Jedro

Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da potem, ko je ena stranka končala s spraševanjem priče, ne bi smela priči ponovno postavljati vprašanj, pa je dolžnost predsednika senata, da odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 100. člena Kazenskega zakonika (KZ-77). Ob uporabi omilitvenih določil mu je izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbama obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na eno leto zapora. V preostalem delu je pritožbe obsojenca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta obsojenčeva zagovornika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik G.F. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodb, torej iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena in drugim odstavkom 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik Z.T. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga naj v celoti razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec F.M., ki je odgovoril na zahtevi za varstvo zakonitosti, meni, da sta zahtevi neutemeljeni. Zgolj nekoliko spremenjena navedba kraja storitve kaznivega dejanja ter natančnejši opis groženj oškodovanki po spremenjeni obtožnici, ne posegata v načelo objektivne identitete obtožbe in sodbe. Razlike v izpovedbah oškodovanke je sodišče obravnavalo in se do njih tehtno opredelilo. O kršitvi pravice do obrambe ni mogoče govoriti, saj je imela obsojenčeva obramba na glavnih obravnavah možnost zasliševati oškodovanko in ji ni bilo onemogočeno zaslišanje te priče. Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče prepričljivo obrazložilo. Sodišči prve in druge stopnje sta se ukvarjali z mnenjem izvedenca dr. E.B. ter o tem navedli razumne razloge.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilstva poslalo obsojencu in njegovima zagovornikoma.

6. Obsojenčeva obramba je izrazila nasprotovanje mnenju vrhovnega državnega tožilstva in vztrajala pri svojih navedbah in predlogih.

B.

7. Zahteva zagovornika G.F. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni navedlo na podlagi česa šteje spremembe obtožbe, ki jim je obsojenčeva obramba nasprotovala, za dopustne ter na podlagi česa ugotavlja, da je bilo dejanje krajevno izvršeno tako, kot izhaja iz opisa po spremenjeni obtožnici. Navaja, da je okrožno državno tožilstvo popolnoma spremenilo krajevne okoliščine kjer naj bi potekal obravnavani dogodek, spremenilo je tudi vsebino oškodovanki izrečenih groženj in udeležbo posameznih udeležencev pri opisanem ravnanju ter na glavni obravnavi dne 5.11.2007 opisu dejanja dodalo besedilo, da so obdolženci z oškodovanko zaporedoma spolno občevali proti njeni volji. Obramba je vsem spremembam obtožbe nasprotovala, ker niso imele podlage v dokazih, izvedenih na glavni obravnavi, sodišče pa se v razlogih sodbe ni opredelilo do ugovorov obsojenčeve obrambe, čeprav so se spremembe obtožbe nanašale na odločilna dejstva. Obsojenčev zagovornik s tem v zvezi tudi ne sprejema stališča pritožbenega sodišča, da ob poznavanju krajevnih razmer ne gre za bistvene spremembe obtožbe.

8. Enako procesno kršitev v zvezi s spremembo obtožnice uveljavlja tudi zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika Z.T., ki ob tem dodaja, da je pritožbeno sodišče izven obravnave izvajalo „dodatni“ dokazni postopek in v razlogih sodbe podalo „dodatno“ dokazno oceno, da je P. ulica v južnem delu trga in da je smer vožnje proti L., hkrati smer vožnje proti P. 9. Pred spremembo obtožnice na glavni obravnavi dne 19.10.2007 je obtožnica v zvezi s krajem storitve kaznivega dejanja obsojencu očitala, da je skupaj s soobdolžencema oškodovanko prisilil k spolnemu občevanju v M., da so oškodovanko potegnili v osebni avtomobil na trgu v M. in jo nato odpeljali v smeri proti P., nato pa so zapeljali v stransko cesto v gozd v bližini delovne organizacije M. v L. Po spremembi obtožnice, ki ji je sodišče v celoti sledilo, pa se je obsojencu očitalo, da je oškodovanko skupaj s soobdolžencema prisilil k spolnemu občevanju v L., da so jo v avto potegnili v P. ulici v M., in se odpeljali v smeri proti L., nato pa je obsojenec z avtomobilom zapeljal na stransko cesto v bližini čolnarne v L., kjer je ustavil na samotnem kraju.

