Jedro

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ob upoštevanju 9. člena Splošnih pogojev, po katerem zaseg predmeta leasinga s strani javnih oblasti ne vpliva na pogodbo, in glede na to, da gre za indirektni finančni leasing, da je leasingojemalec izbral predmet leasinga in ima po pogodbi pravico uveljavljati ugovore iz naslova pravnih napak do dobavitelja vozila, ni podlage za zaključek, da se pogodba šteje za razdrto, kar Splošni pogoji predvidevajo za primer uničenja predmeta leasinga.

Zastaranje glede posameznih obrokov leasinga prične teči z njegovo zapadlostjo.

Vložitev tožbe za plačilo četrtega do osmega obroka leasinga ni pretrgala teka zastaranja glede ostalih obrokov.

Plačila po sodni poravnavi, sklenjene v pravdi zaradi plačila četrtega do osmega obroka leasinga, ni mogoče šteti za pripoznavo ostalih terjatev iz pogodbe o leasingu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki in v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 80617/2013 z dne 22. 5. 2013 se v prvem odstavku izreka razveljavi za glavnico 16.698,06 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 dalje in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 80617/2013 z dne 22. 5. 2013 v prvem odstavku izreka ostane v veljavi za glavnico 30.703,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 dalje in v tretjem odstavku izreka.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka."

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 828,28 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, 1) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80617/2013 z dne 22. 5. 2013 v prvem odstavku izreka za glavnico 193,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 dalje razveljavi in in se tožba v tem delu zavrže (I. točka izreka), 2) da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v prvem odstavku za glavnico 47.401,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 dalje in v tretjem odstavku izreka (II. točka izreka), in 3) da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

2. Toženca v pritožbi zoper sodbo uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno je stališče, da je bil zastaralni rok pretrgan z vložitvijo predloga za izvršbo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani 1. 2. 2007 in s prvotoženkinim delnim plačilom v isti zadevi. Tedaj je toženka zahtevala le plačilo četrtega do osmega obroka leasinga in ne celotne terjatve po leasing pogodbi. Pripoznava dolga v primeru, da dolžnik pri pripoznavi določi višino dolga, velja le do te višine (sodba VSL II Cp 1635/2009 z dne 9. 9. 2009). Glede na to, da je bila v sodni poravnavi, sklenjeni 3. 3. 2010, navedena višina dolga, je prvotoženka pripoznala terjatev le v tej višini, ne pa presežka. S sklenitvijo sodne poravnave in na njej temelječem plačilu zato ni prišlo do pretrganja zastaranja. Zmoten je tudi zaključek sodbe, da z dnem odvzema predmeta leasinga pogodba ni bila razdrta. Točka 9 Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu FO 05/04 (v nadaljevanju Splošni pogoji) res določa, da zaseg predmeta s strani javnih oblasti ne vpliva na pogodbo, vendar pa le 10. točka Splošnih pogojev določa posledice, ko pride do trajne nezmožnosti uporabe predmeta leasinga. Ker leasingojemalec po odvzemu vozila ni mogel več uporabljati, tožnik pa ni bil več njegov lastnik, je nastopila pravna situacija, ko namena pogodbe ni več mogoče uresničiti – leasingojemalec predmeta leasinga ne more več uporabljati in po plačilu vseh obrokov ne bi več mogel postati lastnik, leasingodajalec pa ni več njegov lastnik. Taka razlaga je skladna s skupnim namenom pogodbenih strank, ki ga je treba upoštevati pri razlagi pogodbe v skladu z drugim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Na tak zaključek napotuje tudi 83. člen OZ, po katerem je nejasna določila treba razlagati v korist stranke, ki ni sestavila splošnih pogojev. Ni najti razumnega razloga, da bi bilo prenehanje pogodbe predvideno le za primer popolnega uničenja vozila, ne pa tudi za druge primere, kjer bi prišlo do enakih pravnih posledic. Ker se je leasing pogodba iztekla 22. 8. 2006, so tedaj zapadli v plačilo vsi preostali obroki leasinga. Ker je tožnik terjatev iz naslova neplačanih obrokov uveljavljal šele sedem let kasneje, je zahtevek zastaran. Zastarani pa so vsaj tisti obroki, ki so zapadli v plačilo več kot pet let pred vložitvijo predloga za izvršbo 15. 5. 2013. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o finančnem leasingu št. 4248/06 z dne 9. 5. 2006, - da je do sklenitve pogodbe prišlo na iniciativo leasingojemalca, ki je izbral vozilo in dobavitelja, leasingodajalec pa je nakup predmeta leasinga le financiral, - da je bilo vozilo prvotoženki izročeno in 22. 8. 2006 zaseženo s strani Ministrstva za notranje zadeve, ker naj bi določeni deli zaseženega vozila izvirali iz kaznivega dejanja, - da prva toženka ni plačala devetega do šestdesetega obroka leasinga, zamudnih obresti, nateklih do vložitve predloga za izvršbo, in stroškov, kar skupno predstavlja 47.401,90 EUR, - da se je drugotoženec zavezal kot porok in plačnik, - da je tožnik v pravdi, ki se je začela z vložitvijo predloga za izvršbo 1. 2. 2007, zahteval plačilo četrtega do osmega obroka leasinga ter zakonske zamudne obresti od četrtega do sedmega obroka, v obravnavani zadevi pa terja plačilo dela osmega obroka ter devetega do šestdesetega obroka, stroške in zakonske zamudne obresti od zapadlosti osmega do zadnjega obroka do vložitve predloga za izvršbo, - da se je prva pravda zaključila s sklenitvijo sodne poravnave z dne 2. 3. 2010, po kateri se je prvotoženka zavezala tožniku v osmih dneh plačati 4.000 EUR.

6. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker ni bilo ugotovljeno, da je bila z dnem odvzema vozila pogodba razdrta, ni utemeljen. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ob upoštevanju 9. člena Splošnih pogojev, po katerem zaseg predmeta leasinga s strani javnih oblasti ne vpliva na pogodbo, in siceršnje vsebine pogodbenega razmerja, vključno z razporeditvijo rizikov med pogodbeni stranki, ni podlage za zaključek, za katerega si prizadevata toženca. Odločilno je, da je leasingojemalec izbral predmet leasinga in da je kljub temu, da ni lastnik, po pogodbi on tisti, ki ima pravico uveljavljati ugovore iz naslova (stvarnih in) pravnih napak v razmerju do dobavitelja vozila. V preudarkih, s katerimi je obrazloženo navedeno stališče, se sodba opira na utrjena stališča sodne prakse,(1) ki v opisani razporeditvi tveganj ni prepoznala kršitve temeljnih načel obligacijskega prava. Pravilnih razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi so pravdne stranke seznanjene, ni treba ponavljati. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je obravnavani položaj treba obravnavati enako kot položaj, urejen v 10. členu Splošnih pogojev, ki za primer uničenja predmeta leasinga določa fikcijo razveze pogodbe. Pravilen je argument sodbe, da v takem primeru leasingodajalec uresniči svoj ekonomski interes na drug način (tj. s pridobitvijo zavarovalnine), v obravnavanem primeru pa ne, in je zato položaj iz 10. člena Splošnih pogojev drugačen od obravnavanega. Ob jasni določbi Splošnih pogojev pritožnika z golim sklicevanje na drugačen skupen namen pogodbenih strank ne moreta uspeti. Ker določilo ni nejasno, pa tudi ni podlage za uporabo 83. člena OZ.

7. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotni uporabi pravil o zastaranju. Sodba zavzema stališče, da za vtoževano terjatev ne velja triletni zastaralni rok po drugem odstavku 347. člena OZ ter da je bil z vložitvijo predloga za izvršbo 1. 2. 2007 in s prvotoženkinim plačilom po sodni poravnavi ob upoštevanju 348. člena OZ pretrgan zastaralni rok za plačilo vseh obrokov leasinga.

8. Upoštevaje (neizpodbijan) zaključek sodbe, da predmet zahtevka niso občasne terjatve, uporaba 348. člena OZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Določba ureja zastaranje pravice, iz katere izvirajo občasne terjatve,(2) v obravnavanem primeru pa je bilo ugotovljeno, da ne gre za take terjatve. Poleg tega določba ne ureja pretrganja zastaranja in tako ne daje podlage za zaključek o pretrganju zastaranja, kakršen izhaja iz izpodbijane sodbe.

9. Predmet tožbe so posamezni obroki, stroški in zamudne obresti, dogovorjeni v pogodbi. Zastaranje vsake od teh terjatev je v skladu s splošnim pravilom iz 366. člena OZ pričelo teči prvi dan po dnevu, ko je upnik pridobil pravico terjati izpolnitev. Zastaranje je pretrgano bodisi s pripoznavo dolga (364. člen OZ) bodisi z vložitvijo tožbe ali drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Da bi imelo dolžnikovo dejanje ali izjava veljavo pripoznave dolga, mora po stališču sodne prakse na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da priznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega upnik uveljavlja terjatev zoper dolžnika. Izjava dolžnika se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi, zgolj izjava, da bo upniku nekaj plačal, ne zadošča.(3)

10. Predmet prve pravde je bilo plačilo četrtega do osmega obroka in zakonske zamudne obresti od četrtega do sedmega obroka leasinga. Ugotovljeno je, da se je postopek zaključil 2. 3. 2010 s sklenitvijo sodne poravnave, s katero se je prvotoženka zavezala v osmih dneh plačati tožniku določen denarni znesek, in da je to tudi storila. Vložitev tožbe za plačilo četrtega do osmega obroka leasinga ni pretrgala teka zastaranja glede ostalih (dotlej zapadlih in nezapadlih) obrokov. Ugotovitve sodbe tudi ne dajejo podlage za zaključek, da je prvotoženkino plačilo po sodni poravnavi, s katero se je zaključil postopek v zvezi s plačilom štirih obrokov, predstavljalo plačilo na račun (celotnega dolga po pogodbi) in ne le plačilo obrokov, ki so bili predmet pravde.

