Jedro

Tožeči stranki sta v tej pravdi materialna sospornika, njune pravice in obveznosti se opirajo na isto dejansko in pravno podlago in sta torej sospornika po 1. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP, zaradi česar gre za gospodarski spor po 484. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba tožečih strank se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo tožečih strank zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr.št. Cpg 208/2011 z dne 17.11.2011 in delno sodbo prvostopnega sodišča, opr.št. Pg 1 z dne 28.7.2011. Proti navedenemu sklepu sta tožeči stranki po svoji pooblaščenki vložili pritožbo zaradi vseh razlogov po 338. čl. ZPP in primarno predlagali njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovni postopek, podredno pa le njegovo razveljavitev, nadalje podredno pa njegovo razveljavitev in da se vloga pritožnic z dne 30.12.2011 šteje kot predlog za dopustitev revizije. Trdita, da je zmotna ugotovitev prvostopnega sodišča, da gre v konkretnem primeru za gospodarski spor in da revizija glede na vrednost spornega predmeta ni dovoljena. Kot tožnik in toženec resda nastopata dve gospodarski družbi, vendar pa na strani tožnika in toženca nastopata tudi osebi, ki nista osebi iz 1. odst. 481. čl. ZPP. Ker oseba M.R. – revidentka ni oseba iz 1. odst. 481. čl. ZPP, bi moralo sodišče vprašanje, ali je v konkretnem primeru glede dovoljenosti revizije treba uporabiti pravilo postopka v gospodarskih sporih (konkretno 490. čl. ZPP) ali pravilo iz 2. odst. 367. čl. ZPP najprej presoditi z vidika spornega predmeta in posledično z vidika, ali sta revidentki – tožeči stranki v kakšni pravni skupnosti in v kakšni sta. Ker sodišče te presoje ni opravilo, sklep nima razlogov. Pritožba poudarja in se pri tem sklicuje na aktualno sodno prakso, da ZPP gospodarski spor opredeljuje izključno na podlagi personalnega kriterija, saj v 1. točki 1. odst. 481. čl. določa, da gre za gospodarski spor v vseh sporih, v katerih sta obe pravdni stranki gospodarska družba. Tolmačenje, po katerem se glede dovoljenosti revizije uporabi 490. čl. ZPP tudi, če kot revidenti nastopajo stranke pravdnega postopka, ki niso osebe iz 1. odst. 481. čl. ZPP, predstavlja poseg v ustavno pravico take osebe do sodnega varstva oziroma do pravnih sredstev po 25. čl. Ustave RS, saj se taki osebi postavlja dodatni oziroma strožji pogoj za uresničevanje pravice do pravnega sredstva. Nadalje je sodišče prezrlo tudi odločilno dejstvo, da je v predmetnem postopku revizija vložena zoper sodbo, s katero je bil zahtevek zoper toženo stranko M. d.o.o. pravnomočno zavrnjen, kar pomeni, da je zoper prvotoženo stranko postopek pravnomočno končan in tako predmetni spor nima več lastnosti gospodarskega spora. Iz previdnosti pa pritožba uveljavlja tudi kršitev pravil postopka tudi iz razloga nepravilnega postopanja z vlogo tožečih strank. Zavrženje revizije zaradi njene nedovoljenosti je stvar formalnega preizkusa revizije, ki ga je opravilo že prvostopno sodišče. Šele po formalnem preizkusu revizije sodišče odredi plačilo sodne takse. V konkretnem primeru pa je sodišče najprej izdalo tožeči stranki plačilni nalog za plačilo sodne takse in šele po njenem plačilu v višini 2.523,00 EUR, izvedlo formalni preizkus dovoljenosti revizije. Glede na višino sodne takse, ki je v reviziji glede na vrednost spornega predmeta, je tako visoko plačilo sodne takse zgolj za formalni preizkus dovoljenosti revizije absolutno nesorazmerno. Zato revidentki predlagata, da pritožbeno sodišče, v kolikor bo pritožbo zavrnilo, hkrati odloči, da se revidentkama že plačana sodna taksa vrne. Glede na že plačano takso pa po ZPP ni videti ovire, da vloge, ki sta jo pritožnici sicer naslovili kot revizija, sodišče ne bi moglo glede na njeno vsebino šteti in obravnavati kot predlog za dopustitev revizije, saj se revizija in predlog za dopustitev revizije med seboj po vsebini skoraj v ničemer ne razlikujeta.