10. Ni mogoče pritrditi zahtevama za varstvo zakonitosti, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu – kraju storitve kaznivega dejanja in da je s tem podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodba sodišča prve stopnje (drugi odstavek na 6. strani sodbe) v zvezi s krajem storitve kaznivega dejanja podrobno pojasni, da dejstvo, da je obsojenec oškodovanko namesto domov odpeljal proti L., izhaja iz zagovora obsojenca in izpovedbe oškodovanke, poleg tega pa tudi iz zapisnikov o ogledu, iz katerih izhaja, da je obsojenec zapeljal na stransko cesto, kjer je na samotnem kraju, v bližini čolnarne v L. ustavil vozilo. Prav tako se ni mogoče strinjati z obsojenčevim zagovornikom Z.T., da je pritožbeno sodišče v zvezi s krajem storitve kaznivega dejanja izvedlo nov dokazni postopek in na tej podlagi v obrazložitvi podalo novo dokazno oceno. Višje sodišče v Mariboru je s tem v zvezi zgolj pojasnilo spremembo vsebine obtožnice ter na podlagi temu sodišču notorno znanih dejstev (ki jih ni potrebno dokazovati) zaključilo, da so kraj, kjer so oškodovanko potegnili v avtomobil, smer, v katero so se odpeljali in mesto, kjer so se ustavili, v bistvenem enaki tako v prvotni, kot v spremenjeni obtožnici.

11. Kot pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče tožilčevih sprememb obtožnice o tem, kdo od soobdolžencev je oškodovanko potegnil v avtomobil, kdaj so bile izrečene grožnje o posilstvu ter kdo jih je izrekel in, ali je obsojenec oškodovanko vlekel za lase in udarjal z njeno glavo ob stene avtomobila, ali pa jo vlekel za lase in jo z glavo udaril in pritiskal ob steno avtomobila, sodišče ni bilo dolžno obrazložiti. V obravnavanem primeru namreč sodišče ni samo poseglo v konkretni opis kaznivega dejanja, temveč je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po spremenjeni obtožnici in ji na ta način pritrdilo ter navedlo razloge za svojo odločitev. Enako velja glede spremembe obtožnice na glavni obravnavi dne 6.11.2007, ko je okrožna državna tožilka konkretnemu opisu kaznivega dejanja dodala besedno zvezo „proti njeni volji“. Že iz opisa kaznivega dejanja v obtožnici pred navedeno spremembo je namreč izhajalo, da oškodovanka na spolni odnos z obsojencem ni pristala prostovoljno, temveč pod vplivom groženj, ki so ji bile izrečene ter zaradi obsojenčevega nasilnega ravnanja. Povedano drugače, omenjena sprememba obtožnice je zgolj strnjeno povzela tisto, kar je že dotlej izhajalo iz obsojencu očitanega ravnanja, in ne dopušča razlage, da je bilo pred spremembo obtožbe oškodovankino ravnanje prostovoljno.

12. Z navedbami, da obravnavane spremembe obtožnice niso imele podlage v dokazih, izvedenih na glavni obravnavi, ter z navajanjem geografskih podatkov o legi posameznih, v izreku sodbe omenjenih krajev oziroma ulic, zahtevi za varstvo zakonitosti izražata nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ter s tem uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Po stališču zahtev za varstvo zakonitosti sodišče v ponovnem sojenju ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, ker ni razčistilo razlik v oškodovankinih izpovedbah in od nje ni zahtevalo, da pojasni vzroke za različno izpovedovanje, s čimer je kršilo tretji odstavek 397. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izrečene sodbe.

