Jedro

I. Tožnica ne uveljavlja razveljavitve sporne pogodbe zaradi kršitve svoje predkupne pravice, saj ne uveljavlja, da mora druga tožena stranka z njo skleniti enako prodajno pogodbo, kot je izpodbijana. Zato je seveda izključena presoja o morebitni tožničini pravici do nakupa stanovanja in njeni pravici do razveljavitve sporne pogodbe iz tega naslova (prim. 20. čl. SZ in pravno mnenje občne seje VS RS, ki je bila 22. in 23.6.1993, Poročilo VSS 1/93, str. 28).

II. Njen položaj kot potencialne najemnice stanovanja zaradi izpodbijane pogodbe se ne bo poslabšal. Če se bo namreč izkazalo, da je imela ona pravico do sklenitve najemne pogodbe z drugo toženo stranko, je prvi toženec glede obveznosti sklenitve najemne pogodbe do nje v enakem položaju kot bi bil drugi toženec pred sklenitvijo izpodbijane prodajne pogodbe (anal. s 591. čl. ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene 6.11.1992 med toženima strankama. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji trdi, da je prvemu tožencu z razvezo zakonske zveze prenehala stanovanjska pravica. O vprašanju pravice do nadaljnje uporabe stanovanja pa se odloča, v primeru, če med bivšima zakoncema ni sporazuma, v sodnem postopku s sodno odločbo. Tako se odloča tudi o pravici do sklenitve najemne pogodbe. Zato v času po razvezi zakonske zaveze pa do odločitve sodišča o tem vprašanju prvi toženec ne bi smel uveljevaljati pravic iz naslova imetništva stanovanjske pravice. Sporna pogodba je zato nična. Zatrjuje še, da v postopku za določitev najemnika stanovanja po 57. čl. SZ ni moč zahtevati izdaje začasne odredbe. V tem postopku se odloča o statusnem vprašanju relacije do stanovanja. Pojasnjuje še, da bi tožnica sedaj ob pomoči delodajalca in matere lahko odkupila sporno stanovanje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica trdi, da jo je prvi toženec s sklenitvijo prodajne pogodbe za sporno stanovanje med postopkom za določitev najemnika stanovanja po 57. čl. Stanovanjskem zakonu (SZ) izigral in prikrajšal za pravice, ki jih ima sama po SZ. Zato zahteva razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene 6.11.1992 med toženima strankama. Pri tem pa tožnica ne uveljavlja, da mora druga tožena stranka z njo skleniti enako prodajno pogodbo, kot je izpodbijana.

Tožnica tedaj ne uveljavlja razveljavitve sporne pogodbe zaradi kršitve svoje predkupne pravice. Zato je seveda izključena presoja o morebitni tožničini pravici do nakupa stanovanja in njeni pravici do razveljavitve sporne pogodbe iz tega naslova (prim. 20. čl. SZ in pravno mnenje občne seje VS RS, ki je bila 22. in 23.6.1993, Poročilo VSS 1/93, str. 28).

Sicer pa ji je potrebno pojasniti, da se njen položaj kot potencialne najemnice stanovanja zaradi izpodbijane pogodbe ne bo poslabšal. Če se bo namreč izkazalo, da je imela ona pravico do sklenitve najemne pogodbe z drugo toženo stranko, je prvi toženec glede obveznosti sklenitve najemne pogodbe do nje v enakem položaju kot bi bil drugi toženec pred sklenitvijo izpodbijane prodajne pogodbe (anal. s 591. čl. ZOR).

Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na trditve o ničnosti izpodbijane pogodbe. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilni.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).