Jedro

Sodišče mora ob ugotavljanju oškodovančevega prispevka k nastali škodi ugotavljati, ali je njegovo krivdno ravnanje v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če je vzročna zveza glede posamezne vrste (v konkretnem primeru - nematerialne škode) pravno priznane škode izkazana, to še ne pomeni, da velja isto glede druge vrste škode (v konkretnem primeru - materialne škode).

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba (razen glede odločitve o taksni oprostitvi) sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača odškodnino iz naslova nematerialne škode v znesku 2.160.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, iz naslova materialne škode pa odškodnino v znesku 98.100,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo. Obenem je toženi stranki naložilo, naj tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 233.701,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Hkrati pa je v sodbo povzelo še sklep, s katerim je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ob upoštevanju 20 % soodgovornosti prisodi odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.200.000,00 SIT ter premoženjsko v višini 53.600,00 SIT, podrejeno pa, naj sodbo razveljevi ter zadevo vrne sodišču prve stonje v novo sojenje. Pritožnica navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti, kolikšna bi bila intenziteta poškodb, če bi imel oškodovanec čelado. Dalje pritožnica opozarja, da je sodišče povsem prezrlo še eno protipravno ravnanje tožeče stranke, namreč to, da je prisedel k vozniku kolesa z motorjem, kar je v nasprotju z 99. členom ZTVCP. Poleg tega pa se pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine. Po pritožničinem naziranju je ta pretirana ter predlaga znesek, ki je naveden v uvodu povzetka pritožbenih navedb. Ob tem pritožnica še opozarja, da bi moral izvedenec z gotovostjo izključiti možnost, da nezgoda v letu 1996 ni pustila nobenih posledic. V ta namen pa bi moralo sodišče tožnika pozvati k predložitvi celotne dokumentacije. Pritožnik nadalje graja odločitev sodišča, da tožniku prizna stroške za izdelavo izvedeniškega mnenja izvedenca Travnika, saj iz obrazložitve ne izhaja, da bi se sodišče nanj oprlo. Naposled pa se pritožuje še zoper stroškovni del odločbe. Nerazumljivo je, pravi pritožnica, da je sodišče stroške, ki so nastali z angažiranjem izvedenca Smrkolja v celoti priznala tožeči stranki, saj je vendar zadnjo dopolnitev plačala tožena stranka. Ne glede na to pa sodišče odločitve o stroških ni oprlo na kriterij uspeha v pravdi.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tudi tožnik. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da mu prisodi vso vtoževano odškodnino. Pritožnik najprej napada odločitev sodišča, da je tožnik 10% soodgovoren za nastalo škodo. Sodišču očita, da pri odločanju ni razmejilo pogojev ugotavljanja soodgovornosti oškodovanca iz prvega odstavka 192. člena ZOR. Navaja, da po temelju za nastanek škodnega dogodka oškodovancu ni mogoče očitati nobene krivde, pa tudi vozniku kolesa z motorjem ne. Morda bi bilo mogoče govoriti o tožnikovi krivdi, navaja pritožnik, da je nastala škoda večja kot sicer, ker ni uporabljal varnostne čelade. Navedeno pa gotovo ne vpliva na nastanek materialne škode. Ne glede na navedeno, nadaljuje pritožnik, pa je odločitev sodišča o deljeni odgovornosti nesprejemljiva. Podlaga za takšno odločitev je namreč zgolj izvedeniško mnenje, da varnostna čelada praviloma zmanjša intenziteto poškodb. Navedeno ne predstavlja nikakršnega dokaza; dokazno breme pa je na toženi stranki. Tožnik se v nadaljevanju pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine. Sodišču poleg napačne uporabe materialnega prava v zvezi s tem očita tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Le-ta je predvsem posledica tega, da sodišče ni v dovoljšnji meri upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca T. Tako je sodišče obšlo dejstva, ki se nanašajo na tožnikove trajne funkcionalne posledice ter na njegovo zmanjšano delovno sposobnost. Pritožnik vztraja, da je bila ob nezgodi izgubljena verižica vredna 40.000,00 SIT. Dalje se ne strinja s tem, da mu sodišče ni priznalo zakonitih zamudnih obresti od materialne škode od 24.9.1993 dalje, torej od dneva, ko je na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek. Nazadnje pa graja še odločitev sodišča, s katero ni ugodilo predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Le-teh bi moral biti oproščen vsaj za vložitev tožbe, saj takrat še ni bil zaposlen.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče se je najprej ukvarjalo z vprašanjem deljene odgovornosti, ki ga napadata obe pritožbi. Že uvodoma kaže poudariti, da sodba v tem delu nima razlogov in je zategadelj ni moč preizkusiti. Prvo sodišče se ob svoji odločitvi opira na trditev izvedenca, da je škoda ob uporabi varnostne čelade praviloma manjša. Takšna trditev ne predstavlja konkretnega dejstva, na podlagi katerega bi bilo moč uporabiti pravno normo, v tem primeru te, ki jo vsebuje določba 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Citirana trditev je splošne narave in sodi v sklop splošnih strokovnih pravil. Slednja pa predstavljajo šele temelj oziroma oporo, s pomočjo katere je mogoče ugotoviti pravnorelevantna dejstva. V tem primeru gre za dejstvo, v kolikšni meri je oškodovančeve posledice moč pripisati okoliščini, da ni nosil varnostne čelade. Šele, ko so ugotoljena vsa ta dejstva, je mogoče uporabiti pravno pravilo 192. člena ZOR ter izpeljati ustrezno pravno posledico, t.j.: ugotovitev oškodovančeve soodgovornosti ter vsled tega prisoditev ustrezno zmanjšane odškodnine. Vrzel med splošnim pravilom stroke in pravnim pravilom pa je prvo sodišče zapolnilo s hipotezo, torej z verjetnostjo. Ob pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju drugače niti ni moglo postopati, vendar pa je takšen postopek napačen. V ponovljenem postopku bo zato potrebno ugotoviti zgoraj opisana pravnorelevantna dejstva, na podlagi katerih bo mogoče z gotovostjo ugotoviti delež oškodovančeve soodgovornosti. Nadaljnji problem v zvezi z deljeno odgovornostjo v obravnavani zadevi se pokaže ob preizkusu izpodbijane sodbe v luči tožnikovih pritožbenih navedb. Pritožnik sodišču namreč očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, ko je za ugotovljen delež njegove soodgovornosti sorazmerno zmanjšalo tudi odškodnino za materialno škodo. Pritožbeno sodišče v tem delu pritožniku pritrjuje. Uporaba 192. člena ZOR sodišču nalaga, da ugotovi tudi to, ali je oškodovančevo krivdno ravnanje v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če je ugovor neobstoja vzročne zveze za posamezno škodo in torej za posamezni tožbeni zahtevek, je treba na takšen ugovor odgovoriti. Prvo sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, marveč je v delu, ki se tiče odločanja o odškodnini za materialno škodo, le to zmanjšalo v enakem deležu, kot je to storilo pri odškodninskem zahtevku iz naslova nematerialne škode, pri tem pa za svojo odločitev ni navedlo razlogov. Tudi v tem delu torej iz navedenih razlogov odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti.

Ker se vsa navedena vprašanja, ki so ostala iz zgoraj podanih razlogov odprta, nanašajo na sam temelj odškodninske odgovornosti, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti (369.člen ZPP/77, ki ga je bilo potrebno glede na določbo 498. člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). Ob tem pa pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe opozarja še na naslednje: V obravnavani zadevi je očitno nesporno, da se je oškodovanec vozil kot sopotnik na kolesu z motorjem, kar naj bi nasprotovalo določbam Zakona o temeljih varnosti v cestnem prometu - ZTVCP. Gre torej za protipravno ravnanje, tožena stranka pa ga umešča v vzročno zvezo z nastalo posledico. V novem postopku bo zato potrebno razčistiti tudi to, ali je oškodovanec tudi s takšnim protipravnim ravnanjem kaj prispeval k nastali škodi. V kolikor bi se izkazalo, da je, bi bilo potrebno tudi na takšen dejanski stan navezati pravno posledico iz 192. člena ZOR. Nadalje je potrebno opozoriti, da stroški ki so tožniku nastali z angažiranjem izvedenca dr. T., ne morejo predstavljati pravno priznane škode, vsaj glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje ne. Glede na to, da je sodišče ta dokaz sprejelo, so to lahko kvečjemu pravdni stroški, glede katerih povrnitve veljajo določbe Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki govorijo o stroških. Utemeljena je nadalje tudi pritožbena graja stroškovnega dela odločitve, ki pa jo pritožbeno sodišče razveljavlja že zato, ker deli usodo glavne stvari. Ker se bo v novem postopku vnovič pretresalo dejansko stanje, je nemogoče prejudicirati odločitev o višini odškodnine, glede na pritožbene navedbe pa je vseenole treba reči, da ima tožena stranka prav, ko zatrjuje, da je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju prisojena odškodnina pretirana. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo prvemu sodišču v nov postopek, v katerem naj le-to upošteva napotke tega sklepa. Ob tem je potrebno dodati, da naj prvo sodišče zaradi odprtih dejanskih vprašanj v zvezi z deležem oškodovančevega prispevka k nastali škodi, vnovič izvede dokaz z izvedencem.

Ker se tožnik pritožuje tudi zoper v sodbo povzeti sklep, s katerim sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, je pritožbeno sodišče preizkusilo še ta del izpodbijane odločbe. Pritožba v tem delu je neutemeljena. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na razloge prvega sodišča, ki obenem odgovarjajo tudi na pritožbene navedbe. Iz prvostopnih razlogov je bilo potrebno zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks potrditi (380. člen ZPP/77).