14. Navedena kršitev ni podana. Sodišče je na glavni obravnavi 15.6.2007 kot pričo zaslišalo oškodovanko, ki je najprej prosto izpovedala, potem pa je sodišče prebralo vse njene dosedanje izpovedbe, pri katerih je oškodovanka vztrajala. Sodišče ji je predočilo, da je na tem naroku glede stika spolnih udov povedala nekoliko drugače, nato pa so bila oškodovanki v zvezi s potekom spolnega odnosa med njo in obsojencem postavljena, tako s strani tožilstva, kot obsojenčeve obrambe, podrobna vprašanja. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (tretji in četrti odstavek na 8. stani ter prvi in drugi odstavek na 9. strani sodbe) natančno analiziralo razlike v oškodovankinih izpovedbah ter razumno pojasnilo, da so te le navidezne, vzroke zanje pa je pripisati sposobnosti in temparamentu oškodovanke, dolgotrajnosti postopka, dejstvu, da slovenščina ni njen materni jezik ter delikatnosti obravnavane teme. Kolikor obsojenčev zagovornik G.F. ne sprejema takšnega zaključka sodišča ter s tem v zvezi obširno povzema dele oškodovankinih izpovedb (5. in 6. stan zahteve za varstvo zakonitosti), s tem izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki izpodbijane sodbe oziroma z oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

15. Zahtevi za varstvo zakonitosti navajata, da je predsednica senata na glavni obravnavi dne 15.6.2007 z opozorilom zagovorniku Z.T., da naj ne ponavlja vprašanj, ki jih je predsednica senata prebrala v dosedanjem postopku in s prepovedjo zagovorniku G.F. postaviti vprašanje z utemeljitvijo, da je bil za vprašanja že na vrsti in da se je zaslišanje priče sklenilo, prekršila pravico obrambe do zaslišanja obremenilne priče, kar predstavlja kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ter pravico do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave Republike Slovenije (Ustava). Ker je sodišče sodbo oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki glede na navedeno predstavlja nedovoljen dokaz, je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Na glavni obravnavi dne 15.6.2007 je sodišče kot pričo zaslišalo oškodovanko M.A., ki je najprej sama povedala, kar je vedela o zadevi, nato pa so ji vprašanja postavljali okrožna državna tožilka, obsojenčev zagovornik Z.T., ki ga je predsednica senata opozorila naj ne ponavlja svojih vprašanj, temu so sledila vprašanja obsojenčevega zagovornika G.F., nazadnje pa je oškodovanki vprašanja zastavljal obsojenec. Sodišče je nato ugotovilo, da za pričo ni več vprašanj, in da stranke nimajo pripomb na njeno izpovedbo ter naznanilo, da se zaslišanje priče sklene. Zagovornik G.F. je po sklenjenem zaslišanju priči ponovno želel postaviti vprašanje, predsednica senata pa mu je pojasnila, da je bil za zaslišanje že na vrsti. Zagovornik F. je nato zahteval odločitev senata, ali dovoli nadaljnja vprašanja, obsojenec pa je izjavil, da ima tudi sam vprašanja za pričo. Senat je sprejel sklep, da se nadaljnja vprašanja zagovorniku F. ne dovolijo, dovoli pa se obsojencu, da postavi vprašanje. Oškodovanka M.A. je bila ponovno zaslišana na glavni obravnavi dne 14.9.2007, na kateri je predsednica senata obsojenčevega zagovornika G.F. izrecno opozorila, da lahko priči postavi vprašanja, kar pa je le-ta zavrnil s pojasnilom, da se ne spomni, kaj je hotel zadnjič vprašati, in da se bo morda tega spomnil naslednjič, če bo priložnost za to. Ob naslednjem zaslišanju oškodovanke na glavni obravnavi dne 19.10.2007 se obsojenčev zagovornik vprašanj priči očitno „ni spomnil“, saj nobena od strank ni imela vprašanj. Na zadnji glavni obravnavi dne 6.11.2007 je zagovornik G.F. oškodovanki želel postaviti vprašanje, kar mu je sodišče omogočilo ter oškodovanko ponovno zaslišalo.

