Jedro

Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da bi sodišče v prizadevanju za ugotovitev materialne resnice moralo po uradni dolžnosti opravljati poizvedbe na policiji, zaslišati pričo A. in izvajati druge dokaze. Táko postopanje bi bilo v nasprotju z razpravnim načelom, ki zbiranje procesnega gradiva nalaga strankam. Sodišče ne sme upoštevati ničesar, kar stranki nista zatrjevali, in ne sme izvajati dokazov, ki jih stranki nista predlagali. Izjema je zgolj primer nedovoljenega razpolaganja z zahtevki, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 10.726,00 EUR z obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.113,60 EUR.

2. Pritožuje se tožnik. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izvede glavno obravnavo in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da življenjske izkušnje in logično sklepanje ne prenesejo ugotovitev sodišča, da iztoževani znesek ni bil posojen. Trdi, da tožnikov poziv pred pravdo in toženčevo izmikanje tožbi kažeta, da znesek je dolgovan. Logično je, da tožnik sam sebi ne bi povzročal nepotrebnih stroškov. Trdi, da je sodišče posledice neuspešnega poskusa zaslišanja priče D. Z. prevalilo na tožnika. Trdi, da bi sodišče sledeč načelu materialne resnice pričo moralo zaslišati, ali pa po uradni dolžnosti pridobiti druge podatke in zaslišati A. Z.. Če bi sodišče želelo iskati resnico, bi preverilo verodostojnost izpovedb strank z uradnimi poizvedbami pri PP Tržič in PP Kranj, glede na to, da je tožnik zatrjeval, da je toženec dolžan tudi drugim in ne samo tožniku ter da je zaradi tega v teku kazenski ali predkazenski postopek. Tožniku so znani tudi drugi oškodovanci, pri katerih si je toženec izposojal denar. Trdi, da je sodba v nasprotju z materialno resnico. Če bo sodba obveljala, bo moral tožnik slediti ostalim oškodovancem in tudi sam podati prijavo za kazenski pregon zaradi goljufije, kakršnega je toženec sprožil zoper tožnika. Za primer zanj neugodnega izida postopka pritožnik napoveduje toženčev pregon tudi zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe. Zatrjuje kršitev 14. in 15. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP, ker je obrazložitev enostranska in je sodišče slepo verjelo lažni izpovedi toženca. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo potrebno zaslišati obe stranki pred senatom pritožbenega sodišča, saj bi le na ta način sodniki s postavljanjem kontrolnih vprašanj obema strankama pravično in pravilno presodili. Sodba je nepravilna tudi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Dokazno oceno opredeljuje za ustrezno in opozarja, da je odločitev oprta na tožnikovo izpovedbo, iz katere pravno odločilnih dejstev ni bilo mogoče ugotoviti. Soglaša s tožnikovo pomanjkljivo skrbnostjo pri zagotavljanju pogojev za zaslišanje priče Z.. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitek neprepričljive in neživljenjske dokazne ocene ni utemeljen. Dokazna ocena je preverljiva in racionalno ter življenjsko sprejemljiva; dokazni zaključki so jasni, logični in prepričljivi. Že sodišče prve stopnje je opozorilo, da je tožnikova izpoved sama s seboj v nasprotju, polna vrzeli in nelogičnosti, kar pritožba spregleda in kritiko dokazne ocene podaja pavšalno. Iz tožnikove izpovedi ni mogoče razbrati kdaj je izdelal seznam dolgovanih zneskov, ker je o tem dejstvu izpovedoval različno: – da je posojene zapisoval sproti in – da je bil seznam izdelan 21.10.2009, torej pred obdobjem, v katerem naj bi bili zneski posojeni. Neprepričljiva je tožnikova izpoved, da je bila vrnitev posojenih zneskov dogovorjena za čas, ko bo toženec dobil sredstva od Zavoda za zaposlovanje, ker je v tožbi zatrjeval, da je bil rok vračila dogovorjen za april 2010, ko bo toženec dobil sredstva v zvezi z lokalom G.. Sama s seboj v nasprotju je tožnikova izpoved o kreditu: izpovedal je, da je kredit vzel preden je tožencu posodil iztoževane zneske in da je kredit vzel po tem, ko je tožencu posodil iztoževane zneske. Dvom v tožnikov iskrenost vzbuja dejstvo, da tega kredita in vračila 400,00 EUR v tožbi sploh ne omenja. Listinski dokaz, ki naj bi potrjeval posojilo, je po tožniku izdelan seznam posojenih zneskov. Ta dokaz nima dokazne vrednosti, ker gre za enostransko, po tožniku izdelano listino in iz tožnikove izpovedi ni razvidno, kdaj je bila sestavljena. Razen tega je seznam pomanjkljiv, saj razen denarnih zneskov ne podaja informacij o drugih okoliščinah posojila.

6. Dokaz z zaslišanjem priče D. Z. je bil utemeljeno zavrnjen, ker tožnik ni posredoval naslova, na katerem je priča dosegljiva. Omogočeno mu je bilo, da naslov pridobi v teku postopka, pa tega ni storil. Iz pripravljalne vloge z dne 2.3.2011 je razvidno, da je bil tožnik že najkasneje marca 2011 soočen z dejstvom, da bo zaslišanje priče potrebno in da naslov pričinega dejanskega bivanja ni znan. Ker mora stranka svoje pravice v postopku skrbno in pošteno uveljavljati (9. čl. ZPP), bi tožnik najkasneje marca 2011 svoje aktivnosti moral usmeriti v iskanje pričinega naslova. Pisne izjave priče ni predložil, zato ni mogel računati, da zaslišanje morda ne bo potrebno.

7. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da bi sodišče v prizadevanju za ugotovitev materialne resnice moralo po uradni dolžnosti opravljati poizvedbe na policiji, zaslišati pričo A. Z. in izvajati druge dokaze. Táko postopanje bi bilo v nasprotju z razpravnim načelom (7. čl. ZPP), ki zbiranje procesnega gradiva nalaga strankam. Sodišče ne sme upoštevati ničesar, kar stranki nista zatrjevali, in ne sme izvajati dokazov, ki jih stranki nista predlagali. Izjema je zgolj primer nedovoljenega razpolaganja z zahtevki, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre (2. odstavek 7. čl. ZPP).

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).