Jedro

Zgolj okoliščine, da je bil tožnik v funkciji poveljnika kontingenta odgovoren za pripadnike ter 24 ur na dan na voljo tako svojim nadrejenim kot podrejenim in s tem tudi dosegljiv preko službenega telefona, same po sebi res ne utemeljujejo kršitve pravice do tedenskega počitka. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 20/2021, na katerega opozarja pritožba, vendar pa dejstvo odgovornosti in dosegljivosti ni bilo odločilno za presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka. Bistvena je ugotovitev, da je tožnik moral opravljati konkretne delovne zadolžitve (preverjanje in spremljanje varnostne situacije, njeno analiziranje, priprava dnevno operativnega poročila, pisanje dnevnih ukazov), ki so bile dejansko obvezne in so se pričakovale, da jih poveljnik kontingenta opravlja, zato po presoji pritožbenega sodišča pomenijo opravljanje dela za delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 6.305,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2018 dalje do plačila. Zavrnilo je, kar je tožnik iz naslova zakonskih zamudnih obresti zahteval več ali drugače. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati vse njegove stroške postopka.

2. Toženka se zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo zadevo VIII Ips 20/2021, v kateri je Vrhovno sodišče RS poudarilo nesprejemljivost stališča, da je poveljnikom že zaradi opravljanja poveljniške dolžnosti onemogočen tedenski počitek. Iz predloženih listin toženke, zlasti evidenc, izhaja sistemsko zagotavljanje in izvajanje tedenskega počitka. Izpodbijana sodba se do teh relevantnih dejstev in listin ni opredelila oziroma jim je vzela veljavo, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vsebine listin, ki se nahajajo v spisu, zaradi česar je storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni upoštevalo dejstva, da so se v času misije evidence vodile prav s strani tožnika, ki jih je podpisal. Ugotovitev, da je tožnika poveljniška dolžnost zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, je materialnopravno zmotna in protispisna. Tožnik je imel omogočene dneve tedenskega počitka, nihče mu ni odredil in določil razporeda opravljanja nalog, ki so bile raztegnjene preko celega dneva, kot zaključuje sodišče prve stopnje. O nemožnosti koriščenja tedenskega počitka bi tožnik moral v skladu s poveljniško dolžnostjo poročati in to navesti v mesečnih poročilih ter A., česar pa ni storil. Tožnik je svoje delo razporejal sam in kot poveljnik je bil dolžan razporejati delo na način, da se vsem in tudi njemu osebno zagotovi zadostno število dni tedenskega počitka. Toženka ni mogla kršiti predpisov, če je razporejanje časa in nalog v izključni pristojnosti tožnika kot poveljnika kontingenta. Poveljniška avtonomija mu je omogočala, da organizira delovni proces in obveznosti tako, da si zagotovi tedenski počitek, ki ni nujno od polnoči do polnoči, temveč na način, da vsak dan opravi še najnujnejše naloge in obveznosti. Sodišče se do tega dejstva ni opredelilo. Toženka je tožniku počitek omogočila, če pa je delal prostovoljno, pa to ne more iti v breme toženke, ki je naredila vse potrebno za to, da mu ni kršila pravice do tedenskega počitka. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik sam spremljal varnostno situacijo s spremljanjem podatkov na računalnikih, kar je bilo zahtevano od poveljnika kontingenta. Ugotovitev sodišča prve stopnje je v diametralnem nasprotju z izpovedjo priče B. B., da mora biti poveljnik s situacijo seznanjen po namestniku, ki mu poroča. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da priča C. C. ni mogel nadomeščati tožnika in da nikoli ni opravljal nalog namestnika poveljnika, ob tem je sodišče prve stopnje zanemarilo listinsko dokumentacijo, ki jasno izkazuje, da je bil C. C. imenovan za namestnika poveljnika. Dnevno operativna poročila je pripravljal vsakokratni dežurni. Dokaz, da je priprava in pošiljanje dnevno operativnega poročila rutinska naloga, ki ne vzame več kot 5 minut dela, je jasno izpostavila priča B. B., pa čeprav izpostavlja, da to velja le za njeno misijo. Obrazložitve izpodbijane sodbe se ne da preveriti, saj ni mogoče ugotoviti, kaj naj bi tožnik dejansko delal na posamezni dan, ki je v evidenci zaveden kot prost. Glede tega, da je imel samo tožnik znanje angleškega jezika, njegovi podrejeni pa ne, zaradi česar je lahko zgolj on preverjal računalnike, kar mu je med drugim onemogočalo tedenski počitek, tožnik ni podal trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo trditveno podlago samo nadomestilo z zaslišanjem tožnika in prič. V nasprotju s 7. členom ZPP je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, s čimer je toženki onemogočilo, da se o njih izjavi, zato je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil od 23. 11. 2017 do 15. 6. 2018 na opravljanju vojaške službe izven države na mirovni misiji UNIFIL X v Libanonu. Zahteva plačilo odškodnine za 26 dni neizkoriščenega tedenskega počitka (drugi odstavek 97f. člena Zakona o obrambi; ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami), ker je kot poveljnik kontingenta delovne obveznosti na misiji opravljal vseh sedem dni v tednu.

