Jedro

Pojem solidarnostne pomoči v kolektivnih pogodbah se oddaljuje od splošnega razumevanja in pojmovanja solidarnosti in pomoči. Ne gre za redistribucijo sredstev tistim, ki jih potrebujejo, temveč za v kolektivni pogodbi določeno pogodbeno pravico do prejemka, ne glede na ekonomsko in socialno ogroženost. S tem se pojem solidarnostne pomoči po vsebini močno razlikuje od socialnih prejemkov. Prav zaradi nevezanosti na ekonomske in socialne razmere upravičenca do te pomoči (razen izjem v nekaterih redkih kolektivnih pogodbah), ki niso kriterij za njeno dodelitev, solidarnostne pomoči ni mogoče primerjati s pravicami iz socialnega varstva. Solidarnostna pomoč je določena kot pravica iz kolektivne pogodbe in se navezuje na delovno razmerje delavca in delodajalca. Zato je za sojenje v takem primeru pristojno delovno sodišče. Socialni spor je opredeljen v 58. členu ZDSS-1 kot spor o pravicah, obveznostih in pravnih koristi fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v teh zadevah na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. Zato spor o solidarnostni pomoči ne predstavlja spora o pravici iz sistema socialne varnosti niti spora proti odločitvam in dejanjem državnih organov ter nosilcev javnih pooblastil, niti ne gre za spor s področja socialnih prejemkov po 5. točki 1. odst. 7. člena ZDSS.

Pravice iz socialnega varstva so zakonsko opredeljene, skrb za izvajanje in zagotavljanje socialno varstvene dejavnosti pa je na državi in ne na delodajalcu (2., 3, in 9. člen ZSV).

Izrek

Za odločanje o tem sporu je stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.

Obrazložitev

Tožnica je dne 30.10.2002 vložila tožbo na Delovno sodišče v Celju. Iz tožbe izhaja, da je vdova po umrlem S. K., ki je bil do dneva smrti, dne 12.1.2002, v rednem delovnem razmerju pri tožencu.

Ker po 4. točki 53. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l. RS št. 26/91 - 69/2002) delavčevi družini pripada solidarnostna pomoč v primeru smrti delavca, je zahtevala od toženca plačilo 225.557,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Delovno sodišče v Celju se je s sklepom dne 15.11.2002 izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. V razlogih sklepa je navedlo, da gre za spor med delodajalcem in tretjo osebo, torej za spor iz civilnopravnega in ne delovnopravnega razmerja, v nadaljevanju pa je (v nasprotju s to opredelitvijo razmerja) navedlo, da je za zadevo pristojno socialno sodišče, češ "da je socialna pomoč družini ob smrti člana družine pravica iz socialnega varstva ..." in nato, "da je pravica do solidarnostne pomoči po pravni naravi in po vsebini enaka socialno varstvenim dajatvam, ki jih določa Zakon o socialnem varstvu (ZSV, Ur.l. RS št. 54/92 - 3/2004 oz. UPB1, Ur.l. RS št. 36/2004)". Sklicevalo se je tudi na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr.št. VIII R 63/2000 z dne 5.12.2000. Sklep o nepristojnosti je bil posredovan Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani 5.12.2002, to sodišče pa je (šele!) dne

17.2.2005 pritožbenemu sodišču posredovalo predlog za določitev stvarno in krajevno pristojnega sodišča. V predlogu ocenjuje, da predmetni spor ni socialni spor, za reševanje katerega bi bilo pristojno socialno sodišče. S tem v zvezi se najprej sklicuje na opredelitev pristojnosti v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) in pri tem zlasti na 5. točko 1. odst. 7. člena ter 58. člen, sicer pa tudi obširno pojasnjuje, da pravica do solidarnoste pomoči ob smrti zakonca, ki jo uveljavlja tožnica, izhaja iz kolektivne pogodbe in po svoji vsebini nima pravne narave socialno varstvene dajatve.

Poleg tega tudi ne gre za spor proti odločitvi ali dejanju državnih organov oz. nosilcev javnih pooblastil, temveč za spor zoper delodajalca pokojnega moža tožnice.

Za odločanje o tem sporu je stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.

Za določitev pristojnosti sodišča je prvenstvenega pomena vsebina pravic in pravnih razmerjih, o katerih se v sporu odloča, in tudi, kdo so stranke v sporu. To izhaja iz določb o pristojnosti v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004), Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94, po katerem je odločilo Delovno sodišče v Celju o svoji stvarni nepristojnosti) ter novem Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki ga je glede na določbo 1. odst. 84. člena potrebno uporabljati tudi pri presoji pristojnosti v konkretni zadevi.

Solidarnostna pomoč je v Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci opredeljena kot pravica do prejemka, ki pripada v glavnem delavcu, v primeru njegove smrti pa tudi njegovi družini. Gre za iztožljivo pravico, ki nastane zgolj ob nastopu v kolektivni pogodbi določenih primerov, brez upoštevanja ekonomsko socialnih okoliščin oz. premoženjskega stanja upravičenca do prejemka. Namen izplačila solidarnostne pomoči ni izrecno predviden in določen. V primeru smrti delavca, ožjega družinskega člana, invalidnosti ali daljše bolezni govorimo predvsem o nepremoženjski naravi te pomoči, v primeru elementarnih nesreč pa prvenstveno o namenu omilitve prikrajšanja delavca na premoženjskem področju. Vendar tudi to osnovno razlikovanje v praksi ni povsem jasno, glede na to do kakšnega prikrajšanja oz. škode lahko pride v posameznih primerih, predvsem pri invalidnosti in bolezni, in zato ker kot pogoj za pridobitev pomoči (v citirani kolektivni pogodbi, tako pa je tudi v večini ostalih kolektivnih pogodb) ni določen še obstoj dejanskega prikrajšnja ali finančne stiske. Na ta način se pojem solidarnostne pomoči, kot ga v glavnem poznamo v sedanjih kolektivnih pogodbah, oddaljuje od splošnega razumevanja in pojmovanja solidarnosti in pomoči, saj ne gre za redistribucijo sredstev tistim, ki jih potrebujejo, temveč za pogodbeno določeno pravico do prejemka, ne glede na ekonomsko in socialno ogroženost.

S tem se pojem solidarnostne pomoči po vsebini močno razlikuje od socialnih prejemkov. Prav zaradi nevezanosti na ekonomske in socialne razmere prosilca oz. upravičenca do te pomoči (razen izjem v nekaterih redkih kolektivnih pogodbah), ki tudi niso kriterij za njeno dodelitev, solidarnostne pomoči ni mogoče primerjati s pravicami iz socialnega varstva, ki obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva ter dajatev namenjenih tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati (3. člen ZSV).

Nadalje ni mogoče zanemariti dejstva (na katerega v svojem predlogu za določitev stvarno pristojnega sodišča pravilno opozarja Delovno in socialno sodišče v Ljubljani), da so pravice iz socialnega varstva zakonsko opredeljene, skrb za izvajanje in zagotavljanje socialno varstvene dejavnosti pa je na državi in ne na delodajalcu (2., 3. in 9. člen ZSV). ZSV določa tudi način uveljavljanja pravic, opravljanje dejavnosti socialnega varstva, izvajalce te dejavnosti, financiranje itd.. Zato se ni mogoče strinjati s stališčem, ki ga je s tem v zvezi zavzelo Delovno sodišče v Celju oz. tudi s stališčem, ki ga je v citiranem sklepu zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, "da je pravica do solidarnostne pomoči po pravni naravi in po vsebini enaka socialno varstvenim dajatvam, ki jih določa ZSV, kar pomeni, da predstavlja socialni prejemek" in je torej "za spore, do katerih pride pri uveljavljanju te pravice, če se prejemek uveljavlja zaradi smrti delavca, podana pristojnost socialnega sodišča po 4. točki 5. člena ZDSS".

Prav tako se ni mogoče strinjati s stališčem, ki ga je na eni od evidenčnih sej oblikoval delovno-socialni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v zvezi s pobudo za sprejem načelnega pravnega mnenja, da je za spore v zvezi z uveljavljanjem solidarnostne pomoči po določbah 4. odst. 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG) ter 4. odst. 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPNGD), ki jo zahtevajo družinski člani, stvarno pristojno delovno sodišče po določbi 2. točke 4. člena ZDSS). Ob obravnavanju pobude je delovno-socialni oddelek VS RS navedel, da gre v sporu, kjer družinski člani na podlagi določb kolektivnih pogodb zahtevajo svojo izvirno (ne izvedeno) pravico do solidarnostne pomoči, za civilni spor med delodajalcem in svojcem delavca, ki pri njem ni v delovnem razmerju.

Navedeno stališče po mnenju pritožbenega sodišča neupravičeno zanemarja dejstvo, da je tudi solidarnostna pomoč v takšnem primeru (kot pravica ožjega družinskega člana oz. družine umrlega delavca) določena kot pravica iz kolektivne pogodbe in da je solidarnostna pomoč, ki pripada družinskemu članu ob smrti zakonca - delavca, odvisna oz. se navezuje na delovno razmerje delavca in delodajalca.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani tudi pravilno opozarja na opredelitev socialnega spora v 58. členu ZDSS-1, in sicer da so socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristi fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča, pri tem pa se v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz prejšnjega odstavka na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. Na podlagi te opredelitve in prejšnjih pojasnil je jasno, da spor o solidarnostni pomoči ne predstavlja spora o pravici iz sistema socialne varnosti niti spora proti odločitvam in dejanjem državnih organov ter nosilcev javnih pooblastil. Glede na gornje pojasnilo vsebinske narave solidarnostne pomoči je tudi očitno, da spor z zahtevkom za solidarnostno pomoč ni spor s področja socialnih prejemkov, torej spor po 5. točki 1. odst. 7. člena ZDSS.

Ob trdnem stališču, da torej v konkretni zadevi ne gre za socialni spor, se lahko zastavlja vprašanje, ali gre za individualni delovni spor ali morda za spor iz civilnopravnih razmerjih fizičnih in pravnih oseb, torej za spor po ZPP. Glede na gornje pojasnilo se pravica do solidarnostne pomoči vdove po umrlem delavcu, ki jo ta uveljavlja proti njegovemu delodajalcu, odmika od klasične opredelitve civilne pravice, saj gre za pravico iz kolektivne pogodbe, ki se vsaj posredno navezuje na delovno razmerje pred tem umrlega delavca. V praksi tudi poznamo (sicer redke) primere, pri katerih je sodna praksa odstopila od striktnega stališča, da je individualni delovni spor le tisti spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kjer nastopata na eni strani delavec in na drugi strani delodajalec, temveč da takšen spor opredeljuje zlasti njegova vsebina, ki je v povezavi z delovnim razmerjem (npr. spor med delavcem in enem ali več upnikov v stečajnem postopku, ki so prerekali delavčevo terjatev; torej spor, v katerem kot stranki ne nastopata delavec in delodajalec).

Glede na navedeno in v skladu s 1. odst. 25. člena ZPP in 2. točko 104. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur.l. RS št. 19/94 - 73/2004) je pritožbeno sodišče sklenilo, da je za odločanje o konkretnem sporu pristojno Delovno sodišče v Celju, ki bo o zadevi odločalo v individualnem delovnem sporu.