Jedro

Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A. D. se izpodbijana sodba glede dejanj pod točkama II. in III. izreka po uradni dolžnosti razveljavi in obtožnica oškodovanca kot tožilca A. D. z dne 21. 6. 2019 zoper obdolženega M. K.,

1. da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabil svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanjem podjetja ali vodenjem gospodarske dejavnosti, prestopil meje svojih pravic in pooblastil s tem, da je v nasprotju z zahtevano skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah ZGD-1 (Ur. l. RS št. 42/2006 s spremembami in dopolnitvami) a) kot prokurist družbe I. C. d.o.o. iz koristoljubnosti dne 6. 5. 2016 v Delavski hranilnici v Murski Soboti, Lendavska ulica , dvignil z računa družbe I. C. d.o.o. št. 61000- gotovino v znesku 3.100,00 EUR in si jo protipravno prilastil, prav tako pa brez pravne podlage in vednosti drugih družbenikov odredil prenakazilo zneska 200,00 EUR z računa družbe I. C. d.o.o. na TRR družbe L. P. d.o.o. s tem pa je sebi in družbi L. P. d.o.o., katere lastnik in družbenik je, pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 3.300,00 EUR, b) kot direktor družbe L. P. d.o.o. M. S., brez pravne podlage in brez soglasja lastnika motornega vozila I. C. d.o.o. v času od 25. 7. 2016 do 19. 10. 2016 nezakonito uporabljal osebni avtomobil Mercedes Viano 2.2 reg. št. MS C5-, katerega je imel v posesti in uporabi ter ga kljub pozivu družbe z dne 4. 10. 2016 ni vrnil, s čimer je v nasprotju z zahtevano skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika onemogočil lastniku vozila uporabo le-tega in ga zaradi neuporabe oškodoval za 1.500,00 EUR,

2. da je omogočil sestavo lažne poslovne listine in tako lažno poslovno listino uporabil kot resnično na ta način, da je točneje neugotovljenega dne v času od 26. 7. 2016 do 17. 10. 2016 v Murski Soboti sestavil lažno poslovno listino in sicer račun št. 00006-2016 z dne 26. 7. 2016 v znesku 11.700,00 EUR, naslovljenega na družbo I. C. d.o.o. in na podlagi tega računa vložil predlog za izvršbo, čeprav račun ni bil knjižen v poslovnih knjigah družbe L. P. d.o.o. in nima podlage v poslovanju med družbama L. P. d.o.o. in I. C. d.o.o. ter je tako v celoti lažen, s čimer naj bi storil pod točko 1. dve kaznivi dejanji zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika in pod točko 2. kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika, po 1. točki prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku zavrže. II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanec kot tožilec A. D. za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v celoti napoti na pravdo.

III. Po drugem in tretjem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku mora oškodovanec kot tožilec A. D. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca, do tedaj nastali stroški pa obremenjujejo proračun.

IV. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A. D. glede dejanja pod točko I. izreka izpodbijane sodbe se zavrne kot neutemeljena in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Oškodovanec kot tožilec A. D. je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega M. K. oprostilo obtožbe, da naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, dve kaznivi dejanji zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 in kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca A. D. s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun, oškodovanec pa sam krije stroške svojega pooblaščenca.

2. Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca (v nadaljevanju pooblaščenec) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. V odgovoru na pritožbo je zagovornik obdolženca višjemu sodišču predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Na zahtevo pooblaščenca je višje sodišče o seji senata obvestilo obe stranki, zagovornika in pooblaščenca, glede na izkazana obvestila ter odsotnost obdolženca, oškodovanca kot tožilca in njegovega pooblaščenca, ki je izostanek opravičil, pa je sejo ob navzočnosti zagovornika opravilo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

5. Ob reševanju pritožbe pooblaščenca je višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki v skladu z določbo 393. člena ZKP terja razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje pod točkama II. in III. izreka in v tem delu zavrženje obtožnice zoper obdolženca, v ostalem, to je glede dejanja pod točko I. izreka izpodbijane sodbe pa je pritožba pooblaščenca neutemeljena.