7. Pritožba na več mestih neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ta kršitev bi bila podana, če bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma če bi sodišče listinam in zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Toženka to kršitev očita z navedbami, da je sodišče prve stopnje odvzelo veljavo listinam v spisu, ker njihove vsebine ni upoštevalo, ter da se izpodbijane sodbe ne da preveriti, ker iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, kaj naj bi tožnik na posamezni dan, ki je v evidenci zaveden kot prost, dejansko delal, ki pa po vsebini predstavljajo kvečjemu kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter nestrinjanje z dokazno oceno listin oziroma z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, vendar prav tako neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj je sodišče prve stopnje ustrezno in jasno obrazložilo razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je zaključilo, da je tožnik redne delovne naloge na misiji opravljal vsak dan, zaradi česar ni imel zagotovljenega tedenskega počitka.

8. Tožnik je za vsak dan, za katerega je toženka navedla, da je bil prost, v trditvah konkretizirano navedel, katere delovne zadolžitve je opravljal. Navajal je, da je moral službene naloge (preverjanje in spremljanje varnostnih podatkov, analiziranje informacij, dnevno poročanje nadrejenim v Sloveniji in priprava dnevno operativnega poročila, načrtovanje nalog na mikro nivoju in izvedba priprav s pripadniki patrulje, izvedba pregledov pripadnikov na misiji) opravljati vse dni v tednu, tudi na dneve tedenskega počitka. Tako podana trditvena podlaga je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede zadolžitev odločalo izven trditvene podlage tožnika in kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP, je zato neutemeljen.

9. Neutemeljeno je pritožbeno grajanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, ker je sodišče kljub vsem listinam (evidence, dnevni ukazi, A., X., načrt primopredaje, zapisniki o sestankih kolektiva na misiji, dnevno operativna poročila), ki jih je toženka predložila za dokazovanje tedenskega počitka, zaključilo, da tožniku tedenski počitek ni bil omogočen. Sodišče prve stopnje je na podlagi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP dokazno oceno izvedenih dokazov celovito, jasno in prepričljivo obrazložilo. Dejstvo, da je v mesečnih evidencah dnevne delovne obremenjenosti, ki so sicer uraden dokument, določen dan označen kot prost obveznosti, še ne pomeni, da v sodnem postopku ni dopustno dokazati, da njihova vsebina ni resnična. Pri tem ni pomembno, da tožnik zoper evidence ni vložil ugovora po službeni poti. Če sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidencah in drugih navedenih listinah, ampak jih je preverilo po vsebini in primerjalo z drugimi izvedenimi dokazi, to ne pomeni, da jih v okviru dokazne ocene ni upoštevalo.

10. Upoštevajoč izpoved tožnika o tem, da je evidence podpisal, ker so nadrejeni to zahtevali, ter da je v poročila zapisal, da so imeli zagotovljen počitek, ker je prost dan razumel kot dan, na katerega kontingent ni opravljal operativnih nalog, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo podatkom evidenc in drugih listin o zagotovljenem tedenskem počitku. Sicer pa niti ni bistveno, kako je tožnik razumel prost dan, saj to ob upoštevanju izpovedi tožnika in prič B. B. in E. E. (oba poveljnika kontingenta na predhodnih misijah) o tem, da je bilo treba delovne naloge, ki so sodile med redne delovne zadolžitve, opraviti vsakodnevno (spremljanje in preverjanje varnostne situacije na več računalnikih, analiza pridobljenih informacij, priprava in pošiljanje dnevno operativnega poročila, pisanje dnevnih ukazov), ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da zapisom na listinskih dokazih ne sledi. Sodišče prve stopnje se je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno in zadostno opredelilo do evidenc in preostalih predloženih listin toženke, zato ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo s sklicevanjem na neupoštevanje evidenc in preostalih predloženih listin toženke uveljavlja pritožba. Z zatrjevanjem, da je tožnik sam vodil evidence in s svojim podpisom jamčil za njihovo resničnost ter da nadrejenim oziroma v poročilih in dokumentih ni nikoli izpostavil, da mu tedenski počitek ni zagotovljen, pritožba tako neutemeljeno vztraja, da bi sodišče glede tedenskega počitka moralo sprejeti drugačen dokazni zaključek.

11. Sodišču prve stopnje pritožba neutemeljeno očita neupoštevanje dejstva, da sta priči E. E. in C. C. vložili tožbi zoper toženko na enaki dejanski in pravni podlagi. Zgolj zaradi uveljavitve ustavne pravice do sodnega varstva prič ni mogoče označiti za neverodostojne, sicer pa je morebitno krivo pričanje (ki ga toženka niti ne zatrjuje) kaznivo dejanje. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj jim verjame, saj je glede odločilnih dejstev pravilno ugotovilo, da so bile izpovedi prič v bistvenem skladne, tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je dokazna ocena prepričljiva.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tudi na dan, ko bi bil prost (dan tedenskega počitka), tožnik neposredno preverjal varnostno situacijo s spremljanjem podatkov na več računalnikih. Z ugotovitvijo, da je bilo treba za spremljanje stanja dobro govoriti angleški jezik, ni ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP, prav tako ni storilo bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno očita pritožba, saj je tožnik s svojo izpovedjo, da je imel znanje angleškega jezika, njegovi podrejeni pa ne, zgolj konkretiziral trditev, zakaj je sam spremljal in preverjal varnostno situacijo, v zvezi s katero je pregledoval tuje dokumente in poročila (od UNIFIL-a in italijanske brigade), kar pa ne vpliva na drugačen zaključek sodišča prve stopnje.

13. Pritožbena navedba, da je bil namestnik poveljnika C. C. sposoben nadomeščati tožnika v nalogah, za katere je bil imenovan, ne vpliva na drugačen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedi tožnika in priče C. C. pravilno ugotovilo, da ga ni nikoli nadomeščal, saj je bil na drugi dolžnosti (v logistiki) in je opravljal druge naloge. Toženka v pritožbi sicer pravilno opozarja, da določba petega odstavka 43. člena ZObr določa, da mora imeti vsak poveljujoči namestnika, kar je bilo tudi upoštevano, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je bil C .C. z ukazom imenovan za namestnika, še ne pomeni, da je oziroma bi moralo priti do situacije, ko bi tožnika nadomeščal. Glede na navedeno pritožba s sklicevanjem na izpoved priče B. B., da mora biti poveljnik s situacijo seznanjen po namestniku, ki mu poroča, neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik varnostno situacijo spremljal sam.

