Jedro

Pojem sočasnosti oziroma besedna zveza "terjatev, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje" se ne sme jemati v strogem jezikovnem pomenu. To bi bilo v nasprotju z običajnimi življenjskimi okoliščinami, poslovno prakso in namenom zakonodajalca. Zato je treba v vsakem posameznem primeru presojati, ali so bila vsa odločilna pravna dejanja upoštevajoč vse relevantne okoliščine opravljena v običajnih in primernih časovnih okvirih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za (1) razveljavitev notarskih sporazumov o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na premičninah oz. zalogah notarke A. A. iz L. opr. št.: SV 1302/2017 z dne 19. 9. 2017 in SV 1396/2017 z dne 4. 10. 2017; (2) izbris opravljenih vpisov zastavnih pravic v register zastavnih pravic na premičninah pod št. zadeve 001 in 002 in vzpostavitev prejšnjih stanj vpisov ter (3) ugotovitev neobstoja ločitvenih pravic tožene stranke na zalogah tožeče stranke za zavarovanje terjatev v višini 9.477,38 EUR in 9.178,70 EUR (I. točka izreka). Presodilo je, da domneva o izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika iz druge točke prvega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP)1 na katero se je sklicevala tožeča stranka v tem primeru ne obstaja. Zato ni podlage za razveljavitev notarskih sporazumov, izbris opravljenih vpisov v register in ugotovitev neobstoja ločitvenih pravic. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.028,12 EUR (II. točka izreka).

2. Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Sodišču prve stopnje je očitala, da je kršilo določila pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do vseh njenih trditev in ker je zmotno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu glede pravne domneve iz druge točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Vztrajala je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da domneva iz druge točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni podana, saj sploh ni ugotavljalo, ali je bil dogovor o zavarovanju med pravdnima strankama dejansko sklenjen in kdaj je bil sklenjen. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem primeru sta sporni ločitveni pravici na zalogah trgovskega blaga, in sicer: (1) neposestna zastavna pravica na celotnih zalogah, ki se nahajajo v trgovini in skladišču ..., ki je bila ustanovljena na podlagi notarskega zapisa SV 1302/2017 z dne 19. 9. 2017 (za poplačilo terjatve po računu št. 17003923 z dne 15. 9. 2017 v višini 9.477,38 EUR) ter (2) neposestna zastavna pravica na celotnih zalogah, ki se nahajajo v trgovini in skladišču ..., ki je bila ustanovljena na podlagi notarskega zapisa SV 1396/2017 z dne 4. 10. 2017 (za poplačilo terjatve po računu št. 17004155 z dne 3. 10. 2017 v višini 9.178,70 EUR).

6. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika (tožeče stranke), ker je podana domneva po drugi točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Trdila je torej, da je upnik (tožena stranka) zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika (ustanovitev neposestne zastavne pravice na zalogah) pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje.

7. V skladu z določilom prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP je trditveno in dokazno breme, da zatrjevana domneva ne obstaja, na upniku (toženi stranki). To je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno upoštevalo. Iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sledilo trditvam in dokazom tožene stranke glede neobstoja domneve. Zato očitana kršitev pravil pravdnega postopka ni podana.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v tem primeru domneva iz druge točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP ne obstaja, ker sta terjatev in njeno zavarovanje nastala hkrati. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, prepričljivi in življenjsko logični. Zato se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje in še dodaja, da se pojem sočasnosti oziroma besedna zveza „terjatev, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje“ ne sme jemati v strogem jezikovnem pomenu. To bi bilo v nasprotju z običajnimi življenjskimi okoliščinami, poslovno prakso in namenom zakonodajalca. Zato je treba v vsakem posameznem primeru presojati, ali so bila vsa odločilna pravna dejanja upoštevajoč vse relevantne okoliščine opravljena v običajnih in primernih časovnih okvirih.

9. Tožena stranka je podala konkretne trditve o nastanku terjatev, sklenitvi dogovora o zavarovanju ter sklenitvi notarskega zapisa. Prepričljivo in logično je pojasnila, zakaj je bilo zavarovanje terjatve z neposestno zastavno pravico na zalogah v notarskem zapisu sklenjeno en oziroma dva delovna dneva po nastanku terjatve (uskladitev termina sestanka pri notarju, predhodna priprava notarskega zapisa). Pritožbeno sodišče glede na pojasnjeno ne dvomi, da gre v konkretnem primeru za povezan, enovit posel, pri katerem so se posamezna dejanja izvedla na različne dneve le zaradi postopkov, ki jih je treba izpeljati in so v poslovni praksi običajni.

10. Pritožnik ne more uspeti niti s trditvami, da dogovor o zavarovanju terjatev z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na zalogah med pravdnima strankama ni bil običajen. Ker ne gre za izpodbijane domneve po prvi točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno, ali so bili dogovori o zavarovanju terjatev z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na zalogah med pravdnima strankama običajni. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko se do teh trditev tožeče stranke ni opredelilo, ni kršilo pravdnega postopka.

11. Pogoj za ustanovitev neposestne zastavne pravice na zalogah za zavarovanje terjatev v notarskem zapisu je dogovor med strankama o takšnem zavarovanju terjatve. Če dogovor o zavarovanju terjatve med pravdnima strankama ne bi obstajal, se stranki ne bi dogovorili za termin z notarjem, ne bi podali notarju podatkov za sestavo notarskega zapisa in niti ne bi sklenili notarskega zapisa. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bil dogovor o zavarovanju terjatve sklenjen. Le s posplošenim prerekanjem, da dogovor o zavarovanju ni bil sklenjen, pa tožeča stranka ne more uspeti.

12. Glede na to, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo (list. št. 11) zatrjevala, da je pogojevala dobavo blaga z zavarovanjem terjatve, česar tožeča stranka ni prerekala,3 je tudi logično, da je bil dogovor o zavarovanju sklenjen vsaj ob nastanku terjatve (sicer blaga ne bi dobavila). Da je bil dogovor o zavarovanju terjatev sklenjen pred podpisom notarskega zapisa izhaja tudi iz opisa običajne poslovne prakse, ki ga je pojasnila tožena stranka. Zato tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi trditvami, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil dogovor o zavarovanju terjatev sklenjen ob nastanku terjatev.

13. Ker je sodišče prve stopnje glede na vse navedeno pravilno zaključilo, da domneva iz druge točke prvega odstavka 272. člena ne obstaja in tožeča stranka ni konkretno zatrjevala kakšnih drugih pravnih dejstev, ki bi utemeljevala obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti po drugi alineji prve točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali obstaja subjektivni pogoj, ki utemeljujejo izpodbojnost pravnih poslov. Objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti morata biti v skladu z določilom prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjena kumulativno. Zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravdni postopek, ker se ni opredelilo do trditev tožeče stranke o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti pravnih dejanj, ni utemeljen.

14. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

16. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)4 ob upoštevanju, da je bila vrednost predmeta 18.656,08 EUR. Tožeči stranki je priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške (12,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 777,75 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 466,65 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Določba druge točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP (Ur. l. RS, št. 126/2007 in naslednji) določa, da „če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen: ... (2) če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje, ali ...“ 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Očitna pisna pomota v odgovoru na tožbo, ko je tožeča stranka zapisala „tožeča stranka kot prodajalec je pogojevala“ namesto „tožena stranka kot prodajalec je pogojevala“ na jasnost in razumljivost trditve, glede na to, da je bila jasno navedena tudi vloga stranke v poslu (kot prodajalec) ni vplivala. Tožeča stranka je prerekala le dobesedno trditev s pojasnilom, da ni logična. 4 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.