Jedro

V izpodbijani odločbi ni pojasnjena ugotovljena višina preplačila. Te napake ni odpravil niti pritožbeni organ. Prav tako tega ne morejo nadomestiti v upravnem spisu predložene kartice pomožne knjige. Po 214. členu ZUP mora obrazložitev vsebovati med drugim ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto. Okoliščine, ki naj bi izhajale po navedbah pritožbenega organa iz kartic tožnika, niso pojasnjene v obrazložitvi izpodbijane odločbe niti jih ni pojasnil pritožbeni organ.

Izrek

1.Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Murska Sobota št. DT 42912-339/2006-18 (1005-04) z dne 16. 10. 2009 se odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Davčni urad Murska Sobota je z izpodbijano odločbo ugotovil preplačilo obresti iz naslova davka od prometa proizvodov in storitev po stanju na dan 6. 2. 2006, v znesku 43.681,38 EUR (10.467.805,64 SIT) v zvezi z odločbo druge stopnje šifra DT-481-9/03 z dne 12. 12. 2005 (točka 1 izreka). V točki 2. izreka se znesek preplačanih zamudnih obresti iz 1. točke izreka v celoti pobota z zneski obveznostih, po stanju na dan 6. 2. 2006, v višini 43.681,38 EUR, ki jim je potekel rok za plačilo, kot je navedeno v tej točki izreka. V 3. točki izreka je zavrnjena zahteva za vračilo obrestnih obresti, zahteva za povrnitev stroškov postopka je zavrnjena v 4. točki. Iz obrazložitve je razviden potek postopka. Tožniku je bila, po opravljenem inšpekcijskem pregledu davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1995 in 1996, najprej izdana odločba z dne 7. 8. 1997, ki je bila po pritožbi odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu, ki je v ponovnem postopku izdal 15. 6. 2000 odločbo, s katero je tožniku ponovno naložil plačilo obveznosti, ter je bila z odločbo pritožbenega organa z dne 22. 3. 2001 pritožba tožnika zavrnjena. Drugostopenjska odločba je bila s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 17. 10. 2002 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, v katerem je Davčni urad Murska Sobota dne 5. 5. 2003 izdal odločbo, s katero je tožniku ponovno naložil plačilo določenih obveznosti. Drugostopenjski organ je dne 12. 12. 2005 pritožbi tožnika delno ugodil v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti, ki začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Odločba je postala pravnomočna dne 6. 2. 2006. V zvezi z navedenim je Davčni urad Murska Sobota 24. 5. 2006 po uradni dolžnosti izdal odločbo, s katero je ugotovil preplačilo obresti iz naslova davkov od prometa proizvodov in storitev po stanju na dan 6. 2. 2006, v znesku 43.681,38 EUR, ki jih je pobotal v celoti z zneski obveznosti, po stanju na dan 6. 2. 2006. Navedena odločba je bila z odločbo drugostopenjskega organa z dne 26. 3. 2008 odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek, iz razloga, ker odločbe ni bilo mogoče preizkusiti v smeri izračuna zamudnih obresti. Izpodbijana odločba, ki je predmet obravnavanega upravnega spora, je bila izdana v ponovnem postopku, v katerem je davčni organ ugotovil, da je tožniku že večkrat posredoval izpis njegovih kartic in je tožnik ustno na zapisnik dne 9. 4. 2008 izjavil, da jih bo preučil in podal svoj predlog rešitve ter da se ne strinja z višino preplačila obresti, vendar smatra da navedeni znesek 43.681,38 EUR predstavlja preplačilo glavnice in je 16. 4. 2008 predložil svoj predlog rešitve. Tožnik je predlagal, da se navedeno preplačilo poplača z razliko obveznosti, takratnih 3.942.712,00 SIT (16.452,65 EUR - preglednica 2), preostanek preplačane glavnice s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila pa da se mu vrne.

Prvostopenjski organ ugotavlja, da je iz knjigovodske kartice razvidno, da je po drugostopenjski odločbi z dne 12. 12. 2005 tožniku iz naslova zamudnih obresti davka od prometa proizvodov in storitev, storniral dolg v skupni višini 140.948,15 EUR, od tega glavnico v višini 32.940,38 EUR ter obresti v višini 108.007,77 EUR. V ponovnem postopku je davčni organ po uradni dolžnosti pregledal vso kartico tožnika (obveznosti, plačila … ) ter ponovno ugotovil, da znaša preplačilo na kontu prometnega davka v višini, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe. Za pobot je upošteval stanje na dan pravnomočnosti odločbe druge stopnje (6. 2. 2006). Tako je upošteval po kontih za pobot neplačano glavnico ter natekle zamudne obresti vse do 6. 2. 2006. Na podlagi 4. odstavka 95. člena ZDavP tožniku ni priznal zamudne obresti od neupravičeno odmerjenih ali preveč odmerjenih obresti. Obrazložitev stroškov je utemeljil s 2. odstavkom 113. člena v povezavi z 5. odstavkom 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – UPB2 in spremembe, v nadaljevanju ZUP).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Predmet izpodbijane odločbe je zgolj vračilo zamudnih obresti. Pritožbeni organ je v zvezi s tem, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS, št. 109/04) v svoji odločbi z dne 12. 12. 2005 odločil, da se tožniku zamudne obresti obračunajo v skladu z navedeno Ustavno odločbo ter je odločba prvostopenjskega organa v preostalem delu postala pravnomočna. Davčni organ je preplačilo zamudnih obresti ugotovil že z odločbo z dne 24. 5. 2006, ki je bila z odločbo drugostopenjskega organa z dne 26. 3. 2008 odpravljena in z izpodbijano odločbo. Pritožbeni organ se sklicuje na 100. člen ZDavP, na podlagi katerega je davčni organ v postopkih inšpekcijskega nadzora, v primeru, ko je naknadno ugotovil obveznosti, kot v konkretnem primeru, tožniku obračunal zamudne obresti, ki so tekle vse od predpisanega roka za plačilo, ter je glede na Ustavno odločbo bil tek zamudnih obresti v obravnavanem primeru določen v skladu z navedeno Ustavno odločbo. Pravno podlago za vračilo preveč plačanih zamudnih obresti je predstavljal 1. odstavek 95. člena ZDavP. V obravnavanem primeru so bile tožniku z izpodbijano odločbo vrnjene tiste zamudne obresti, ki mu jih je davčni organ obračunal pred izvršljivostjo odločbe z dne 5. 5. 2003 in jih je le-ta plačal, vračilo preveč plačanega zneska pa je bilo mogoče šele po pravnomočnosti odločbe, kar se je zgodilo šele 6. 2. 2006. Tožniku je bilo tudi že pojasnjeno, da je prvostopenjski davčni organ obresti vse do objave Ustavne odločbe utemeljeno obračunaval, kot jih je bil upravičen tudi po (objavi) 9. 10. 2004, vendar od takrat naprej le od izvršljivosti odločbe dalje, zato so brezpredmetne navedbe, koliko je po lastnih izračunih davčnemu organu na dan 31. 12. 1997 dolgoval in koliko mu je v času od 9. 10. 1997 do 2. 12. 1999 plačal. Tožnikovo obveznost iz naslova prometnega davka za leti 1995 in 1996 se je namreč od prve odmere (1997) do zadnje (odločba z dne 5. 5. 2003) ki je postala pravnomočna, znižala, davčni organ mu je iz tega naslova določena sredstva tudi vrnil. Pritožbeni organ pojasni, da vrnitev preplačanega davka oz. glavnice ni predmet tega postopka. Poudari, da ne gre za vračilo vseh morebitnih preplačil, in da je predmet obravnavanega postopka vrnitev zamudnih obresti, ki so od zneska 8.079.397,00 SIT tekle od 23. 7. 1999 do 5. 5. 2003. Te pa je davčni organ po knjigovodskih evidencah, s katerimi razpolaga, izračunal v znesku 10.467.805,00 SIT in upošteval napotke ter pojasnil naravo navedenega zneska, s tem ko je sestavil zapisnik o prejemu ustne izjave tožnika na obravnavi dne 9. 4. 2008, da je prejel kopijo kartice DP1 o izračunu plačil in obenem izjavil, da se strinja z višino zneska preplačila obresti v navedeni višini, čeprav meni, da predstavlja glavnico. V pritožbi pa navaja, da je prometni davek od proizvodov in storitev že v celoti plačal 19. 1. 1999 in da ga obresti iz naslova odločbe Ustavnega sodišča ne bremenijo. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjska odločba v tej zvezi neobrazložena, zato je v pritožbenem postopku zahteval dodatna pojasnila in razlago knjigovodskih kartic. Iz kartice pomožne knjige za prometni davek z dne 1. 1. 2006 tako izhaja preplačilo zamudnih obresti v zgoraj navedenem znesku.