17. Glede na navedena procesnopravno relevantna dejstva Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni mogoče pritrditi navedbam zahtev za varstvo zakonitosti, da je bilo obsojenčevi obrambi onemogočeno zaslišati obremenilno pričo, da je bila s tem kršena obsojenčeva pravica do obrambe ter da predstavlja izpovedba oškodovanke nedovoljen dokaz, na katerega se opira sodba. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika G.F. sicer pravilno opozarja, da določba 334. člena ZKP za pričo ne predvideva enega, dveh ali več krogov vprašanj ter ne predvideva, da potem, ko je ena stranka končala s spraševanjem priče, ne bi smela priči ponovno postavljati vprašanj. Vendar pa ob tem prezre določbo drugega odstavka 299. člena ZKP, ki določa, da je dolžnost predsednika senata, da odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. Načelo procesne ekonomičnosti namreč predsednika senata zavezuje da skrbi, da se postopek ne zavlačuje. Kot je opisano že v prejšnji točki sta obsojenčeva zagovornika na omenjeni glavni obravnavi, po prosti izpovedbi oškodovanke, tej postavila številna vprašanja in nista nasprotovala procesni ugotovitvi predsednice senata, da za pričo ni več vprašanj ter nista imela pripomb na njeno izpovedbo. Že po naznanilu predsednice senata, da je zaslišanje priče sklenjeno, je želel obsojenčev zagovornik G.F. nadaljevati z njenim zasliševanjem, ne da bi ob tem pojasnil, zakaj bi to pripomoglo k razjasnitvi stvari, niti ni navedel, kaj želi pričo vprašati. Ravnanje sodišča, ki vprašanja ni dopustilo je bilo zato, kot že rečeno, v celoti skladno z določbo drugega odstavka 299. člena ZKP, obenem pa je obsojenčeva obramba na naslednjih glavnih obravnavah (dne 14.9.2007, 19.10.2007 in 6.11.2007) ponovno imela možnost oškodovanki postavljati vprašanja, to možnost pa je izkoristil le obsojenčev zagovornik G.F., ki je oškodovanki zgolj na zadnji glavni obravnavi zastavil vprašanje.

18. Glede navedbe obsojenčevega zagovornika Z.T., da je sodišče tako njemu, kot obsojencu na glavni obravnavi dne 15.6.2007 kršilo pravico do obrambe in zaslišanja obremenilne priče, že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da obsojenčev zagovornik Z.T., po sklenitvi zaslišanja oškodovanke, zanjo sploh ni imel več vprašanj, vprašanj pa ji ni ni zastavil niti ob zaslišanjih na naslednjih glavnih obravnavah. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je bila obsojencu na glavni obravnavi dne 15.6.2007 po izrecnem sklepu senata dana možnost oškodovanki zastavljati dodatno vprašanje, ki je obsojenec ni izkoristil. 19. Obsojenčev zagovornik G.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vrsto dokaznih predlogov obrambe, pri tem pa, v skladu z načelom dispozitivnosti, ki velja za to izredno pravno sredstvo, ne pojasni, na zavrnitev katerih dokaznih predlogov meri, zato se Vrhovno sodišče do takšnih posplošenih navedb ne more opredeliti. Obrazloženo graja le zavrnitev dokaznega predloga obrambe za izvedbo delne rekonstrukcije dogajanja med oškodovanko in obsojencem v avtomobilu, ob prisotnosti ustreznih izvedencev, s katero je obramba kot navaja, želela dokazati, da je popolnoma neverjetno, da bi prišlo do fizičnega kontakta med spoloviloma obsojenca in oškodovanke.

20. Obsojenčev zagovornik je dokazni predlog za opravo rekonstrukcije dejanja podal na glavni obravnavi dne 14.9.2007, z utemeljitvijo, da bi se tako preverile oškodovankine navedbe o poteku spolnega odnosa. Dodal je še, da bi se rekonstrukcija ne opravila v živo, temveč z modeli, ki bi „to zaigrali“. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo ter v razlogih sodbe navedlo, da upoštevaje ostale izvedene dokaze, dejstvo, da oškodovanka ni več noseča ter drugi odstavek 246. člen ZKP, šteje, da rekonstrukcija ni potrebna.

21. Rekonstrukcija je posebna oblika ogleda, s katero se poskuša „ponoviti“ kaznivo dejanje na način in v okoliščinah, kot naj bi se po izpovedbah obdolženca in prič dogodek dejansko odvijal. Njen namen je preverjanje že izvedenih dokazov. V skladu z drugim odstavkom 246. člena ZKP se rekonstrukcija ne sme opraviti tako, da bi se žalila javni red in morala ali da bi bilo v nevarnosti življenje ali zdravje ljudi.

22. Izvedbe rekonstrukcije pri kaznivem dejanju posilstva, enako kot pri drugih kaznivih dejanjih, ni mogoče v naprej izključiti oziroma šteti, da bi bila sama po sebi glede na naravo tega kaznivega dejanja v nasprotju z javnim redom ali moralo. Vendar pa je v obravnavanem primeru sodišče dokazni predlog obrambe za izvedbo rekonstrukcije, glede na njegovo utemeljitev ter glede na okoliščine primera, utemeljeno zavrnilo. Ni sicer mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da bi bila izvedba rekonstrukcije z modeli, ki bi dogodek „zaigrali“, v nasprotju z moralo oziroma javnim redom, je pa očitno, da bi bila, tudi glede na ostale izvedene dokaze, nepotrebna. Obsojenčev zagovornik ob postavitvi dokaznega predloga tudi ni z ničemer izkazal, da bi bilo rekonstrukcijo (s katero bi se ugotavljalo ali je prišlo do fizičnega kontakta med spoloviloma oškodovanke in obsojenca) v obravnavanem primeru, na način kot ga je predlagal (z modeli) sploh mogoče izvesti.

23. Obsojenčev zagovornik Z.T. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in 3. alineje 29. člena Ustave, ker vsebinsko ni obravnavalo pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev izvedenca ginekologa oziroma izvedenca druge ustrezne stroke.

24. Pritožbeno sodišče je v prvem odstavku na 6. strani sodbe pojasnilo, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Pritožbeno sodišče se je v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga v celoti sklicevalo na razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je ocenilo za prepričljive in ugotovilo, da v pritožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic obsojenca niso podane, zato ni bilo dolžno ponavljati razlogov sodišča prve stopnje, ki jih je v celoti sprejelo.

25. Obsojenčev zagovornik Z.T. v zahtevi za varstvo zakonitosti obsežno navaja, da je sodišče „šlo mimo“ izvedenskega mnenja dr. E.B., ki ga je v spis vložila obramba in iz katerega jasno izhaja, da do stika spolnih organov obsojenca in oškodovanke ni moglo priti. Sodišče naj ne bi upoštevalo, da je izvedenec v mnenju zapisal, da v takšnih okoliščinah kot so bile dne 3.11.1983 v nočnem času, ko je oškodovanka pred tem imela spolni odnos že z dvema obdolžencema, ni bila ne telesno, ne psihično sposobna, da bi zaznala ali se je obsojenec s svojim spolovilom približal njenemu spolovilu, ali se je samo dotaknil njene noge, ali pa do poskusov sploh ni prišlo.

26. V prejšnji točki povzete navedbe v celoti predstavljajo nestrinjanje obsojenčevega zagovornika Z.T. z dokazno oceno pravnomočne sodbe, torej uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; to pomeni, da Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi ne preizkuša pravilnosti dokazne presoje in zaključkov pravnomočne sodbe.

C.

27. Ker niso podane kršitve, na katere se sklicujeta zagovornika obsojenega A.M., njuno nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami pravnomočne sodbe pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo.

28. Vrhovno sodišče je, upoštevaje premoženjsko stanje obsojenca, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.