14. Druga naloga, ki jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na dan, predviden kot prost, je priprava in pošiljanje dnevno operativnega poročila. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik na podlagi pridobljenih oziroma zbranih varnostnih informacij, ki jih je analiziral, izdal dnevno operativno poročilo ter ga zvečer poslal v operativni center v Sloveniji. Da je dnevno operativna poročila pisal tožnik sam in ne dežurni pripadnik, je sodišče prve stopnje ugotovilo ne le iz izpovedi tožnika, temveč tudi iz samih poročil, v katerih je na zadnji strani navedeno, da jih je pripravil tožnik. Naloga pripadnika, ki je opravljal dežurstvo (kar je bilo zapisano na prvi strani poročil), pa je bila zagotavljanje neprestanega delovanja v D. v času operativnih ali administrativnih nalog ter dosegljivost na telefon v preostalem času, kar sta potrdila C. C. in E. E. Po njunih skladnih izpovedih je dežurni namreč spremljal telefone in postaje, kjer je bil kontakt z enoto na terenu, bil je stiku z operativnim italijanskim centrom oziroma s poveljujočimi iz italijanskega sektorja F. preko radijske povezave. Ob tem pritožba zmotno navaja, da sta izpoved priče E. E. in tožnika v nasprotju z izpovedjo B. B., saj iz njene izpovedi ne izhaja, da dežurni pripravi dnevno operativno poročilo, podpiše pa ga poveljnik, kar je sicer od nje želela slišati pooblaščenka toženke, temveč je izpovedala, da je poveljnik kontingenta tisti, ki na podlagi spremljanja situacije, vseh inputov s strani nadrejenega poveljstva in obveščevalnega častnika, izdela dnevno operativno poročilo (list. št. 61). Glede na to, da se okoliščine od misije do misije razlikujejo, ter ob upoštevanju ugotovljenega dejstva, da je tožnik na podlagi pridobljenih informacij o varnostni situaciji dnevno operativna poročila tekom vsakega dneva pripravil sam, sodišče prve stopnje izpovedi priče B. B., da je priprava dnevno operativnega poročila rutinska naloga, ki ne vzame več kot 5 minut dela, utemeljeno ni pripisalo večje teže. Za odločitev v zvezi s tožnikovim tedenskim počitkom so namreč ključne okoliščine, ki so obstajale v času obravnavane misije.

15. S pritožbenim navajanjem, da je pošiljanje dnevno operativnih poročil v Slovenijo vrsta naloge, ki po modaliteti izvajanja (elektronska pošta) in po času (nekaj minut) ne posega v pravico do tedenskega počitka, toženka prezre, da sodišče prve stopnje kršitve tedenskega počitka v konkretnem primeru ni utemeljilo le na nalogi pošiljanja dnevno operativnih poročil, temveč predvsem na spremljanju varnostne situacije, ki je bilo potrebno za izdajo dnevno operativnega poročila, to delo pa je tožniku po njegovi povzeti izpovedi vzelo od pet do osem ur na dan. Tudi sicer iz neprerekanih trditev tožnika izhaja, da je izvajanje vseh nalog trajalo v povprečju med 6 do 10 ur, česar toženka ni konkretizirano prerekala.

16. Toženka s parcialnim izpostavljanjem tožnikove izpovedi, da se mu niti enkrat ni zgodilo, da bi moral izdati dopolnilni dnevni ukaz, neuspešno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vsakodnevno izdeloval tudi dnevne ukaze za podrejene, ki jih je občasno, a redko izdelal že par dni prej, pri čemer jih je moral neposredno pred izdajo še preveriti in po potrebi dopolniti. Zgolj dejstvo, da tožniku ni bilo treba dopolnjevati vnaprej pripravljenega dnevnega ukaza, kar je lahko bila zgolj slučajnost, namreč še ne utemeljuje zaključka, da je obveznost glede dnevnih ukazov lahko vedno opravil pred prostim dnevom, kajti iz izpovedi tožnika, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v 6. točki obrazložitve, izhaja, da je bil tudi na prosti dan dolžan vnaprej pripravljen dnevni ukaz za naslednji dan vseeno vsaj preveriti z vidika, ali je vmes prišlo do spremembe situacije ali kakšnih novih dejstev. Sicer pa je naloga izdelave dnevnih ukazov v neposredni zvezi s samo dolžnostjo spremljanja in preverjanja varnostne situacije na računalnikih, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot poseg v tedenski počitek.

