Jedro

Obrazložitev odločitve tožene stranke ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, kar pa pomeni, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka. Tožena stranka je namreč šele v odgovoru na tožbo v celoti pojasnila pravno podlago za svojo odločitev, vendar pa odgovor na tožbo ne more nadomestiti obrazložitve odločbe niti je dopolnjevati. Poleg tega pa tožena stranka tudi ni pojasnila, v čem se je s prodajo solastnega deleža stanovanja spremenil tožnikov finančni položaj tako, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. Bpp 768/2008 z dne 18. 5. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 347,70 EUR, in sicer mora od tega znesek 85,68 EUR povrniti v dobro proračuna Republike Slovenije s plačilom na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije št. SI56 01100-6370461162, znesek 262,02 EUR pa mora povrniti tožeči stranki, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Služba za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je tožnik neupravičeno prejel brezplačno pravno pomoč, ki mu je bila odobrena z odločbo, opr. št. Bpp 768/2008 z dne 19. 2. 2009. Odločila je, da mora tožnik v roku 15 dni po prejemu odločbe na njen transakcijski račun vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, in sicer nagrado in stroške odvetnika v višini 1.981,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pojasnila, da je bila tožniku z odločbo, opr. št. Bpp 768/2008 z dne 19. 2. 2009, odobrena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku na prvi stopnji ter oprostitev plačila stroškov v pravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. P 483/2007. Izpostavila je, da mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči obvestiti strokovno službo za brezplačno pravno pomoč o vseh dejstvih in okoliščinah, oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči v času od odobritve brezplačne pravne pomoči do dokončnega obračuna, in sicer najkasneje v osmih dneh od dneva, ko je izvedel za take spremembe. Tožena stranka je po uradni dolžnosti preverila tožnikovo materialno stanje in ugotovila, da je tožnik v letu 2012 prodal svoj solastniški delež do 1/4 stanovanja in garaže na naslovu … v Kopru in pri tem pridobil najmanj 30.000,00 EUR. O svojih ugotovitvah je tožnika seznanila in ga pozvala, naj se o njih izjasni. Tožnik je v odgovoru pritrdil ugotovitvam tožene stranke o prodaji stanovanja in prejemu denarja, opisoval pa stanje stanovanja in dolgove, ki jih je moral poplačati s kupnino. Tožena stranka je, skladno z določbami 12., 22. in 23. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) ocenila, da tožnikovih dolgov ne more upoštevati pri ugotavljanju njegovega materialnega položaja. Ocenila je, da bi tožnik moral sporočiti spremembo v njegovem premoženjskem stanju, do katere je prišlo pri prodaji stanovanja, česar pa ni storil in zato, skladno z določbo 41. člena v zvezi s 43. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tožena stranka šteje, da je tožnik že plačano brezplačno pravno pomoč prejel neupravičeno in je odločila, da jo mora povrniti.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo s tožbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov ter sodišču predlaga, da jo odpravi. Navaja, da si je tožena stranka njegovo izjasnitev, ki ji jo je posredoval po tem, ko ga je seznanila z ugotovitvijo o prodaji solastniškega deleža na stanovanju, napačno razlagala. Kupnine namreč dejansko ni pridobil in je to le figuralni izraz. Ni življenjsko, da bi pridobil 30.000,00 EUR za 1/4 stanovanja, ki je bilo v trenutku prodaje, oziroma prepisa na kupca, nelikvidno. Obremenjeno je bilo s tremi hipotekami v izvršilnih