Jedro

Tako mora vrhovno sodišče ob odločanju o vloženi zahtevi pretehtati, ali obstaja pravni interes zanjo, se pravi med drugim, ali je mogoče ob njenem uspehu pričakovati drugačen razplet spora oziroma drugačno ureditev spornega razmerja. Zakonsko besedilo, da je revizija nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima pravnega interesa zanjo (drugi odstavek 389. člena ZPP), je morda videti prvi hip takšno, da ni uporabno za zahtevo, ki jo, kot rečeno, vloži tožilec zaradi javnega interesa in da torej tisti "nekdo" ne more biti državni tožilec. Toda kakor pri vseh pravnih sredstvih je tudi pri zahtevi končni smoter (causa finalis) izpodbiti izrek sodne odločbe ne pa njene razloge. Zakaj, le s spremembo ali razveljavitvijo izreka odločbe je mogoče doseči drugačen izid v nekem spornem, pred sodiščem urejevanem pravnem razmerju.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zapuščinski zadevi po pokojni R. J., umrli 21.5.1947, in po M. M., umrli 23.1.1955, ugotovilo (pod A), da obsega zapuščina po R. J. denacionalizirano premoženje - nepremičnine, vpisane v vl. št. 2032 k.o...; da je za to premoženje, ko še ni bilo nacionalizirano, sestavila oporoko, s katero je svoje premoženje zapustila M. M. in F. T.; da sta ti na zapuščinski obravnavi sprejeli svoja deleža in tako postali dejanski lastnici; da je bilo po zaključku zapuščinske obravnave po R. J. tej to premoženje zaplenjeno, zdaj pa s pravnomočno odločbo njej v korist denacionalizirano; (pod A/II) razglasilo za dedinji na podlagi oporoke M. M. in F. T. vsako do polovice in (pod B) ugotovilo, da ni dedičev po pokojni M. M. in je zato zapuščino po njej na podlagi drugega odstavka 133. člena zakona o dedovanju (Ur. list SFRJ, št. 42/65) izročilo Mestni občini C. Na pritožbo F. T. je sodišče druge stopnje ta sklep delno spremenilo tako, da je z vmesnim sklepom ugotovilo, da M. M. ni dedinja denacionaliziranega premoženja po pokojni R. J., in razveljavilo ugotovitev, da obsega zapuščina po pokojni M. M. polovico nepremičnin vl. št. 2032 in 2033 k.o... in da se ta izroči Mestni občini C. Zavzelo je namreč stališče, da je za zapuščino, ki je vrnjena v denacionalizacijskem postopku, potrebno opraviti nov zapuščinski postopek in da zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena zakona o denacionalizaciji, Ur. list RS, št. 97/91 in 31/93 - ZDen), se pravi 18.2.1994. Zato oporočno razpolaganje R. J. učinkuje pravno le za pritožnico ne pa tudi za pokojno M. M., ker je umrla, preden je prešla zapuščina nanjo.

Proti vmesnemu sklepu pritožbenega sodišča proti tistemu delu sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je razglasilo pokojno M. M. za dedinjo polovice nepremičnin vl. št. 2032 in 2033 k.o... in da je zaradi kaducitete ta del zapuščine podedovala Mestna občina C. je vložilo Državno tožilstvo RS zahtevo za varstvo zakonitosti.

Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 9. člena, prvega odstavka 84. člena, prvega odstavka 123. člena, 130. člena in 132. člena zakona o dedovanju (Ur. list SRS, št. 15/76 in 23/78 - ZD) 81. člena ZDen in pravnega pravila paragrafa 560 občega državljanjskega zakonika (ODZ). Predlaga, naj vrhovno sodišče omenjena sklepa v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje. Zavzema stališče, da je potrebno tu sporno pravno razmerje - določitev dediča presojati po času pravnomočnega konca prvega zapuščinskega postopka (pred uveljavitvijo ZDen) po denacionalizacijskem upravičencu, ker ta omogoča vstop novega kroga dedičev v zapuščinski postopek. Prvi zapuščinski postopek po pokojni R. J. sploh ni bil končan in zato ta zapuščinska zadeva pri določitvi dedičev ne narekuje uporabe 78. člena ZDen. Pač pa je potrebno uporabiti pravna pravila ODZ kot veljavna v času, ko je zapustnica sestavila oporoko, po katerih je v oporoki neopredeljeni dedni delež M. M., ki je umrla pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, prirastel dednemu deležu druge oporočne dedinje F. T. Dedinja F. T. se pridružuje zahtevi za varstvo zakonitosti in njenemu predlogu za razveljavitev izpodbijanih sklepov. Kot bistveno poudarja, da gre za oporočno razpolaganje po nedoločenih deležih, da je potrebno za razlago oporoke upoštevati določila ODZ in da tudi stališče pravne teorije govori za to, da je F. T. edina dedinja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Ne zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne zakon o državnem tožilstvu ne opredeljujeta neposredno pobud za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu zahteve) niti ne njenih namenov. Vendar prevladuje mnenje med teoretiki civilnega procesnega prava, da je vodilo za njeno vlaganje javni interes za to, da se odpravijo nezakonitosti (zlasti v zvezi s pravnomočnimi odločbami kjer ni dovoljena revizija), do katerih je prišlo v sodni odločbi sami ali v postopku, ki je pripeljal do nje. Gotovo je tudi, da je zaradi svoje odmevnosti in še posebej sodne odločbe o njej sredstvo za poenotenje sodne prakse in za preprečevanje nezakonitosti v že končanih kakor tudi bodočih sodnih postopkih. Vendar pa je navzlic temu poslanstvu podrejena, izvzemši nekatere posebnosti, pravilom, ki veljajo za pravna sredstva, zlasti za izredno pravno sredstvo revizije (drugi odstavek 408. člena ZPP). Med temi so tudi pravila o dopustnosti pravnega sredstva (389. in 392. člen ZPP).