Pritožba ni utemeljena.

Sicer je pravilna predpostavka, iz katere izhajata pritožnici, in sicer, da gre po subjektivnem kriteriju za gospodarski spor takrat, ko je vsaka od strank oseba, ki je našteta v 1. odst. 481. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vendar pa je poleg tega treba upoštevati tudi določilo 484. čl. ZPP, po katerem veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih tudi, kadar so v sporu poleg oseb iz 1. odst. 481. čl. ZPP kot sosporniki iz 1. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP udeležene še druge osebe.

V obravnavanem primeru nastopata na tožeči in toženi strani poleg družb (prva tožeča in prva tožena stranka) tudi fizični osebi. In odgovor na vprašanje, ali gre za gospodarski spor, je odvisen od tega, ali sta tožeči stranki sospornika po 1. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP. Ta določa, da lahko več oseb toži oziroma je lahko toženih z isto tožbo (sosporniki), če so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko in pravno podlago ter če gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti.

V predmetni zadevi iz tožbenih navedb izhaja, da sta tožeči stranki kot naročnici sklenili s prvotoženo stranko (izvajalec) gradbeno pogodbo za izgradnjo stanovanjsko – poslovnega objekta. V pogodbi je določeno, da plača prvotožeča stranka 25 % pogodbene vrednosti, drugotožeča stranka pa 75 %. Izvajalec del je kršil pogodbo, zamujal z izvedbo del, zatem pa samovoljno zapustil gradbišče in s tem enostransko odstopil od pogodbe. Tožeči stranki uveljavljata plačilo pogodbene kazni v enakem deležu, kot je bilo dogovorjeno plačilo pogodbenih del (prvotožeča stranka 39.792,03 EUR, drugotožeča stranka pa 119.376,11 EUR, skupaj 159.168,14 EUR).

Iz predhodne točke izhaja, da sta tožeči stranki v tej pravdi materialna sospornika, njune pravice in obveznosti se opirajo na isto dejansko in pravno podlago in sta torej sospornika po 1. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP, zaradi česar gre za gospodarski spor po 484. čl. ZPP in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da revizija ni dovoljena, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 200.000 EUR (490. čl. ZPP). Pri izpodbijani odločitvi zato tudi ne gre za poseg v ustavno pravico druge tožnice do sodnega varstva oziroma do pravnih sredstev, kot se to zatrjuje v pritožbi.

Revizija je bila vložena prav v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko – družbo, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da zato predmetni spor nima več lastnosti gospodarskega spora.

Utemeljena ni pritožbena trditev niti v delu, v katerem izpodbija ravnanje sodišča prve stopnje, ki je izvedlo formalni preizkus revizije šele po plačilu sodne takse za revizijo. Podlago za takšno ravnanje je sodišče prve stopnje imelo v 1. tč. 1. odst. 5. čl. ZST-1, ki določa, da če ni v tem zakonu ali taksni tarifi drugače določeno, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva..., razen če ni v naslednjih točkah določeno drugače. In ker ni v naslednjih točkah določeno kaj drugega, ravno tako pa tudi ne v preostalih določbah tega zakona ali v taksni tarifi, je bilo izpodbijano ravnanje sodišča prve stopnje pravilno in zakonito.

Pri reviziji in pri dopuščeni reviziji gre za različna pravna inštituta, pri čemer se revizija vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji (1. odst. 373. čl. ZPP), predlog za dopustitev revizije pa pri vrhovnem sodišču (2. odst. 367. b čl. in 2. odst. 367. a čl. ZPP). Že iz navedenih določil je razvidno, da ene in iste vloge (revizije) sodišče v tem primeru ne bi moglo obravnavati hkrati tudi kot predlog za dopustitev revizije.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.