zadevah. Stanovanje je bilo zgrajeno leta 1971 in kasneje ni bilo adaptirano, oziroma je bilo v zelo zanemarjenem stanju. Sam je bil lastnik približno 20 m2 bivalne površine. Svoj lastniški delež na stanovanju je prepisal na kupca A.A. že v letu 2012, kar je razvidno iz zemljiške knjige. Višina obremenitve nepremičnine s hipotekami, kolikor se upošteva glavnica z obrestmi, je predstavljala 15.000,00 EUR. Če bi upoštevali še dodatne izvršilne stroške, stroške odvetnika, cenilca in podobno, bi bila obremenitev še višja. Kupec je nepremičnino prevzel tik pred prisilno licitacijo, s tem pa prevzel vse terjatve v izvršilnih postopkih. Kot je bilo dogovorjeno s kupcem, je ta dosegel, da je Občina Piran terjatve umaknila. To pa pomeni, da ni dobil kupnine, pač pa se je le znebil dolga v višini približno 20.000,00 EUR. Njegove dolgove je poplačal kupec. Če bi bila nepremičnina prodana na dražbi, znesek ne bi zadoščal za poplačilo vseh njegovih dolgov. V času od decembra 2012 do 31. 12. 2013 je bil na zdravljenju na Forenzičnem oddelku Psihiatrične klinike UKC Maribor. Za višino terjatev niti ni vedel in se je zato s kupcem le dogovoril, da jih bo poravnal. Ni res, da naj bi toženi stranki v izjavi navedel, da je fizično prejel kupnino. Ves čas, od odobritve brezplačne pravne pomoči do dokončnega obračuna, ki je bil narejen dne 26. 1. 2012, je izpolnjeval pogoje za dodelitev te pomoči. Sodišče je napačno uporabilo določbo 41. in 43. člena ZBPP, saj je domnevna sprememba njegovega premoženjskega stanja nastala kasneje, in sicer dne 10. 9. 2012. Tudi sicer se po tretjem odstavku 14. člena ZBPP pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca ne upošteva premoženje, s katerim prosilec iz upravičenih razlogov ne more razpolagati. Terjatve namreč niso nastale po njegovi krivdi, pač pa zaradi njegove dolgotrajne bolezni. Zahteva za vrnitev dodeljene brezplačne pravne pomoči je tudi zastarala, saj je od pravnomočne odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči poteklo pet let. 4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi. Ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč, da so bili iz tega naslova izplačani nagrada in stroški tožnikovemu odvetniku v višini 1.981,86 EUR in da je tožnik svoj solastniški delež nepremičnine prodal. V izjavi na poziv sodišča tudi ni zanikal, da je od prodaje prejel kupnino. Tožena stranka je na podlagi ugotovitve, da je tožnik prejel znesek kupnine v višini najmanj 30.000,00 EUR zaključila, da se je njegovo materialno stanje izboljšalo do te mere, da ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Ta znesek namreč bistveno presega premoženjski cenzus 13.780,00 EUR. S temi ugotovitvami je bil tožnik seznanjen in mu je tožena stranka dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnik je v izjavi priznal navedbe o prodaji stanovanja, izjavil pa tudi, da je prejel denar od prodaje in da je s tem denarjem moral poplačati odvetniške storitve. Tako poplačilo je bilo, kot navaja tožena stranka, v nasprotju z 41. členom ZBPP, na kar je bil tožnik opozorjen že ob vložitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V izjasnitvi je tožnik opisoval tudi poplačila drugih upnikov, opisoval je slabo stanje stanovanja. Glede obremenitve nepremičnine s hipotekami tožena stranka meni, da se ta pri ugotavljanju vrednosti nepremičnin ne upošteva in hipoteke tudi ne onemogočajo razpolaganja z nepremičnino. Tožena stranka zato tožnikove navedbe o napačni razlagi o pridobljeni kupnini in opis obremenitve nepremičnine s hipotekami zavrača. Tožnikove trditve izključuje tudi prodajna pogodba, ki jo je tožnik sklenil s kupcem A.A. in se nahaja v zemljiškoknjižni zbirki listin.

