Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odmerjene stroške pravdnega postopka.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2.484.882 SIT (sedaj 10.369,23 EUR) z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki v plačilo znesek 2.988.682,00 SIT (sedaj 12.471,55 EUR) z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Tožnik vlaga revizijo v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka (odškodnina za nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne bolečine in za strah v znesku 1.200.000 SIT) in v obsegu zavrnitve zahtevka glede plačila stroškov postopka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja razloge iz pritožbe. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter prisojo še nadaljnje odškodnine v znesku 1.200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) in povrnitev vseh pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper sklep ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O zavrženju dela revizije: Odločitev o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa. To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Dovoljenost revizije zoper sklep pa se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo, v kateri je vsebovan v skladu z določbo prvega odstavka 166. člena ZPP tudi izrek o stroških. Zato je odločitev o povrnitvi stroškov akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu in s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Zato jo je bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. O zavrnitvi ostalega dela revizije: V reviziji je sporna višina odškodnine za telesne bolečine in strah. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da je tožnik utrpel zvin vratnega dela hrbtenice in zvin ledvenega dela hrbtenice. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneska odškodnin za telesne bolečine in strah, to je 1.200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) in 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR) pravilno odsevata razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). To velja tudi za skupni znesek zadoščenja 2.900.000 SIT (sedaj 12.101,49 EUR), ki je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.