11. Ker sledeč ugotovitvam sodbe med pravdnima strankama ni bila sporna višina neplačanih obveznosti, je podana podlaga za spremembo sodbe. Glede na to, da je bil predlog za izvršbo v obravnavani zadevi vložen 15. 5. 2013, in upoštevaje splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ) so zastarale terjatve, zapadle pred 15. 5. 2008. Izhajajoč iz pregleda plačil terjatev (priloga A3) so zastarale terjatve iz naslova devetega do vključno štiriindvajsetega obroka v skupni višini 9.668,18 EUR, zamudne obresti od osmega do štiriindvajsetega obroka v skupni višini 6.699,39 EUR in stroški v skupni višini 330,49 EUR, kar skupaj znaša 16.698,06 EUR.

12. Posledično je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik uspel s 65 % zahtevka (30.703,84 EUR od vtoževanih 47.595,27 EUR) in upoštevaje znesek potrebnih stroškov, ugotovljenih v izpodbijani sodbi (1.862,94 EUR), je upravičen do povrnitve 1.210,91 EUR. Potrebni stroški tožencev znašajo 3.470,19 EUR. Gre za nagrado za izvršilni postopek po tar. št. 3468 v znesku 411 EUR, za materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20 EUR, davek na dodano vrednost od obeh zneskov v priglašeni višini 20 %, takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 40 EUR, nagrado za pravdni postopek po tar. št. 3100 v zvezi s tar. št. 1200 v višini 1.096 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v zvezi s tar. št. 1200 v višini 1.027,50 EUR, poštne stroške po tar. št. 6002 v višini 20 EUR ter potne stroške v skupni višini 244,20 EUR, vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Upoštevaje 35 % uspeh sta toženca upravičena do povrnitve 1.214,57 EUR. Zaradi zanemarljive razlike, ki bi jo bil tožnik dolžan plačati tožencema po medsebojnem pobotanju, vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

13. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega in prava in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da se sklep o izvršbi v prvem odstavku razveljavi za glavnico 16.698,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, ostane pa v veljavi za glavnico 30.703,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 in v tretjem odstavku glede izvršilnih stroškov. Posledično je spremenjena tudi odločitev o stroških postopka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V ostalem delu je pritožbo tožencev zavrnilo (izostanek potrditvenega dela je posledica preoblikovanja izreka izpodbijane sodbe v I. točki izreka te sodbe)(353. člen ZPP).

14. Ker sta toženca s pritožbo uspela, tožnikov odgovor na pritožbo, ki k argumentom izpodbijane sodbe ni dodal bistveno novega, pa ni bil potreben strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP), je tožnik dolžan tožencema povrniti stroške pritožbenega postopka, sorazmerno 35 % deležu uspeha v tem postopku (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški tožencev znašajo 2.366,52 EUR. Gre za nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v višini 1.096 EUR, poštne stroške po tar. št. 6002 v pavšalni višini 20 EUR, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso za pritožbo v višini 1.005 EUR. Tožnik je tako dolžan tožencema povrniti 828,28 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Gre za odločbi VS RS III Ips 31/2003 z dne 27. 11. 2003 in III Ips 15/2004 z dne 30. 3. 2005 ter sodbi VSL I Cp 2775/2010 z dne 13. 10. 2010 in II Cp 241/2011 z dne 8. 6. 2011, v teh pa so navedene še druge odločbe Vrhovnega in višjih sodišč.

Op. št. (2): Določba se v relevantnem delu glasi: 1) Pravica sama, iz katere izvirajo občasne terjatve, zastara v petih letih, odkar je zapadla najstarejša neizpolnjena terjatev, po kateri dolžnik ni izvršil nobene dajatve več. 2) Če zastara pravica, iz katere izvirajo občasne terjatve, ne izgubi upnik le pravice zahtevati bodoče občasne dajatve, temveč tudi pravico terjati občasne dajatve, ki so zapadle pred tem zastaranjem.

Op. št. (3): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 513/2008 z dne 13.5.2010 in II Ips 459/2008 z dne 27.5.2010 ter odločbo VSL II Cp 2539/2010 z dne 19. 1. 2011.