Tako mora vrhovno sodišče ob odločanju o vloženi zahtevi pretehtati, ali obstaja pravni interes zanjo, se pravi med drugim, ali je mogoče ob njenem uspehu pričakovati drugačen razplet spora oziroma drugačno ureditev spornega razmerja. Zakonsko besedilo, da je revizija nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima pravnega interesa zanjo (drugi odstavek 389. člena ZPP), je morda videti prvi hip takšno, da ni uporabno za zahtevo, ki jo, kot rečeno, vloži tožilec zaradi javnega interesa in da torej tisti "nekdo" ne more biti državni tožilec. Toda kakor pri vseh pravnih sredstvih je tudi pri zahtevi končni smoter (causa finalis) izpodbiti izrek sodne odločbe ne pa njene razloge. Zakaj, le s spremembo ali razveljavitvijo izreka odločbe je mogoče doseči drugačen izid v nekem spornem, pred sodiščem urejevanem pravnem razmerju. Tudi, če ima, denimo, zahteva prav, da bi morala nižja sodišča uporabiti druge predpise ali uporabiti uporabljene predpise drugače, kar pa ne bi vplivalo na pravnomočni izrek sodne odločbe, sodišče po veljavni procesni zakonodaji nima na voljo drugih možnosti za odločitev, kot jih ponuja ta za odločitve o reviziji. Ali drugače povedano, kot ne more pravdna stranka vložiti dovoljene revizije, če je sicer zadovoljna z izrekom sodne odločbe ne pa z njeno obrazložitvijo, tudi državni tožilec ne more vložiti dovoljene zahteve zoper izrek odločbe, kakršnega sicer sam zasleduje, ne strinja pa se z razlogi, ki so vodili sodišče do takšne odločitve.

Bistvo vložene zahteve je v tem, da je prišlo ob dedovanju po pokojni R. J. do prirasta (akrescence) v korist druge dedinje F. T. Dednopravni institut prirasta, pa naj ga presojamo po ZD, ZD SFRJ ali ODZ, domneva tako pri oporočnem dedovanju (139. člen ZD, 142. člen ZD SFRJ, paragrafi 560 do 562 ODZ) ali zakonitem dedovanju (140. člen ZD, 143. člen ZD SFRJ), da sodedič odpade (ker ni preživel zapustnika, ker je dedno nevreden, ker se je odpovedal dediščini), da torej ta ni "dokončni" dedič. Prav to pa je pritožbeno sodišče z izpodbijanim vmesnim sklepom ugotovilo - da M. M. ni dedinja po R. J. Prav isto ugotavlja zahteva, ko navaja, da M. M., ki je "umrla pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, ni mogla uveljaviti svoje dedne pravice". Razkrije se torej, da zahteva meri na isti cilj, zajet v izreku izpodbijane odločbe - ugotoviti, da M. M. ni dedinja. Zakaj naj bi potem vrhovno sodišče razveljavilo takšen sklep, kot predlaga zahteva, če je sam zase takšen, kot ga sama želi? Res je morda videti napotek nižjemu sodišču v izpodbijani instančni odločbi najmanj preuranjen, če ne nepravilen, ko zanikuje v pritožbi predlagano uporabo določbe o prirasti in ko posredno namiguje na uporabo določb o zapuščini brez dedičev (kaduciteta). Toda ta okoliščina ni takšna, da bi izničila vse prej povedano o pravnem interesu za vložitev pravnega sredstva. Gre, če ponovimo, le za obrazložitev odločbe, še več, za materialnopravne napotke, neobvezne za nižje sodišče. Skratka, izpodbijani vmesni sklep ob pravilni uporabi pravih materialnopravnih predpisov nikakor ne zapira vrat za odločitev o prirastu. Zahteva proti drugostopenjskemu vmesnemu sklepu je po povedanem nedovoljena, ker ni pravne koristi zanjo (drugi odstavek 389. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP).

Vrhovno sodišče mora tudi preizkusiti, ali gre za odločbo, ki jo je mogoče izpodbijati z zahtevo. Del zahteve, ki izpodbija del odločitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je pokojna M. M. razglašena za dedinjo polovice nepremičnin vl. št. 232 in 233 k.o... in da je ta del zapuščine zaradi "kaducitete podedovala Mestna občina C.", se po takšnem preizkusu pokaže kot nedovoljen, ker je vložen zoper odločbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP). Tožilec lahko namreč vloži zahtevo le zoper pravnomočno sodno odločbo (prvi odstavek 401. člena ZPP). Pravkar opisani prvostopenjski odločitvi namreč nista postali pravnomočni (prvi odstavek 333. člena ZPP), ker je bila zoper njiju vložena pritožba, pritožbeno sodišče pa ju je delno (glede odločitve o dedinji) spremenilo, delno pa razveljavilo (glede tega, da se zapuščina izroči mestni občini). Ne moreta torej biti predmet izpodbijanja s tem izrednim pravnim sredstvom.

Opisana preizkusa sta pokazala, da je potrebno zahtevo v celoti kot nedovoljeno zavreči (prvi odstavek 389. člena in 392. člen v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP).