Jedro

Odločitev, da se ne ugodi predlogu za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, je akt procesne narave, s katerim ni odločeno o tožničini zahtevi.

Pri posegu na območju, ki je s prostorskim aktom določeno kot območje odlagališča, ni mogoče izključiti uporabe določb, ki se nanašajo na zahteve za varovanje zdravja ljudi, med katere sodi tudi zahteva po oddaljenosti odlagališča od vodotokov in drugih vodnih teles.

Izrek

Tožba zoper sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35402-39/2010-4 z dne 27. 12. 2010 se zavrže. Tožba zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35402-39/2010-4 z dne 27. 12. 2010 se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se ne podaljša roka, ki ga je tožnici določila za dopolnitev vloge za izdajo okoljevarstvenega soglasja, z izpodbijano odločbo pa je zavrnila tožničino zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja za razširitev odlagališča nenevarnih odpadkov ... na zemljiščih s parc. št. 512/1, 512/2, 378/1 in 376/4, vsa k. o. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ po pregledu dokumentacije in elektronskih uradnih evidenc Atlasa okolja ugotovil, da je nameravani poseg v nasprotju s 7. točko prvega odstavka 30. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/06, 98/07, 62/08 in 53/09 – v nadaljevanju Uredba) in s prvim odstavkom 31. člena Uredbe. Izpodbijano odločbo je izdal na podlagi drugega odstavka 57. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo in spremembe – v nadaljevanju ZVO-1), po katerem se okoljevarstveno soglasje zavrne, če je nameravani poseg v očitnem nasprotju s predpisi in ga zato ni dovoljeno izvesti. Upravni organ je ugotovil, da namerava tožnica obstoječe odlagališče nenevarnih odpadkov razširiti tako, da je novo odlagalno polje predvideno v površini 7.560 m2 (obstoječi del odlagališča znaša 11.950 m2) in da bi z razširitvijo zmogljivost odlagališča znašala 150.000 m3. Vlogi je tožnica priložila poročilo o vplivih nameravanega posega na okolje, iz katerega izhaja, da je na območju odlagališča formiran razpoklinski vodonosnik z odprto gladino podzemne vode. Iz Atlasa okolja in iz Poročila o kakovosti podzemne vode v Sloveniji v letu 2009 je prvostopenjski organ ugotovil, da se predvideni poseg nahaja na območju vodnega telesa ... in da se vodno telo nahaja v dveh tipičnih vodonosnikih. Glede na značilnosti kamnin in sedimentov je ugotovil, da je meja med njima večinoma prepustna do polprepustna in redkeje neprepustna ter da površinske vode teh območij ponikajo v številne ponore in napajajo kraške vodonosnike. Zato je po mnenju organa prve stopnje nameravani poseg v nasprotju s 7. točko prvega odstavka 30. člena Uredbe, po kateri odlagališče ne sme biti na zemljišču z močno razpokano kamninsko podlago, dobro vodno prepustnostjo in nedoločljivimi tokovi podzemne vode. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil tudi, da se v 300 m pasu odlagališča nahaja izvir ... in neimenovan vodotok, ki po približno 300 m ponikne. Zato je nameravani poseg v nasprotju tudi s prvim odstavkom 31. člena Uredbe, ki določa, da je treba zagotoviti, da je odlagališče najmanj 300 metrov oddaljeno med drugim tudi od vodotokov in drugih vodnih teles. Navedbe Komunalnega podjetja ... d. o. o. z dne 23. 11. 2010, na katere se je tožnica sklicevala, je zavrnil kot napačne, ker se nanašajo na obstoječe odlagališče in ne na širitev odlagališča, ki je nov poseg.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih pojasnil, da je obstoječe odlagališče tisto, ki obratuje, in da nameravana razširitev ni obstoječe odlagališče. Tožničino mnenje o vodopropustnosti zemljišča je zavrnil s sklicevanjem na ugotovitve, ki izhajajo iz poročila o vplivih nameravanega posega na okolje. Kot neutemeljeno je zavrnil tudi njeno mnenje o napačni uporabi 31. člena Uredbe.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj na glavni obravnavi izvede predlagane dokaze in tožbi v celoti ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Navaja, da je tako območje obstoječega odlagališča kot območje predvidene razširitve skladno z opredelitvijo namenske rabe po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za odprti prostor v Občini Logatec – območje komunalne infrastrukture. Sklicuje se na postopek sprejemanja novega prostorskega načrta, v katerem nosilci urejanja prostora ne nasprotujejo podobni namenski rabi tega območja. Poudarja, da nosilci urejanja prostora niso nasprotovali ohranjanju obstoječe lokacije in velikosti območja, namenjenega za okoljsko infrastrukturo. Meni, da predvidena sprememba telesa odlagališča ne pomeni novega odlagališča, saj se navezuje na že obstoječe odlagališče in da razlaga toženke, kaj se šteje za obstoječe in kaj za novo odlagališče, nima podlage v zakonu. V zvezi s tem se sklicuje na opredelitev območja odlagališča po 11. točki 2. člena Uredbe. Poleg vpogleda v grafični del prostorskega akta in v grafični del predloga občinskega prostorskega načrta, tožnica kot dokaz predlaga tudi zaslišanje A.A. Navaja, da regijskega odlagališča, ki je bilo sprva predvideno v Operativnem programu odstranjevanja odpadkov z dne 27. 3. 2008, ne bo mogoče zgraditi, da pa je obstoječe odlagališče na tem območju že od leta 1977 in da se nahaja znotraj 300 metrskega pasu izvira ... Zato meni, da predvidena sprememba telesa odlagališča ne more biti obravnavana kot novo odlagališče po določbah 31. člena Uredbe.

V nadaljevanju opisuje ukrepe, ki naj bi preprečili nekontrolirano pronicanje izcednih vod v zemljo. Nasprotuje ugotovitvam, ki se nanašajo na vodonosnik in se sklicuje na hidrogeološko poročilo iz decembra 2004, iz katerega naj bi izhajalo, da nameravani poseg ni v nasprotju s 7. točko prvega odstavka 30. člena Uredbe. Tako naj bi vrednosti koeficienta vodoprepustnosti kazale na slabo vodoprepustnost in ne na dobro; tokovi podzemnih vod pa naj bi bili določljivi. Tožnica nasprotuje tudi ugotovitvam upravnega organa prve stopnje, ki izhajajo iz podatkov, pridobljenih na spletni strani Atlasa okolja. Meni, da gre le za splošni opis vodonosnikov na celotnem porečju ... (ki znaša 1.779 km2) in da je zato toženkina razlaga preveč splošna glede na obravnavano območje (le 0,075 km2). Trdi, da ima izbrana mikrolokacija le en vodonosnik in ne dva, kar naj bi dokazovalo, da je upravni organ dejansko stanje ugotovil napačno. V zvezi s tem tožnica kot dokaz navaja 19. in 20. stran Hidrogeološkega poročila za potrebe obratovalnega monitoringa podzemnih vod na odlagališču komunalnih odpadkov ..., dopolnitev: Poročilo o hidrogeoloških razmerah raziskovanja vrtin OV-2 in OV-3, december 2004, in po potrebi predlaga postavitev izvedenca.

Toženki očita, da je njeno prošnjo za podaljšanje roka za pridobitev strokovnega mnenja zavrnila iz neutemeljenih razlogov in da bi o tem morala izdati poseben sklep.

Toženka v odgovoru vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

K 1. točki izreka: Tožba zoper sklep ni dopustna.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko (meritorno) odločitev o materialnopravno določeni pravici, tudi če gre za sklepe.

Tožnica izpodbija sklep, torej odločitev, da se ne ugodi njenemu predlogu za podaljšanje roka za dopolnitev vloge. V tem delu gre za akt procesne narave, s katerim ni odločeno o tožničini zahtevi. Po prvem in drugem odstavku 226. člena ZUP-UPB2 (Uradni list RS, št. 24/06 s spremembami in dopolnitvami) se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo. V delu, ki se nanaša na sklep, torej izpodbijani akt ne vsebuje vsebinske odločitve o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč gre za odločitev o procesnem vprašanju. Glede na navedeno v tem delu ne gre za upravni akt, s katerim se posega v tožničin pravni položaj v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega v obravnavanem primeru ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Ker je tožba torej vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K 2. točki izreka Tožba zoper odločbo je neutemeljena.

Izpodbijana odločitev je bila izdana na podlagi drugega odstavka 57. člena ZVO-1, ki določa, da ministrstvo zavrne okoljevarstveno soglasje, če ugotovi, da je nameravani poseg v očitnem nasprotju s predpisi in ga zato ni dovoljeno izvesti. V obravnavani zadevi je po ugotovitvah toženke nameravani poseg v nasprotju tako s 7. točko prvega odstavka 30. člena kot tudi s prvim odstavkom 31. člena Uredbe. Po 7. točki prvega odstavka 30. člena Uredbe odlagališče ne sme biti na zemljišču z močno razpokano kamninsko podlago, dobro vodno prepustnostjo in nedoločljivimi tokovi podzemne vode; prvi odstavek 31. člena Uredbe pa zahteva, da je odlagališče najmanj 300 metrov oddaljeno od vodotokov in drugih vodnih teles.

Za presojo, ali je treba v obravnavani zadevi uporabiti 31. člen Uredbe ali ne, ne more biti odločilna opredelitev območja odlagališča iz 11. točke 2. člena Uredbe. Po tej določbi je sicer res območje odlagališča območje, ki je določeno s prostorskim aktom, kjer je dovoljena gradnja telesa odlagališča in drugih objektov in naprav, potrebnih za obratovanje odlagališča, vendar opredelitev območja odlagališča v prostorskem aktu še ne zadošča za vnaprejšnji sklep o izpolnjevanju okoljevarstvenih zahtev oziroma pogojev, določenih za projektiranje in gradnjo odlagališč na teh območjih.

V prvem odstavku 31. člena je sicer res navedeno, da je treba pri načrtovanju odlagališča zagotoviti, da je to najmanj 300 m oddaljeno od območij, namenjenih poselitvi in rekreaciji, javnih parkov, zdravilišč in okrevališč, kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, ter vodotokov in drugih vodnih teles. Vendar te določbe ni mogoče razumeti kot pogoja, ki bi se nanašal le na prostorsko načrtovanje. V drugem odstavku istega člena je namreč uporabljen tudi pojem projektiranja odlagališča (pri projektiranju odlagališča je treba /.../), ki dejansko pomeni konkretizacijo načrtovanega odlagališča pod pogoji, navedenimi v nadaljevanju določbe. Navedeni člen sodi v poglavje „III. Prostorsko načrtovanje, projektiranje in gradnja odlagališča“. Ker projektiranje pomeni izdelovanje projektne dokumentacije (5. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), v kateri se določijo ne le funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravane gradnje ampak tudi njene lokacijske značilnosti (5.2. točka istega člena), ni najti razumne razlage, zakaj bi normodajalec za isto dejavnost enkrat uporabil pojem „načrtovanje odlagališča“ drugič pa „projektiranje“. Zato tudi pri posegu na območju, ki je s prostorskim aktom določeno kot območje odlagališča, ni mogoče izključiti uporabe določb, ki se nanašajo na zahteve za varovanje zdravja ljudi, med katere sodi tudi navedena zahteva po oddaljenosti odlagališča od vodotokov in drugih vodnih teles. To pomeni, da je treba pri odločanju o izdaji okoljevarstvenega soglasja za razširitev obstoječega odlagališča uporabiti določbe, ki urejajo gradnjo odlagališč in določajo prepovedi umestitve odlagališča v prostor.

Med strankama ni sporno, da sta izvir ... in neimenovan vodotok od načrtovanega posega oddaljena manj kot 300 metrov. Tožnica v tožbi teh ugotovitev ne izpodbija, zato je sodišče nanje vezano (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Tožničino stališče, da načrtovana „sprememba telesa odlagališča“ ne more biti obravnavana kot novo odlagališče po določbah 31. člena Uredbe, pa je po presoji sodišča napačno.

Obstoječe odlagališče opredeljuje 25. točka 2. člena Uredbe tako, da je obstoječe odlagališče odlagališče, ki ga je ministrstvo, na podlagi prijave upravljavca odlagališča v skladu z določbami Pravilnika o odlaganju odpadkov razvrstilo med eno od treh vrst odlagališč. Iz tožničine vloge za izdajo soglasja in tej vlogi priloženega Poročila o vplivih na okolje je razvidno, da je bilo za obstoječe odlagališče na parc. št. 512/2, 378/1, 378/2 in 378/4 k. o. ... vas izdano uporabno dovoljenje z dne 15. 12. 2004 in da gre v obravnavani zadevi za razširitev tega odlagališča nenevarnih odpadkov, saj se načrtuje povečanje zmogljivosti obstoječega odlagališča in širitev odlagalnega polja za 7.560 m2. Takega posega torej ni mogoče opredeliti niti kot rekonstrukcijo obstoječega odlagališča, saj gre po 26. točki 2. člena Uredbe za rekonstrukcijo obstoječega odlagališča, če se pri rekonstruiranju ne povečuje zmogljivost odlagališča. Poleg tega iz določb ZVO-1 in Uredbe ne izhaja, da bi bilo, kadar gre za rekonstrukcijo odlagališča, mogoče izključiti uporabo določb, ki pomenijo presojo vplivov na okolje. Po 50. členu ZVO-1 je namreč treba pred začetkom izvajanja posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti presojo njegovih vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje ministrstva. Nenazadnje možnost širitve sama po sebi ne izhaja niti iz določb 67. in 70. člena Uredbe, ki urejajo obratovanje obstoječih odlagališč po 1. 1. 2009. Le za obstoječa odlagališča iz prvega odstavka 70. člena v zvezi z drugim odstavkom 67. člena Uredbe je namreč določeno, da njihova prilagoditev zahtevam te Uredbe ne zajema zahtev iz 30. in 31. člena. Uporaba določb 31. člena Uredbe torej ne more biti izključena zgolj zato, ker gre za razširitev obstoječega odlagališča. V skladu s petim odstavkom 44. člena Uredbe se za odlagališča, za katera je treba skladno s predpisom, ki ureja varstvo okolja, pridobiti okoljevarstveno soglasje, izpolnjevanje pogojev iz Uredbe preverja v postopku za izdajo tega soglasja.

Upravni organ prve stopnje je zato ravnal pravilno, ko je pri odločanju za izdajo okoljevarstvenega soglasja upošteval tudi pogoj iz prvega odstavka 31. člena Uredbe. Na drugačno presojo ne morejo vplivati niti tožničine navedbe o mnenjih glede ohranjanja obstoječe lokacije in velikosti območja, namenjenega komunalni infrastrukturi in sklicevanje na predlog novega OPN. Presoja pravilnosti upoštevanja prepovedi umestitve odlagališča pri sprejemanju novih prostorskih aktov namreč ni predmet tega upravnega spora.

Ker v obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na dveh neodvisnih razlogih za zavrnitev izdaje soglasja, sodišče pa je že na podlagi presoje zakonitosti enega izmed njiju ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ne da bi se opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajajo tožniki, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Dejstva in dokazi, ki jih tožnica navaja, se namreč nanašajo na izpodbijanje odločitve glede izpolnjevanja pogoja iz 7. točke prvega odstavka 30. člena Uredbe, ki jih sodišče, glede na navedeno, ni bilo dolžno presojati.

Odločitvi o zavrnitvi in zavrženju tožbe vsebujeta tudi odločitev o stroških, ki jih tožnica uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).