Pritožbeni organ je vpogledal v vse predložene knjigovodske kartice (od leta 1997 do 2006) in druge razlage, kot jo je podal prvostopenjski organ ni našel. Ugotavlja, da tožnik ves čas postopka svoje izjave spreminja in navaja svojo razlago pokrivanja dolga, pri tem pa zanemari, da je postopek trajal od leta 1997 do 2006 in da sta bili dve odločbi prvostopenjskega organa v tem času odpravljeni. Pravnomočna je postala šele odločba iz leta 2003. Višina obveznosti iz naslova prometnega davka se je ves čas spreminjala, s tem pa tudi znesek zamudnih obresti. Pritožbeni organ poklanja vero predloženim davčnim evidencam, ki jih v skladu s predpisi vodi davčni organ, iz katerih so razvidne tudi tožnikove neplačane obveznosti, s katerimi je prvostopenjski organ ugotovljeno preplačilo pobotal na podlagi določb davčnega postopka ter ravnal pravilno in utemeljeno, ko je pred izvedbo vračila preveč plačanih zamudnih obresti preveril knjigovodsko stanje in pri tožniku ugotovil neplačane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ki jih je pobotal s preplačanimi zamudnimi obrestmi na dan ugotovitve preplačila, to je na dan pravnomočnosti odmerne odločbe. Pritožbeni organ je po vpogledu priložene knjigovodske kartice, ki so bile vročene tudi tožniku, ugotovil, da se zneski navedeni v izpodbijani odločbi ujemajo z zneski dolga po knjigovodskih karticah, iz katerih je razviden znesek dolga na posameznem kontu in višina pobota. Ugotavlja, da je bil tožniku vrnjen pravilen znesek zamudnih obresti, ki je bil pravilno pobotan z dolgom, razvidnim iz knjigovodskih evidenc.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je z izpodbijano odločbo davčni urad priznal le delno preplačilo davka in zamudnih obresti. Navaja, da je prometni davek od prometa proizvodov in storitev že plačal v celoti 19. 1. 1999 (preglednica 3). Obresti iz tega naslova pa na osnovi odločbe Ustavnega sodišča z dne 23. 9. 2004 ne bremenijo tožeče stranke. V nadaljevanju pojasni potek postopka inšpiciranja davka od prometa proizvodov in storitev s preglednicami 1, 2 in 3. Tožeča stranka je na razgovoru z uslužbencem davčne uprave na svoj način po posameznih kontih nižala obveznosti in plačila in predlog za razrešitev zadeve podala Davčnemu uradu Murska Sobota dne 16. 4. 2008, ki tudi tokrat ni upošteval predloga ter izdal izpodbijano odločbo, v kateri ugotavlja isto stanje, kot v odločbi z dne 24. 5. 2006. Z navedeno odločbo se ne strinja. V njej so zavajajoče trditve, da se je v pogovoru strinjala z izračunom preplačanih obresti, kar ne drži, še vedno smatra, da je to samo del preplačila glavice ali pa tudi obresti, strinja se le v tem, da Davčni urad Murska Sobota priznava, da je preplačilo bilo ugotovljeno. Ne strinja se s trditvijo pritožbenega organa, da tožnik ves čas postopka svoje izjave spreminja. Tožeča stranka izjav ne spreminja, ampak na njih odgovarja z vedno novimi dejstvi, ki jih tožena stranka v navedenih odločbah v izreku obrazložitve navaja in tudi ne zanemarja dejstva, da je postopek trajal od leta 1997 do 2006, je pa prepričan, da je to napaka Davčnega urada Murska Sobota in Ministrstva za finance, ki sta postopke neupravičeno zavlačevala. Trdi, da je svojo obveznost že poravnala 11. 1. 1999. Davčni urad Murska Sobota obveznosti in plačil tožeče stranke po izdaji odločbe Ustavnega sodišča ni knjižil pravilno in v skladu z SRS, zato je nemogoče ugotoviti pravilni in pravični znesek preplačila in ga ni mogoče preizkusiti. V dokaz prilaga kopije vseh plačil od 9. 10. 1997 do 2. 12. 1999, iz katerih sledi, da je tožnik plačal 30.667.000,00 SIT ter navaja obveznosti, ki so izhajale iz odločb z dne 7. 8. 1997 in 15. 6. 2008. Pravilni znesek preplačila tožnika znaša 6.367.825,50 SIT (preglednica 2), ki je osnova za obračun obresti od preplačila, ki od dneva preplačila 11. 1. 1999 do 30. 10. 2009 znašajo 122.536,44 EUR.

