Jedro

Toženec je pridobil lastninsko pravico na traktorju z dedovanjem na podlagi 36. člena ZTLR v zvezi s 4. členom ZDKZ. V skladu s 4. členom ZDKZ kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko proizvodnjo ter z njo povezane dejavnostjo, v kmetijo pa spadajo tudi kmetijske priprave, orodja in živina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje: - v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 10.904,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do izpolnitve obveznosti, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do prenehanja obveznosti, - V II. točki izreka (po nasprotni tožbi) ugotovilo, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi lastnik traktorja znamke ..., tip ..., št. motorja-šasije ..., leto izdelave 1986, moč motorja 44KW (1. točka); odločilo, da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna v roku 8 dni tožeči stranki po nasprotni tožbi izročiti v posest predmetni traktor (2. točka); da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna v roku 15 dni tožeči stranki po nasprotni tožbi povrniti pravdne stroške v znesku 1.435,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti (3. točka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi (za navedeno pravdno stranko (A. A.) bo v nadaljevanju uporabljen izključno izraz tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati, da je plačal znesek 910.484,00 DIN. Dokazna ocena ni v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP. Pri ocenjevanju listinskih dokazov ni upoštevano ujemanje datumov dviga sredstev vezanega depozita, ki je nesporno pripadal tožniku, in poplačila kredita (pri čemer ni dokazan kakšen drug razlog za takšno poslovanje, razen tistega, ki ga sam zatrjuje), temveč zgolj njihova vsebina. Do drugih dokazov (njegove izpovedi in izpovedi priče) se ni opredeljevalo, čeprav predstavljajo enakovredno dokazno sredstvo. Nekritično pa je sledilo izpovedi toženca po tožbi in tožnika po nasprotni tožbi (v nadaljevanju bo za navedeno pravdno stranko uporabljen izključno izraz toženec). Ni upoštevalo, da mu glede na to, da je bil v času nakupa traktorja star 16 let, neposredno niso mogle biti poznane podrobnosti očetovega finančnega poslovanja, ki jih je zatrjeval (da se je kredit v celoti poplačal s prodajo lesa in mesa), in da ni zmogel dokaznega bremena, da je vrednost lesa dejansko pokrila zatrjevano kupnino za traktor in kredit z obrestmi (ni uspel dokazati količine posekanega lesa, izkupička od prodaje, gospodarske zmožnosti kmetije za tako obsežno sečnjo v sorazmerno kratkem časovnem obdobju). Tožnik je izrecno prerekal zatrjevano sečnjo na parc. št. 1 k. o. X, vendar se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Enako velja glede tožnikovih trditev, da je bil finančni položaj kmetije pred in po nakupu zelo težak, česar toženec ni prerekal. Oporo za zaključek, da listine ne dokazujejo ničesar v prid tožnika, je neutemeljeno iskalo v izpovedih prič B. in C., saj omenjeni priči iz lastnega nista mogla potrditi, da je bil les posekan prav zaradi poplačila kredita. Dejstvo, da je oče tožniku dovolil, da se vpiše v prometno dovoljenje, se ne sklada z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Če bi oče plačal traktor sam, ne bi imel nobenega razloga, da lastnino na traktorju prepušča tožniku. Ker mu oče ni prepustil kmetije, dovolil pa mu je vpis v prometno dovoljenje, očitno traktorja ni štel za svojo lastnino oziroma za pritiklino kmetije. Argument, da bi oče pravdnih strank prenesel lastninsko pravico na traktorju na tožnika le v primeru, če bi nanj prenesel tudi zaščiteno kmetijo, je neživljenjski in ne upošteva, da so bili odnosi takrat takšni, da se je lahko oče zanesel na to, da bo tožnik