jih bo potrebovala pri uporabi pravnih sredstev in v postopku pred sodiščem. O tem, katere dokaze bo izvedel in zakaj, odloča upravni organ, ki lahko izvajanje pravno nerelevantnih dokazov ali dokazov, ki dokazujejo nesporna dejstva, zavrne. Potek posebnega ugotovitvenega postopka namreč določa uradna oseba, ki vodi postopek, in to glede na okoliščine primera (drugi odstavek 145. člena ZUP). Med drugim v okviru določb ZUP in predpisov, ki se nanašajo na zadevo, za katero gre, odloča tudi, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili (tretji odstavek istega člena). Po vsebini enako določa tudi 165. člen ZUP, po katerem o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi. Dokazi pa se praviloma izvedejo po tem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazovati (prvi odstavek 165. člena ZUP).

V obravnavanem primeru pa je tožnica strokovna mnenja upravnemu organu predložila samoiniciativno, tj. ne da bi bilo v obnovljenem upravnem postopku sploh ugotovljeno, katera dejstva so v postopku sporna. Zato je neupoštevno tudi tožničino sklicevanje na stališča Ustavnega sodišča in odločbo U-I-20/92 o dopustnosti dokaznih sredstev za ugotavljanje dejanskega stanja. Ker subjektivno mnenje strank o potrebnosti vnaprejšnjega dokazovanja hipotetično spornih dejstev samo po sebi ne more biti podlaga za priznanje stroškov za izdelavo strokovnih mnenj, je tudi po presoji sodišča upravni organ utemeljeno zavrnil tožničino zahtevo za povrnitev stroškov izdelave strokovnih mnenj.

Stroški upravnega postopka, katerih povračilo lahko uveljavljajo stranke, so namreč le tisti stroški, ki so nastali v upravnem postopku in ne vsi stroški, ki so jih stranke imele, ker npr. o zadevi niso bile dovolj poučene, kot to zmotno meni tožnica. Prav tako stroškov za vnaprejšnjo izdelavo strokovnih mnenj ni mogoče utemeljiti z navedbami, s katerimi tožnica izraža nezaupanje v delo upravnega organa.

Na drugačno odločitev o upravičenosti do povračila stroškov za izdelavo strokovnih mnenj ne more vplivati niti razlog, zaradi katerega sta prizadeti stranki umaknili svojo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Če tožnica meni, da sta bili prizadeti stranki s strokovnimi mnenji, ki jih je plačala ona, na kakršenkoli način okoriščeni, to lahko uveljavlja z ustreznim zahtevkom v pravdnem postopku, ni pa to podlaga za priznanje stroškov upravnega postopka. Odločitev o odpravi gradbenega dovoljenja in ustavitvi postopka namreč ne temelji na strokovnih mnenjih, ki jih je preložila tožnica, temveč na vlogi strank o umiku njune zahteve.

Neutemeljen je tudi posplošeni tožbeni očitek o nepriznavanju odvetniških stroškov. Iz izpodbijane odločitve namreč ne izhaja, da ji upravni organ stroškov za zastopanje po odvetnici ne bi priznal, temveč da ji jih ni priznal v višini, kot jo je uveljavljala, za kar je navedel tudi pravno utemeljene razloge. Zato so neutemeljeni tudi očitki o nepoštenem „sojenju“ in kršitvah pravic iz 22. člena Ustave in EKČP, ki jih navaja v zvezi z odločitvijo o stroških zastopanja po odvetnici.

Upravni organ je priznal tudi del zahtevka za stroške, ki so tožnici nastali zaradi strokovne pomoči, ki ji jo je nudil strokovnjak E. na ustni obravnavi. Okoliščina, da se je na obravnavi skliceval na svoje strokovno mnenje, sama po sebi še ne utemeljuje zahtevane višine stroškov za strokovnega pomočnika, saj je tožnica stroške za izdelavo mnenja uveljavljala posebej. Poleg tega je upravni organ upošteval, da po predloženem računu stroški sodelovanja in strokovne pomoči znašajo 300 EUR za 5 ur po 50 EUR na uro + DDV, da je tožnica v tem postopku sicer uveljavljala 150 EUR, vendar je isti strokovnjak sodeloval še v dveh drugih zadevah. Glede na to, da je upravni organ priznal stroške za njegovo sodelovanje na ustni obravnavi, in pri tem upošteval trajanje obravnave in ceno na enoto ure, kot je navedena v računu, ki ga je tožnica priložila, so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori o odmeri stroškov v tem delu.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato poleg tožnice tudi prizadeti stranki nista upravičeni do povračila stroškov, ki so jima nastali z odgovorom na tožbo.