6. V opisu dejanja pod točko II.a) izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se obdolžencu očita zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, ko naj bi kot prokurist družbe I. C. d.o.o. iz koristoljubnosti dvignil z računa te družbe gotovino, prav tako pa odredil prenakazilo določenega zneska z računa te družbe na TRR družbe L. P. d.o.o., s tem pa sebi in družbi L. P. d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist; pod točko II.b) pa še nezakonita uporaba osebnega avtomobila, last družbe I. C. d.o.o., s čimer naj bi slednji onemogočil uporabo tega vozila in jo zato oškodoval za 1.500,00 EUR. Iz povzetih opisov obdolžencu očitanih dejanj torej izhaja, da naj bi jih storil na škodo gospodarske družbe oziroma pravne osebe I. C. d.o.o., ne pa neposredno zoper fizično osebo A. D., ki je po odstopu državnega tožilca od pregona sam nadaljeval pregon kot oškodovanec kot tožilec. Enako velja za opis dejanja pod točko III. izreka izpodbijane sodbe, ko se obdolžencu očita sestava lažne poslovne listine, naslovljene na družbo I. C. d.o.o.. Tudi po tem očitku A. D. kot fizična oseba nikakor ne more imeti lastnosti oškodovanca.

7. Pojem oškodovanca je opredeljen v šesti alineji 144. člena ZKP, po kateri je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Opredelitev oškodovanca po citirani določbi temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske oziroma osebne pravice. Oškodovanec je lahko tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne pravice, ki je prekršena ali ogrožena. Oškodovanec je lahko določen že v zakonskem opisu kaznivega dejanja, ko je vključen kot objekt napada, lahko pa je oškodovanec tudi oseba, katere pravice so prekršene ali ogrožene s storitvijo kaznivega dejanja, pa niso zajete v zakonskem opisu, vendar pa že sam zakonski opis daje podlago za ugotovitev, da je dejanje lahko storjeno na škodo individualno določenega oškodovanca.

8. Iz opisov obdolžencu očitanih dejanj v točkah II. in III. izreka izpodbijane sodbe torej jasno izhaja, da je lahko oškodovana zgolj družba I. C. d.o.o., ki je glede teh dejanj tudi vložila kazensko ovadbo zoper obdolženca, ne pa A. D. kot fizična oseba. Iz podatkov kazenskega spisa sicer izhaja, da je preiskovalna sodnica po odstopu državnega tožilca od pregona, obvestilo o pravici do prevzema pregona tudi glede teh dejanj naslovila na A. D., a slednje še ne pomeni, da je A. D. s tem pridobil dejanski status oškodovanca kot tožilca, hkrati pa tudi ne odvezuje višjega sodišča obligatorne presoje, ali je postopek na podlagi obtožnice A. D. kot oškodovanca kot tožilca tekel na podlagi zahteve upravičenega tožilca.

9. Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Ker tega ni storilo, je prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo mora višje sodišče v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP preizkusiti in upoštevati po uradni dolžnosti. Ker je ob tem preizkusu ugotovilo navedeno kršitev in torej primer iz 1. točke prvega odstavka 352. člena ZKP, je v skladu z določbo 393. člena ZKP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje pod točkama II. in III. izreka in obtožnico zoper obdolženca v tem delu zavrglo. Glede na sprejeto odločitev je posledično vsebinska presoja pritožbenih navedb pooblaščenca v tem delu kot nepotrebna odpadla.

10. Odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka sta posledica zavrženja obtožnice in temeljita na citiranih določbah ZKP v izreku te odločbe.

11. Pritožba pooblaščenca glede dejanja pod točko I. izreka izpodbijane pa ni utemeljena.

12. Pooblaščenec zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbami, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe oškodovanca kot tožilca, svoje odločitve pa tudi ni zadostno in prepričljivo obrazložilo, saj ni pojasnilo, zakaj izpovedbam oškodovanca kot tožilca ter prič N. S., M. F. in D. D. ni verjelo. S temi navedbami pooblaščenec po eni strani nekonkretizirano oziroma pavšalno zatrjuje pomanjkanje razlogov izpodbijane sodbe o izpovedbah oškodovanca in prič, čemur glede na vsebino in obširne razloge sodbe o teh izpovedbah ni mogoče pritrditi, po drugi strani pa zgolj pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja samostojni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevana kršitev torej ni podana.