5. Tožena stranka poudarja, da je tožnik, četudi je bil dokončni obračun brezplačne pravne pomoči sestavljen v letu 2012, kot upravičenec do brezplačne pravne pomoči po določbi tretjega odstavka 49. člena ZBPP zavezan, da ravna po določbi 41. člena tega zakona še v obdobju štirih let po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Prav zato tožena stranka ugotavlja, da je bil solastni delež tožnika na nepremičnini prodan v času koriščenja dodeljene brezplačne pravne pomoči. Ni torej mogoče govori o zastaranju terjatve tožene stranke do dolžnika, pa tudi sicer je to tožnik navajal šele v tožbi in gre za tožbeno novoto, ki je ni dopustno upoštevati.

6. Po tem, ko je bila tožniku v predmetnem postopku dodeljena redna brezplačna pravna pomoč v obliki in obsegu sestave pripravljalne vloge, je odvetnica, ki je bila določena za izvajanje te brezplačne pravne pomoči, v pripravljalni vlogi ponovila tožnikove argumente iz tožbe. Navajala je, da je odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita, saj je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Ni res, da naj bi se tožnikovo premoženjsko stanje s prejemom kupnine v višini 30.000,00 EUR izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Njegovo premoženjsko stanje je enako kot v trenutku, ko je zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik je namreč postal solastnik nepremičnine z ID znakom ... že na podlagi darilne pogodbe z dne 13. 4. 1988, kar izhaja iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska. S prodajo tega solastnega deleža se njegovo materialno stanje ni v ničemer izboljšalo, saj dogovorjena kupnina ni presegala vrednosti tega deleža, kot je bila v času dodeljene brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka tudi ni presojala ali je imel tožnik sploh možnost razpolagati s kupnino ter ali je do izboljšanja njegovega materialnega stanja s prodajo tudi dejansko prišlo. Tožnik je večkrat poudaril, da denarja ni prejel, saj je bilo s pogodbo dogovorjeno, da kupec, namesto da bi tožniku izročil kupnino, poplača tožnikove dolgove do višine dogovorjene kupnine, ti dolgovi pa so izhajali iz več hipotek, ki so bile vknjižene na podlagi sklepov o izvršbi. Tožnik se je za sklenitev te pogodbe odločil v trenutku, ko je bilo jasno, da se bo njegov solastniški delež prodajal na javni dražbi. V dogovoru s kupcem je pri sodišču dosegel odlog izvršbe, poplačilo upnikov in posledično ustavitev izvršilnih postopkov. To bi lahko pojasnila tudi oba kupca njegovega solastniškega deleža in zato predlaga, naj se zaslišita kot priči. Tožena stranka je o teh okoliščinah nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Sodišču zato predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni sledila določbi prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, in sicer: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev odločitve tožene stranke ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, kar pa pomeni, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka. Tožena stranka je namreč šele v odgovoru na tožbo v celoti pojasnila pravno podlago za svojo odločitev, vendar pa odgovor na tožbo ne more nadomestiti obrazložitve odločbe niti je dopolnjevati. Poleg tega pa tožena stranka tudi ni pojasnila, v čem se je s prodajo solastnega deleža stanovanja spremenil tožnikov finančni položaj tako, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. 9. Tožniku je tožena stranka s sklepom, opr. št. Bpp 768/2008 z dne 19. 2. 2009, dodelila brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje na I. stopnji ter oprostitev plačila stroškov postopka v pravdnem postopku, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 482/2007 zaradi ugotovitve skupnega premoženja. 41. člen takrat veljavnega ZBPP je, enako kot sedaj veljavni zakon, določal, da mora upravičenec pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena. Upravičenec mora pristojno strokovno službo za brezplačno pravno pomoč v času od odobritve brezplačne pravne pomoči do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja, te spremembe pa sporočiti najkasneje v osmih dneh od dneva, ko je zanje zvedel. Če upravičenec zamolči spremembe teh podatkov, se že plačana brezplačna pravna pomoč šteje za neupravičeno prejeto, to pa je dolžan upravičenec vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonitimi zamudnimi obrestmi v korist proračuna Republike Slovenije (drugi in tretji odstavek 43. člena ZBPP).

10. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da je pri svoji odločitvi, da od tožnika zahteva vrnitev že plačane brezplačne pravne pomoči, izhajala iz določb 41. in 43. člena ZBPP. Ugotovila je, da je tožnik v letu 2012 prodal svoj solastniški delež do 1/4 nepremičnine z ID številko ..., to je solastniški delež štirisobnega stanovanja in garaže na naslovu ... v Kopru, za kupnino najmanj v višini 30.000,00 EUR, vendar pa tožene stranke o tem ni obvestil. Štela je, da se je s kupoprodajno pogodbo tožnikovo premoženjsko stanje spremenilo tako, da bi to vplivalo na njegovo pravico do brezplačne pravne pomoči. Po tem, ko je tožena stranka prejela tožnikovo tožbo, je v odgovoru na tožbo obrazložitev odločitve dopolnila še s sklicevanjem na določbo 49. člena ZBPP. Skladno s to zakonsko določbo mora namreč upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki v postopku ni uspel (to velja tudi za tožnika), povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči, če se njegovo premoženjsko stanje v štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči, pri tem pa je dolžan ravnati skladno z določbo 41. člena ZBPP.

11. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka šele v odgovoru na tožbo pojasnila, da je pri odločanju izhajala tudi iz določbe 49. člena ZBPP in ne le iz določb 41. in 43. člena tega zakona, kot je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Kot je bilo ugotovljeno zgoraj, pa odgovor na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločitve. Po določbi 41. člena mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči obvestiti pristojno službo za brezplačno pravno pomoč o vseh spremembah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na njegovo pravico do dodeljene brezplačne pravne pomoči, in to najkasneje v roku osmih dni od dneva, ko je za te spremembe izvedel in to v času od dodelitve brezplačne pravne pomoči do dneva dokončnega obračuna stroškov. V tožnikovem primeru bi to pomenilo, da bi moral o prodaji solastnega deleža nepremičnine obvestiti službo za brezplačno pravno pomoč v roku osmih dni po sklenitvi tega pravnega posla, vendar pa ima tožnik prav, ko ugotavlja, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena že po dokončnem obračunu stroškov. Tožena stranka torej v obrazložitvi izpodbijane odločitve ni pojasnila, zakaj je štela, da bi moral tožnik obvestiti službo za brezplačno pravno pomoč o prodaji solastnega deleža, saj je bil takrat dokončni obračun že izdelan. To je tožena stranka razložila šele v odgovoru na tožbo, ko se je sklicevala na določbo 49. člena ZBPP in s tem dala celovito pojasnilo, da je kot pravno podlago za svojo odločitev upoštevala določbo 49. v zvezi z 41. in 43. členom ZBPP. Ker pa odgovor na tožbo ne more nadomestiti nepopolne obrazložitve izpodbijane odločbe in je zgolj slednja lahko predmet presoje v upravnem sporu, sodišče ugotavlja, da je bila obrazložitev odločitve tožene stranke, ki jo je oprla le na določbo 41. in 43. člena ZBPP pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev odločb postopka. Od take razlage je odvisna tudi presoja tožnikovega tožbenega ugovora, da je zahtevek tožene stranke zastaral. 12. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj šteje, da se je tožnikovo premoženjsko stanje bistveno izboljšalo s tem, ko je prodal svoj solastniški delež stanovanja in garaže. V času odločitve o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je štela, da se vrednost tega solastniškega deleža ne upošteva pri ugotavljanju tožnikovega materialnega položaja, ker je tožnik bival v tem stanovanju. Prodaja solastniškega deleža zastavlja vprašanje ali je kupnina neperiodični občasni dohodek ali pa zgolj sprememba narave že prej obstoječega premoženja. Do tega se tožena stranka ni opredelila, kot tudi ne do vprašanja tožnikovega dejanskega bivališča, kar je ključno za ugotovitev kaj se upošteva kot relevantno premoženje za ugotavljanje tožnikovega materialnega položaja. Zgolj ugotovitev, da je tožnik prodal solastniški delež stanovanja, v katerem je, po ugotovitvah tožene stranke, v času dodelitve brezplačne pravne pomoči bival, namreč ni dovolj, da bi bilo mogoče preizkusiti njeno trditev, da se je tožnikov materialni položaj spremenil in da bi moral o tem obvestiti toženo stranko.

13. Glede na navedeno je sodišče tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

K točki II izreka:

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetnica. Ker je bila tožniku za ta upravni spor dodeljena brezplačna pravna pomoč z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS, št. Bpp 183/2016-6 z dne 9. 11. 2016 in iz tega naslova tožnikovi odvetnici s sklepom z dne 10. 1. 2017 v zvezi s popravnim sklepom z dne 16. 1. 2017 priznana nagrada in stroški v višini 85,68 EUR, je sodišče, skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZBPP odločilo, da mora stroške v tej višini tožena stranka nakazati dobro proračuna Republike Slovenije s plačilom na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije, preostanek do celotnega zneska odobrenih stroškov, to je v višini 262,02 EUR, pa poravnati tožniku.