Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je kršila določbe ZUP, ker je izpodbijana odločba dejansko neobrazložena.
Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Izvršnega sveta skupščine občine z dne 23.11.1993.
Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 107. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 - 114. člen prečiščenega besedila - Uradni list RS, št. 14/92) odločila, da se tožniku kot zavezancu ne odpiše doplačilo dohodnine za leto 1992 v znesku 11.190 SIT. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo za odpis doplačila dohodnine, ker prejema nizko invalidsko pokojnino. Izpostava Republiške uprave za javne prihodke je na podlagi zbranih podatkov ugotovila, da doplačilo dohodnine ne bi ogrozilo preživljanja tožnika in njegovih družinskih članov. Zato je tožena stranka na svoji 150. seji dne 23.11.1992 odločila, kot je navedeno.
Tožnik v tožbi navaja, da tako visokega zneska v nobenem primeru ne more plačati, saj presega njegovo mesečno pokojnino. S pokojnino ne more dejansko niti sestaviti meseca z mesecem. S tem pa je ogroženo preživetje njegove družine, saj 13.500,00 SIT ni dovolj za 3-člansko družino. Družina nima nobenega drugega dohodka, razen njegove pokojnine. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani sklep.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in še dodaja: po prejeti tožnikovi vlogi za odpis je davčni organ opravil ustrezne poizvedbe. Pri tem je ugotovil, da je tožnik za zadnje 3 mesece prejel tolikšen dohodek, preračunano na družinskega člana, in sicer v znesku 17.654,00 SIT, da je mogoče sklepati, da ta znesek presega tisto mejo, pri kateri bi še bilo mogoče govoriti o ogroženosti za preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov. Ta meja pa je po veljavnih predpisih za to obdobje znašala 16.000,00 SIT. To navaja na sklep, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis dolga, zaradi česar ni bilo ugodeno njegovi prošnji. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.
Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka ni navedla dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Te pomanjkljivosti tožena stranka ne more odpraviti z dodatnimi navedbami v odgovoru na tožbo. Tožena stranka bi to morala storiti, ker jo na to zavezujejo določbe 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v zvezi z določbami 142. in 143. člena ZUP.
Ne zadošča namreč, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje le na to, da je odločila, na podlagi ugotovitve Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave ..., da doplačilo dohodnine ne bi ogrozilo preživljanja tožnika in njegovih družinskih članov. Tožena stranka bi morala glede na navedene določbe ZUP v tej obrazložitvi navesti tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku izpodbijanega sklepa. Ker je tožena stranka z izpodbijanim sklepom kršila navedene določbe ZUP, je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani sklep na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnsoti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).