13. Pooblaščenec meni, da sodišče iz razlogov prekluzije ne bi smelo ugoditi dokaznemu predlogu zagovornika za zaslišanje priče I. D. (prej M.). Z izvedbo tega dokaza, ki je prepozen in nezakonit, je sodišče potrditvah pooblaščenca zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s, kot navaja, četrtim odstavkom 229. člena ZKP.

14. Pooblaščenec nima prav. Opiranje sodbe na dokaz, glede katerega je bila stranka prekludirana, v nobenem primeru ne more pomeniti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zgolj prepozni predlog za izvedbo dokaza še ne pomeni, da je bil slednji pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza, temveč je lahko podana le bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zaradi kršitve določbe 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP, vendar pod nadaljnjim pogojem, da je hkrati zatrjevan in tudi izkazan dejanski ali potencialni vpliv take kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe. Slednjega pooblaščenec ni izkazal, pri čemer pa so njegove pritožbene navedbe o prekluziji dokaznega predloga za zaslišanje navedene priče po presoji višjega sodišča že primarno neutemeljene. Iz vsebine zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 1. 2020 je namreč razvidno, da je zagovornik zaslišanje priče I. D. predlagal po izvedbi zaslišanja priče J. A., prav glede na vsebino izpovedbe slednjega, kar z drugimi besedami pomeni, da se je potreba po zaslišanju I. D. pokazala šele po zaslišanju J. A.. S takšnimi argumenti za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče I. D. (šele) na glavni obravnavi, je zato zagovornik v celoti zadostil zahtevam po pravočasnem predlaganju dokazov v smislu 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP. Ob navedenem pa je treba poudariti še, da sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.

15. Tudi sicer pa zavrnitev prepoznega dokaznega predloga obdolženca lahko pomeni poseg v njegovo pravico do obrambe, zagotovljeno v 29. členu Ustave. Zato v skladu z ohranjenim načelom materialne resnice, tudi z nastopom prekluzije pri predlaganju dokazov ni izključena dolžnost sodišča, da sámo izvede dokaz, ki ga ocenjuje kot pravno relevantnega. Z uzakonitvijo prekluzije, ki izjemoma dopušča tudi kasnejše podajanje dokaznih predlogov, je zakonodajalec sodišču dal pooblastilo, da glede na konkretne okoliščine primera ustavno skladno razlaga pojem „utemeljenih razlogov“ iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP tako, da bo našlo pravo ravnovesje med ekonomičnostjo postopka in pravico obdolženca do obrambe.1

16. Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP uveljavlja pooblaščenec z navedbami, da je sodišče na glavni obravnavi med zaslišanjem priče I. D. nepravilno uporabilo določbe 240. in 241. člena ZKP, ko je priči dovolilo uporabo zapiskov in listin, ki si jih je priča že vnaprej pripravila in priredila za zaslišanje. Pri nekaterih vprašanjih je pred odgovorom najprej vpogledala v zapiske in šele nato podala odgovor, zato je takšno pričanje neverodostojno in nezakonito, njena izpovedba pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

17. Višje sodišče se s pooblaščencem ne strinja. ZKP sicer nima izrecne določbe, kot je tista v četrtem odstavku 227. člena ZKP, po kateri se lahko obdolžencu dovoli, da pri zaslišanju uporablja svoje zapiske, ki bi na podoben način urejala vprašanje osvežitve pričinega spomina, vendar ni nobenega razloga, da sodišče priči tega ne bi dovolilo, še posebno če gre za lastnoročno pisanje in če ga je priča sestavila, ko je imela možnost za sestavo beležke, ko so vtisi o dejanju še sveži2. V zapisniku o glavni obravnavi z dne 23. 6. 2020 je po končanem zaslišanju priče I. D. navedeno, da se na pripombo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca v zapisnik vnese, da je priča ob svojem pričanju imela pripomoček, in sicer pisne zapiske. Iz navedenega sicer ni mogoče ugotoviti in sklepati, kakšne pripomočke in pisne zapiske je priča imela ob svojem pričanju, je pa pomembno, da je bil oškodovanec kot tožilec (in nenazadnje tudi njegov pooblaščenec) navzoč ob navedenem zaslišanju, da je imel torej možnost spremljati izvedbo dokaza in priči zastavljati vprašanja. Zato zgolj dejstvo, da je priča ob svojem izpovedovanju uporabljala pripomočke oziroma zapiske, ne predstavlja zaslišanja v nasprotju z določbami 240. in 241. člena ZKP, posledično pa tudi ne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Nadaljnje pritožbene trditve, da je njeno pričanje neverodostojno in izrazito v korist obdolženca ter v škodo subsidiarnega tožilca in da izraža latentno maščevanje nad oškodovancem, ki je zoper njo podal kazensko ovadbo, pa po vsebini ne pomeni uveljavljane kršitve, temveč nasprotovanje vsebini pričine izpovedbe in v zvezi s tem dokazni presoji sodišča, kar pa pomeni uveljavljanje samostojnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