17. Četudi iz izpovedi priče B. B. ter iz ukaza za delovanje (ki v spisu sploh ni predložen) in odločbe tožnika izhaja, da o razporeditvi delovnega časa med opravljanjem naloge odloča nadrejeni poveljnik (tožnik), ter da so nadrejeni poveljniki med opravljanjem nalog dolžni zagotoviti potrebni počitek, pritožbeno sodišče opozarja, da dokaz ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage toženke, zato so pritožbene trditve o tem, da je bil tožnik pristojen za organizacijo delovnega časa, kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Sodišče prve stopnje je nalogo preverjanja in spremljanja varnostnih podatkov, kar je vključevalo pregledovanje javno odprtih virov, poročil iz Slovenije, poročil in informacij UNIFIL-a in italijanske brigade sektorja zahod, nalogo priprave dnevno operativnih poročil ter nalogo priprave dnevnih ukazov, pravilno ocenilo kot takšne, ki jih je tožnik moral opraviti v okviru delovne obveznosti in odgovornosti poveljnika kontingenta. Posebni ukazi ali odredbe niso bili potrebni, saj je šlo za redne naloge, ki so bile potrebne zaradi zagotavljanja varnosti pripadnikov kontingenta, katerim je bil nadrejen. Glede na navedeno pritožbeni očitek, da toženka tožniku nalog ni ukazala (odredila), ni bistven, pritožbene trditve o tem, da je tožnik na dneve počitka prostovoljno delal, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto.

19. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 34/2021, da je vprašanje avtonomije lahko pomembno, saj je bilo (lahko) tudi vodjem skupin vsaj delno prepuščeno, kako organizirajo svoje delo. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala trditev o tem, kako si je tožnik lahko delo sam razporejal tako, da bi si zagotovil tedenski počitek, ter kakšna sta bila obseg in narava njegovega dela, zato pritožbene navedbe, da je tožniku njegova poveljniška avtonomija omogočala, da bi si sam organiziral delovni proces in obveznosti tako, da bi si zagotovil tedenski počitek, pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto.

20. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da zgolj okoliščine, da je bil tožnik v funkciji poveljnika kontingenta odgovoren za pripadnike ter 24 ur na dan na voljo tako svojim nadrejenim kot podrejenim in s tem tudi dosegljiv preko službenega telefona, same po sebi ne utemeljujejo kršitve pravice do tedenskega počitka. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 20/2021, na katerega opozarja pritožba, vendar pa dejstvo odgovornosti in dosegljivosti ni bilo odločilno za presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka. Bistvena je namreč ugotovitev, da je tožnik moral opravljati konkretne delovne zadolžitve (preverjanje in spremljanje varnostne situacije, njeno analiziranje, priprava dnevno operativnega poročila, pisanje dnevnih ukazov), ki so bile dejansko obvezne in so se pričakovale, da jih poveljnik kontingenta opravlja, zato po presoji pritožbenega sodišča pomenijo opravljanje dela za delodajalca. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožniku zaradi konkretnih nalog, ki jih je moral opraviti tudi na predvidene proste dneve, onemogočen neprekinjeni 24-urni tedenski počitek.

21. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih in na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov tožniku za 26 neizrabljenih dni tedenskega počitka utemeljeno prisodilo odškodnino 6.305,08 EUR, pri čemer pritožba načinu izračuna prisojene odškodnine in zakonskih zamudnih obresti ne nasprotuje. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).