Tožnik meni, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva, da je ni moč preizkusiti in da ni sestavljena v skladu z 214. členom ZUP ter da gre za bistveno kršitev pravil postopka. Sklicevanje davčnega organa na pavšalne navedbe ob pregledu v uradne evidence in kartice zavezanca pa ni dovolj (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 1142/93-10 z dne 21. 9. 1994).

Sodišču predlaga pritegnitev izvedenca finančne stroke, naj poda ustrezno izvedeniško mnenje glede izračuna dolgovanega zneska oz. preplačil ter zapadlih in neplačanih zamudnih obresti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi odločbo prvostopenjskega organa, naloži obračunati preveč plačani davek v znesku 149.150,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2009 do plačila in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da je na vse tožbene navedbe v zvezi z izdano odločbo odgovorila že v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, zato v celoti vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih, razvidnih iz obeh odločb in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna višina zneska preplačila zamudnih obresti iz naslova davka od prometa proizvodov in storitev. Prvostopenjski organ je glede višine navedel, da iz kartice tožnika (obveznosti, plačila) izhaja preplačilo na kontu PD v navedeni višini in da je za pobot upošteval stanje na datum pravnomočnosti odločbe druge stopnje (z dne 12. 12. 2005). Z navedeno odločbo je pritožbeni organ prvostopenjsko odločbo z dne 5. 5. 2003 spremenil glede obračuna zamudnih obresti, ki začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Izpodbijana odločba, ki jo je davčni organ izdal po uradni dolžnosti, ne pojasni ugotovljene višine preplačila, zato tega sodišče ne more preizkusiti, te pomanjkljivosti pa tudi pritožbeni organ ni odpravil. Zgolj navedba, da poklanja vero predloženim davčnim evidencam, ki jih v skladu s predpisi vodi davčni organ, iz katerih so razvidne tudi tožnikove neplačane obveznosti, kar sicer vpliva na preizkus pravilnosti pobota, ne more nadomestiti preizkusa izračuna pravilnosti ugotovljenega zneska preplačila. Sodišče načeloma ne dvomi v davčne evidence, ki jih je po zakonu dolžan voditi davčni organ, vendar ne more zgolj slediti navedbam pritožbenega organa, da se plačila in obveznosti da preizkusiti, saj se to iz obrazložitve izpodbijane odločbe niti iz odločbe pritožbenega organa ne izhaja. Tega ne morejo nadomestiti v upravnem spisu predložene kartice pomožne knjige. Po 214. členu ZUP mora obrazložitev vsebovati med drugim ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto. Okoliščine, ki naj bi izhajale po navedbah pritožbenega organa iz kartic tožnika, niso pojasnjene v obrazložitvi izpodbijane odločbe niti jih ni pojasnil pritožbeni organ.

Tožnik tekom postopka kot tudi v pritožbi in tožbi izpodbija višino izračunanega preplačila in navaja preglednice in znesek, ki naj bi mu jih bil po njegovem izračunu dolžan vrniti davčni organ iz naslova preplačila. V ponovljenem postopku je tožnik po izjavi na zapisnik podal svoje izračune glede višine in vsebine preplačila in je priložil preglednice plačil in obveznosti ter podal svojo pravno razlago. Razlogom, ki bi kazali na pravilnost ugotovitve višine in vsebine zneska preplačila ugotovljenega s strani davčnega organa, sodišče zaradi neobrazložitve izpodbijane odločbe ne more slediti. Zato se sodišče do drugih tožnikovih očitkov niti ni posebej opredeljevalo. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba nesklepčna in jo je že iz tega razloga treba odpraviti in zadevo vrniti v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo prvostopenjski organ izdal takšno odločbo, da bo razvidno na kakšen način in na kateri pravni podlagi je ugotovljen znesek preplačila oz. da bo razvidno, na kaj se preplačilo nanaša na način, da bo zadevo mogoče preizkusiti.

Ob tem sodišče dodaja, da bo v ponovnem postopku moral prvostopenjski organ upoštevati tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede vračanja neupravičeno odmerjenih in plačanih obresti in njihovega obrestovanja (npr. sodba X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nezakonita, jo je sodišče na podlagi 2. in 3. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo ob upoštevanju 3. in 4. odstavka istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1.