18. Vendar tudi temu delu pritožbenih zatrjevanj pooblaščenca ni mogoče ugoditi. Dejstvo, da je oškodovanec kot tožilec dne 18. 3. 2016 izročil na roke obdolžencu znesek 30.000,00 EUR, ni sporno, saj ga poleg izpovedbe oškodovanca, ki mu v tem delu pritrjujejo zaslišane priče, tudi obdolženec sam priznava. Na podlagi ugotovitev dokaznega postopka, ki jih je skozi razloge izpodbijane sodbe natančno, izčrpno in tehtno pojasnilo, pa je sodišče prve stopnje končno prepričljivo in razumno zaključilo, da v konkretnem primeru ni šlo za posojilo in preslepitev oškodovanca, ampak dejansko za poslovni dogovor, sklenjen dne 18. 3. 2016, pri čemer je bistveno, da obdolžencu pri tem ni mogoče očitati goljufivega namena ob sklenitvi posla. Pravilno je sodišče ob tem kot neutemeljeno zavrnilo sklicevanje oškodovanca kot tožilca na sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 103/2019 z dne 21. 1. 2020, z razlogi v drugem odstavku na strani 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Neutemeljeno je zato ponovno pritožbeno izpostavljanje te odločbe, kljub dejstvu, da je sedaj pravnomočna, saj tudi iz odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 561/2020 z dne 22. 9. 2020, ki jo je pooblaščenec sodišču predložil po pritožbi, izhaja, da je bila delna ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke (oškodovanca kot tožilca A. D.) potrebna že zato, ker gre po naravi za vrnitveni zahtevek iz naslova neuspešnega poslovnega dogovora in bi že v tej posledici toženec (obdolženec) moral dobljeni znesek vrniti. Slednje pa, ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov tekom obravnavanega kazenskega postopka, nikakor ne daje podlage za sklepanje o obstoju goljufivega namena obdolženca, kot temeljnega zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja.

19. Navedenih ugotovitev tudi ne spremeni dejstvo, da je družba L. P. d.o.o. zoper A. D. vložila tožbo na razveljavitev poslovnega dogovora z dne 18. 3. 2016, pri čemer je iz podatkov kazenskega spisa, konkretno citirane sodbe P 103/2019 razvidno, da se tožba pred sodiščem ni obravnavala zaradi neplačila sodne takse s strani tožeče stranke, zaradi česar se je tožba štela za umaknjeno. Zato je pritožbeno sklicevanje pooblaščenca na vsebino tožbenih navedb v tej tožbi, za presojo očitkov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nerelevantno. Enako velja za ponovno pritožbeno sklicevanje na izpiske SMS pogovorov med oškodovancem kot tožilcem in obdolžencem, saj se je sodišče prve stopnje tudi glede teh dejstev in okoliščin pravilno opredelilo in prepričljivo ter razumno utemeljilo, da iz teh nekaj SMS sporočil, ob pomanjkanju drugih dokazov, ne more zaključiti, da gre dejansko za zahtevke oškodovanca za vrnitev posojila.

20. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca glede dejanja pod točko I. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

21. Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7409 Taksne tarife.

1 Sodba VSRS I Ips 34485/2013 z dne 26. 11. 2015. 2 Sodba VSRS I Ips 220/2002 z dne 11. 3. 2004.