Jedro

Iz spremnega dopisa direktorice, s katerim sta bili toženi stranki poslani obe potrdili sodišč o tem, da tožnica ni v kazenskem postopku, je razvidno, da je bila tožena stranka o nepravilnih podatkih glede odprtih kazenskih postopkih tožnice sicer obveščena na seji, kjer je bila sprejeta sedaj izpodbijana odločitev. Sodišče zato meni, da je tožena stranka zmotno ocenila dejansko stanje oziroma okoliščine glede nasprotujočih si podatkov o odprtih kazenskih postopkih tožnice ni v zadostni meri raziskala in je s tem dejansko stanje tudi nepopolno ugotovila.

Iz podatkov sodnega registra je razvidno, da je bila družba A., d.o.o., Koper iz sodnega registra izbrisana dne 16. 12. 2013. Glede na tako okoliščino bi morala tožena stranka oceniti tožničino obveznost izpolnitve dosojenega premoženjskopravnega zahtevka, torej oceniti ali ta obveznost še obstaja in če obstaja, da je bila družba iz sodnega registra izbrisana šele pol leta po tem, ko je sodba, s katero je bilo odločeno tudi o premoženjskopravnem zahtevku postala pravnomočna. Šele po ugotovitvi teh podatkov bi lahko tožena stranka ocenila tožničin odnos do oškodovanca.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust št. 720-307/2015/6 z dne 17. 9. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnica, ki ji je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 4139/2010 z dne 10. 10. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 4139/2010 z dne 6. 6. 2013 izrečena kazen treh let in štirih mesecev zapora, ne odpusti pogojno s prestajanja te kazni. V obrazložitvi sprejete odločitve je tožena stranka pojasnila, da morata biti za pogojni odpust obsojenca izpolnjena formalni in materialni pogoj. Formalni pogoj predstavlja delež prestane kazni, materialni pogoj pa ugotovitev, da je utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Tožena stranka je ugotovila, da je zoper tožnico odprt kazenski postopek pri Okrožnem sodišču v Kranju zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ugotovila je tudi, da je sodišče v sodbi, s katero je bila tožnici izrečena kazen zapora, ugodilo premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe A., d.o.o., ki ji mora tožnica povrniti 180.040,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar pa tega doslej ni storila. Tožena stranka je na podlagi teh dveh podatkov ocenila, da za tožnico ne obstaja pozitivna prognoza glede ponovitvene nevarnosti ter je zato njeno prošnjo za pogojni odpust zavrnila.

2. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da v trenutku, ko je tožena stranka odločala o njeni prošnji za pogojni odpust, zoper njo ni bil uveden noben kazenski postopek, niti ta ni bil uveden do trenutka vložitve tožbe. ZPKZ Ig je toženi stranki dne 3. 9. 2015 poslal poročilo in mnenje, v katerem je napačno navedel podatek o odprtem kazenskem postopku, vendar pa je predstavnik zavoda na seji, ko se je odločalo o njeni prošnji, pojasnil, da je prišlo do napake. To izhaja tudi iz dopisa direktorice zavoda z dne 21. 10. 2015, ki ga je poslala toženi stranki takoj, ko je ugotovila, da je bila odločitev tožene stranke sprejeta na podlagi napačnih podatkov. Enako to izhaja iz potrdila Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. I Kr 25455/2015-4 z dne 9. 9. 2015 in potrdila Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 9. 2015. Slednje potrdilo je pridobila sama in ga izročila ZPKZ Ig z zahtevo, naj ga predložijo toženi stranki, vendar pa ji ni znano ali je bilo to tudi storjeno. Tožena stranka je torej napačno ugotovila dejansko stanje in je zato treba odločbo odpraviti.

3. Tožnica je v nadaljevanju izpodbijala tudi ugotovitev tožene stranke, da nima kritičnega odnosa do oškodovanca. Toženo stranko je, preden je ta sprejela odločitev, opozorila, da oškodovana družba A., d.o.o., ki bi ji morala povrniti dosojeni znesek premoženjskopravnega zahtevka, ne obstaja več, saj je bila v decembru 2013 izbrisana iz sodnega registra po postopku redne likvidacije. Tožena stranka je to njeno navedbo prezrla. Družba, ki je izbrisana iz sodnega registra na podlagi postopka redne likvidacije, nima univerzalnih pravnih naslednikov. Tako stališče je zasledila v sodni praksi višjih sodišč. Iz tega razloga zato družbeniki izbrisane družbe niso njeni univerzalni pravni nasledniki. Med družbenike se pred prenehanjem razdeli preostalo premoženje družbe, vendar gre za posamično nasledstvo, katerega učinki se nanašajo samo na prejeto premoženje, ne dobijo pa družbeniki nobenih pravic ali upravičenj izbrisane družbe. Oškodovani družbi torej niti teoretično škode ne more več povrniti niti ne more do oškodovanca aktivno ali pasivno izkazovati kakršnegakoli odnosa. Njen odnos do oškodovane družbe zato pri njej ne more biti več predmet presoje v postopku pogojnega odpusta. Tožnica sodišču primarno predlaga, da njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da njeni prošnji za pogojni odpust ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. 88. člen KZ-1 v prvem odstavku določa, da sme biti obsojenec za kaznivo dejanje, ki je prestal polovico kazni zapora (formalni pogoj), odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Peti odstavek tega člena določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja (materialni pogoj). Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

7. Tožnica v tožbi smiselno navaja, da je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, in sicer iz dveh razlogov: ker je tožena stranka štela, da je zoper njo odprt še en kazenski postopek, kar pa ne drži in ker je tožena stranka štela, da nima kritičnega odnosa do oškodovane družbe, ker ji ni povrnila dosojenega premoženjskopravnega zahtevka, četudi ta družba ne obstaja več, ker je bila izbrisana iz sodnega registra po postopku redne likvidacije.

