Jedro

Ker se vsi zneski v SIT po uradni dolžnosti preračunajo v EUR po menjalnem razmerju 1 EUR je 239,640 SIT, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno o obrestnem delu zahtevka odločati tako, da je zakonske zamudne obresti do 31.12.2006 priznalo od tolarskega zneska, od 1.1.2007 dalje pa od evrskega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (1. točka izreka glede plačila dela plače za avgust 2008 v znesku 65,02 EUR (15.581,39 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2006 dalje do plačila, skupaj s pripadajočimi davki in prispevki, 3. in 4. točka izreka) zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija glede izpodbijanega dela 1. točke izreka sodbe, se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki: - znesek 65,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 15.581,39 SIT od 18.9.2006 do 31.12.2006 in od zneska 65,02 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila ter za ta znesek plačati pripadajoče davke in prispevke ter plačati zamudne obresti od zneska 136.832,47 SIT od 18.7.2006 do 30.10.2006 in od zneska 136.832,45 SIT od 18.9.2006 do 20.12.2008 (1. točka izreka sodbe); - znesek 544,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 130.424,07 SIT od 1.7.2006 do 31.12.2006, od zneska 544,25 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, ter obračunati od zneska 593,58 EUR pripadajoči davek (2. točka izreka sodbe); - znesek 8.140,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 1.950.812,00 SIT od 18.9.2006 do 31.12.2006 in od zneska 8.140,59 EUR od 1.1.2007 do plačila (3. točka izreka sodbe), vse v 8 dneh pod izvršbo ter plačati stroške postopka v znesku 937,61 EUR z zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 8 dni od prejema sodbe (4. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe za plačilo 1.141,98 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2006 do 18.9.2006 postopek ustavi.

Zoper odločitev v 1. točki izreka zamudne sodbe glede plačila 65,02 EUR (15.581,39 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilom davkov in prispevkov in 3. točki izreka, s tem pa tudi zoper odločitev o stroških postopka v 4. točki izreka zamudne sodbe, se je pravočasno pritožila tožena stranka, smiselno zaradi vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del zamudne sodbe spremeni tako, da zahtevek za plačilo 65,02 EUR zavrne, tožeči stranki pa prizna odpravnino po 109. členu ZDR za 11 let delovne dobe v znesku 2.265,00 EUR. Navaja, da tožeča stranka ni upravičena do plačila zneska 65,02 EUR, saj ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 28.8.2006, znesek plače 65,02 EUR pa predstavlja plačo za obdobje od 29.8.2006 do 31.8.2006, ko tožeča stranka ni bila več zaposlena pri toženi stranki, kar izhaja iz zaključene delovne knjižice. Glede plačila odpravnine v znesku 8.140,59 EUR navaja, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki 11 let 2 meseca in 13 dni, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo odpravnino za 32 let delovne dobe, čeprav tožena stranka ni v nobeni povezavi z X, pri katerem je bila tožeča stranka pred tem zaposlena. Po 109. členu ZDR bi ji pripadala odpravnina 2.265,00 EUR, pri čemer je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ker pa je tožeča stranka delala pri toženi stranki 11 let, ji pripada 1/4 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki. Opozarja, da se je s prekinitvijo zaposlitve v Y, ki je sicer 90 % ustanovitelj tožene stranke, delovna doba pri istem delodajalcu pretrgala. Navaja, da je imela zaradi bolniške odsotnosti tožene stranke v letu 2004, ki je bila večkrat pretrgana, visoke stroške, saj nadomestila plače ni mogla refundirati pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3; v nadaljevanju: ZPP) se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki se ne nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje ter po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločalo dne 17.5.2007, ko je že veljal Zakon o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006; v nadaljevanju: ZUE). Tako bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti zneske, ki se glasijo na tolar, preračunati v zneske, ki se glasijo na euro, v skladu s 4. odst. 13. člena ZUE, ob upoštevanju uredbe Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11.7.2006 v zvezi s spremembo uredbe (ES) št. 1866/98 o menjalnih razmerjih med euro in valutami držav članic, ki sprejmejo euro (UL L št. 195 z dne 15.7.2006, str. 1). Po citirani uredbi znaša menjalno razmerje za 1 euro 239,640 tolarjev. Ker se vsi zneski v tolarjih po uradni dolžnosti preračunajo v eure, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno o obrestnem delu zahtevka odločati tako, da je zakonske zamudne obresti do 31.12.2006 priznalo od tolarskega zneska, od 1.1.2007 dalje pa od evrskega. Vendar je pritožbeno sodišče lahko odločalo o takšni sodbi sodišča prve stopnje, saj jo je mogoče preizkusiti, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

V skladu s 318. členom ZPP izda sodišče zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Po določbi 1. odst. 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), sodišče pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek, izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožena stranka. Ker v obravnavanem primeru tožena stranka ni pristopila na poravnalni narok, oziroma se je naroka kot pooblaščenka udeležila pooblaščenka tožene stranke V.H., ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, kot to izhaja iz zapisnika o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavno z dne 17.5.2007 (list. št. 23 in 24), sodišče prve stopnje, glede na citirani 1. odst. 28. člena ZDSS-1, ni moglo upoštevati odgovora tožene stranke na tožbo. V takem primeru se šteje, da tožena stranka na tožbo sploh ni odgovorila in da priznava dejstva v tožbi.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožena stranka tožniku ni plačala dela plače za mesec avgust 2006 v znesku 65,02 EUR ter je posledično tožniku prisodilo navedeni znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2006 dalje. Po določbi 134. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) se plača plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca (1. odst. 134. člena ZDR), izplača pa se najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da je tožnik delal le 28 dni v mesecu avgustu 2008, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, tega pritožbenega razloga pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Prav tako je pritožba neutemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odpravnine. Tožnik je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 4. alinei 1. odst. 112. člena ZDR, ker mu tožena stranka trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačala plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, zato je v skladu z 2. odst. 112. člena ZDR upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, torej do odpravnine po 109. členu ZDR. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (1. odst. 109. člena ZDR), delavcu pa pripada odpravnina v višini 1/3 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let (3. alinea 2. odst. 109. člena ZDR). Za delo pri delodajalcu se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih (3. odst. 109. člena ZDR), višina odpravnine pa ne sme presegati 10-kratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače (4. odst. 109. člena ZDR). Ker je sodišče prve stopnje na podlagi navedb v tožbi ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in njenih prednikih 32 let, to dejstvo pa ni bilo v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (kopija delovne knjižice - priloga A12), je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 10 kratnika tožnikove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tudi v tem delu tožnik s pritožbo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da tožena stranka ni v nobeni povezavi s X oziroma s Y, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je za odločitev bistveno, da je tožena stranka s tem, ko ni odgovorila na tožbo, priznala dejstvo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih 32. let, zato ni utemeljeno pritožbeno stališče, da mu pripada odpravnina v višini 2 3/4 plače v skladu s 2. alineo 2. odst. 109. člena ZDR.

Stroški postopka pred sodiščem prve stopnje so bili pravilno odmerjeni ob upoštevanju uspeha tožeče stranke, v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP, ter ob upoštevanju Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT). Ker nadaljnje pritožbene navedbe, da je bil tožnik dalj časa v bolniškem staležu, tožena stranka pa plačila nadomestila plače ni mogla refundirati pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, za odločitev niso bistvene, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker terjatev tožeče stranke glede dela plače za mesec avgust 2006 v znesku 65,02 EUR ne dosega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. tč. 31. člena ZDSS-1 in določbo 32. člena citiranega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.