8. Po pregledu podatkov v upravnih spisih, sodišče prvi trditvi tožnice, ki se nanaša na odprt kazenski postopek, pritrjuje. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navajala, da se zoper tožnico vodi kazenski postopek pri Okrožnem sodišču v Kranju pod opr. št. I Kpr 512665/2915 zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Za razliko od tega pa je iz potrdila Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. I Kr 25455/2015-4 z dne 9. 9. 2015, ki je bil poslan ZPKZ Ig razvidno, da zoper tožnico pri nobenem od okrožnih sodišč v Republiki Sloveniji ni vložena pravnomočna obtožnica zaradi kaznivega dejanja, ki se vodi po uradni dolžnosti, prav tako pri nobenem od okrajnih sodišč zoper tožnico ni izdana obsodilna sodba zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Na potrdilu je še pripisano, da je bilo potrdilo z dne 14. 7. 2015 (to se sicer v upravnem spisu ne nahaja), nepravilno in je zato brezpredmetno. Enak podatek o tem, da tožnica ni v kazenskem postopku, izhaja iz potrdila Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 9. 2015. Obe potrdili sta bili izdani prej, preden je tožena stranka sprejela svojo odločitev, vendar pa jih je ZPKZ Ig, ki je potrdilo Okrajnega sodišča v Trbovljah prejel že dne 10. 9. 2015, toženi stranki poslal šele po tem, ko je bila izpodbijana odločitev že sprejeta, in sicer dne 21. 10. 2015. Iz spremnega dopisa direktorice ZPKZ Ig, s katerim sta bili toženi stranki poslani obe potrdili sodišč o tem, da tožnica ni v kazenskem postopku, je razvidno, da je bila tožena stranka o nepravilnih podatkih glede odprtih kazenskih postopkih tožnice sicer obveščena na seji, kjer je bila sprejeta sedaj izpodbijana odločitev. To, po oceni sodišča, smiselno potrjuje tudi zapisnik te seje, saj je kot razlog, zaradi katerega se tožnice ne odpusti pogojno s prestajanja kazni zapora navedeno le, da ni vrnila velike materialne škode, ne pa tudi odprt kazenski postopek, ki se kot razlog za zavrnitev tožničine prošnje navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

9. Sodišče meni, da je, glede na dejstva, opisana v prejšnjem odstavku, tožena stranka zmotno ocenila dejansko stanje, oziroma okoliščin glede nasprotujočih si podatkov o odprtih kazenskih postopkih tožnice ni v zadostni meri raziskala in je s tem dejansko stanje tudi nepopolno ugotovila.

10. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje tudi ob ocenjevanju tožničinega odnosa do oškodovane družbe, obrazložitev o tem pa ne vsebuje vseh razlogov za sprejeto odločitev (prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) in je zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Tožnica je v tožbi izpostavila, da je bila družba A., d.o.o., Koper, ki bi ji morala povrniti dosojeni premoženjskopravni zahtevek, izbrisana iz sodnega registra po postopku redne likvidacije, kar, kot navaja, pomeni, da nima univerzalni pravnih naslednikov. Sodišče ugotavlja, da se o teh okoliščinah tožena stranka ni izjasnila, četudi je iz podatkov sodnega registra razvidno, da je bila družba A., d.o.o., Koper iz sodnega registra izbrisana dne 16. 12. 2013. Glede na tako okoliščino bi morala torej tožena stranka oceniti tožničino obveznost izpolnitve dosojenega premoženjskopravnega zahtevka, torej oceniti ali ta obveznost še obstaja in če obstaja, komu je dolžna tožnica povrniti dosojeni znesek, kot tudi se opredeliti do dejstva, da je bila družba iz sodnega registra izbrisana šele pol leta po tem, ko je sodba, s katero je bilo odločeno tudi o premoženjskopravnem zahtevku postala pravnomočna. Šele po ugotovitvi teh podatkov bi lahko tožena stranka ocenila tožničin odnos do oškodovanca. V tem delu je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, prav tako v obrazložitvi niso pojasnjeni razlogi za ugotovitev tožene stranke, da tožnica svoje obveznosti do družbe A., d.o.o., Koper ni poravnala, pač pa je ta ugotovitev le pavšalno navedena, še zlasti glede na to, da družba v trenutku odločanja tožene stranke ni več obstajala. Ker tako pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti, je tožena stranka bistveno kršila določbe upravnega postopka.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnice ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka dopolniti dokazni postopek tako, kot je to navedeno v predhodnih točkah ter ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.