s traktorjem obdeloval zemljišča kmetije, na kateri je živel. Domnevni pomisleki očeta, ki jih špekulativno in brez osnove v spisu ponuja sodišče prve stopnje, niso verjetni glede na tedanje odnose. Kot razlog za vpis tožnika v prometno dovoljenje sodišče prve stopnje navaja tožnikovo polnoletnost in zaposlenost, kar pa življenjsko gledano in ob upoštevanju, da si je oče hkrati pridržal lastnino kmetije, ni prepričljiv razlog za zaključek, da je bil razlog za vpis tožnika v prometno dovoljenje le formalne narave. Ni upoštevano, da je imel prometno dovoljenje vseskozi pri sebi tožnik. Končno iz izpovedi priče B. izhaja, da je tožnik pripomogel k napredku kmetije, zato je povsem možno, da je tožnik traktor iz zaščitene kmetije prejel že vnaprej oziroma kot „predprejemek“. Zmotna je ocena sodišča prve stopnje, da se tožnik ni obnašal kot izključni lastnik traktorja, ker se je traktor uporabljal za potrebe zaščitene kmetije. Ni upoštevano, da je skupnost med pravdnima strankama obstajala vse do spora v letu 2002 oziroma 2003 (tožnik je sprva še vedno živel na zaščiteni kmetiji, tudi po odselitvi pa je na njej delal) in da sta traktor uporabljala oba za potrebe kmetije in za lastne potrebe. Če bi bil traktor pritiklina kmetije, bi bilo v interesu toženca, da se kot zapuščina obravnava tudi traktor, a se ta ne omenja v sklepu o dedovanju. Tudi argumenti sodišča prve stopnje, da bi se tožnik potegoval za izločitev traktorja iz zapuščine, če bi bil traktor dejansko njegov, niso utemeljeni, saj glede na to, da je bil vpisan v prometno dovoljenje, ni imel nobene potrebe za to, poleg tega pa je v tistem obdobju še vedno živel na kmetiji. Glede na navedeno je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ob nakupu ni pridobil lastninske pravice na traktorju. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je nelogična in nasprotujoča ter v veliki meri vključuje tudi okoliščine, za katere ni podlage v spisu ali pa podatkom spisa nasprotujejo. Ker se prometno dovoljenje glasi na tožnika, se domneva, da je bil tožnik po očetovi volji izključni lastnik traktorja, ta domneva pa ni bila izpodbita z dejstvi, ugotovljenimi s stopnjo gotovosti. Glede na vse navedeno je zmoten tudi zaključek, da je bil toženec lastniški posestnik traktorja. Dejstvo, da je traktor po tožnikovi selitvi še vedno ostal na zaščiteni kmetiji, ne pomeni, da se tožnik ni štel za lastnika, saj se je tožnik odselil v bližino, s tožencem sta do spora sodelovala in sta traktor uporabljala oba, traktor pa je bil parkiran na zaščiteni kmetiji tudi, ko je toženec živel pri tožniku. Zaključek o toženčevi dobri veri, da je traktor pritiklina kmetije, ni pravilen, saj je bil toženec ob nakupu traktorja mladoleten in je vedel, da ima tožnik v posesti prometno dovoljenje, tožnikovo sodelovanje pri nakupu traktorja ter najemanju in odplačilu kredita pa je bilo nesporno. Zgolj na podlagi dejstva, da se je traktor uporabljal za obdelavo zaščitene kmetije, toženec ni mogel biti v dobri veri, da je traktor očetov, saj je v tistem času tudi tožnik živel na zaščiteni kmetiji in jo obdeloval, nič nenavadnega pa ni, da je tožnik za obdelavo zaščitene kmetije nudil svoj traktor, še posebej, ker v tistem času še ni bil določen prevzemnik kmetije in se je toženec kot mlajši sin pojavil kot prevzemnik kmetije šele v zapuščinskem postopku. Pri interpretacijah ravnanj pravdnih strank sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da pravno neuka oseba, kakršen je toženec, o lastništvu sklepa na podlagi vpisa v prometno dovoljenje in ne razmišlja o tem, da lastniku zaščitene kmetije pripadajo tudi vse pritikline. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec v dobri veri in da je imel traktor v posesti, nedvomno omajeta med pravdnima strankama nesporni dejstvi, da sta traktor do leta 1996 servisirala oba in da sta ga tudi oba uporabljala, vsak za svoje potrebe. Sodišče prve stopnje mu neupravičeno očita, da ni zmogel dokaznega bremena o tem, da so se dediči med zapuščinskim postopkom dogovorili, da je traktor tožnikova last, saj (kot že obrazloženo) ni bilo nobene potrebe po tem, da bi tožnik uveljavljal izločitveni zahtevek. Sklep o dedovanju ne predstavlja zakonitega naslova za pridobitev lastninske pravice na traktorju, saj traktor ni bil očetova last. Poleg tega se traktor v njem ne omenja in v njem ni ugotovljeno, da spada v zapuščino, zato na njegovi podlagi ni mogel izvajati in izvrševati lastninske pravice (sam je povedal, da bi mogel traktor registrirati le ob sodelovanju tožnika). Zmoten je zaključek o začetku teka priposestvovalne dobe z dnem očetove smrti, saj je bil toženec za prevzemnika kmetije določen šele s sklepom o dedovanju in se je za prevzemnika kmetije priglasil šele med zapuščinskim postopkom, poleg tega pa sta pravdni stranki do leta 1996 živeli v skupnem gospodinjstvu in obe uporabljali traktor. Izpodbijana odločitev je nekonsistentna, saj sodišče prve stopnje šteje, da je podlaga zakonite posesti sklep o dedovanju iz leta 1994, hkrati pa zaključuje, da se je priposestvovalna doba iztekla že leta 1995 (kar pomeni, da je zakoniti naslov za posest nastal med tekom priposestvovalne dobe). V delu, kjer sodišče prve stopnje tožencu implicitno priznava posest in dobro vero, je ni mogoče preizkusiti. Nesporno je, da sta traktor do leta 1996 (v času skupnega gospodinjstva) redno uporabljala oba, tožnik pa ga je po potrebi uporabljal še potem, vse do 2003, ko sta pravdni stranki prišli v spor, kot prevzemnik pa je toženec obdeloval zaščiteno kmetijo šele od 1994 dalje. Iz razlogov sodbe ne izhaja, kako bi lahko bila v takšnih okoliščinah podana toženčeva lastniška posest. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, na podlagi česa je mogel toženec izvajati dobro vero. Okoliščini, da je bil po volji očeta tožnik vpisan v prometnemu dovoljenju in tožnikova posest prometnega dovoljenja bi morale pri tožencu vzbuditi dvom v to, da mu pripada lastninska pravica na traktorju. Stališče sodne prakse je, da ni v dobri veri, kdor je opustil skrbnost, da bi razmislil o vseh okoliščinah svoje posesti in po tehtanju vseh okoliščin sklenil, da je stvar njegova. Glede na to, da je toženec prevzel zaščiteno kmetijo v času, ko sta pravdni stranki živeli skupaj in skupaj obdelovali kmetijo, ni bilo okoliščin, na podlagi katerih bi lahko toženec zmotno mislil, da traktor pripada kmetiji. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo nekonsistentnosti toženčevih trditev, mu je neutemeljeno sledilo glede načina pridobitve traktorja in predpostavk za priposestvovanje (z izpovedjo priče Č.Č. je bila ovržena toženčeva trditev glede traktorske prikolice, ni izkazal, da ga je oče izbral za naslednika zaščitene kmetije, trdil je, da je peljal traktor na prvo registracijo, čeprav je bil še mladoleten in brez vozniškega dovoljenja in podpisi na dokumentih pripadajo tožniku). Glede stroškovne odločitve navaja, da izračun pripadajočih stroškov ni pravilen, saj pravdni stroški toženca znašajo skupno 1.407,81 EUR. Pri tem je treba upoštevati nagradi za postopek v znesku 409,50 EUR in 136,50 EUR, nagrado za narok v znesku 440,40 EUR, pavšalni znesek 20,00 EUR za stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev, 22% DDV in sodno takso v znesku 180,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadevi po tožbi je tožnik zahteval od toženca plačilo uporabnine za traktor. Navajal je, da je lastnik traktorja, kupljenega leta 1986, in se skliceval na to, da je v celoti odplačal kredit, s katerim se je poravnal pretežni del kupnine za traktor, in na to, da je v prometnem dovoljenju vpisan kot njegov lastnik. Toženec je temu oporekal in zatrjeval svojo lastninsko pravico na traktorju, ki naj bi jo pridobil z dedovanjem po pokojnem očetu pravdnih strank, ki je bil prej lastnik traktorja, oziroma s priposestvovanjem. Na podlagi takšnih navedb je toženec vložil tudi nasprotno tožbo, v kateri je s tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev, da je lastnik traktorja, in njegovo izročitev v posest. O pritožbi zoper odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi:

6. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati lastništva traktorja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in tega pritožba konkretizirano ne izpodbija), da je bil v letu 1986 sporni traktor kupljen za potrebe zaščitene kmetije, katere izključni lastnik je bil oče pravdnih strank (vse do svoje smrti v letu 1992), in sicer je šlo za edini traktor na zaščiteni kmetiji, ki sta ga uporabljali obe pravdni stranki, oče pa ga ni vozil. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da se je kupnina za traktor v znesku 2.413.781,00 DIN, plačana že v letu 1986, zagotovila z izkupičkom od prodanega lesa in mesa, katerih lastnik je bil oče pravdnih strank, in s kmetijskim kreditom za nakup traktorja, ki ga je po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje kot kreditojemalec najel oče pravdnih strank s statusom kmeta. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati svojih navedb, da je konec leta 1987 (s plačilom zneska 910.484,00 dne 21. 12. 1987) v celoti poplačal kmetijski kredit, pri katerem je sicer sodeloval kot porok, oziroma da je v pretežni meri prispeval za nakup traktorja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z zgoraj navedenim dejstvom poplačila kmetijskega kredita je v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato se pritožbeno sodišče nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Z izpostavljanjem posameznih okoliščin in drugačno presojo izvedenih dokazov pritožba ne more uspeti. V odgovor na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo le do listinskih dokazov (primerjaj 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), temveč se je opredelilo tudi do drugih dokazov (izpovedi). S sklicevanjem na to, da se datuma izplačila sredstev iz vezanega depozita v znesku 485.600,00 DIN in poplačila kredita v znesku 910.484,00 DIN ujemata, pritožba ne vzbuja dvoma v zgoraj navedeni zaključek sodišča prve stopnje, sprejet na podlagi celovite presoje tudi drugih iz listin izhajajočih okoliščin. Sodišče prve stopnje je že na podlagi vseh izpostavljenih odločilnih okoliščin pravilno zaključilo, da je traktor kupil oče pravdnih strank. Po povedanem niti ni bistveno, ali je toženec dokazal, da je vrednost posekanega lesa pokrila vso kupnino, zato pritožba s tovrstnimi očitki ne more uspeti.

7. Tudi če bi znesek 910.484,00 DIN zagotovil tožnik iz lastnih sredstev, to v okoliščinah obravnavanega primera (ko je bil traktor kupljen za potrebe zaščitene kmetije, katere izključni lastnik je bil oče pravdnih strank, kupnina pa se je zagotovila delno iz izkupička od prodaje lesa in mesa, delno pa s kreditom, ki ga je kot kreditojemalec vzel oče) ne omogoča zaključka, da je s tem tožnik pridobil izključno lastninsko pravico na traktorju. To bi bilo možno, če bi obstajal dogovor, vendar njegovega obstoja tožnik ni konkretizirano zatrjeval, temveč se je skliceval zgolj na dejstvo, da je v prometnem dovoljenju naveden kot imetnik spornega traktorja.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da s tem, ko je oče dovolil tožniku, da se vpiše v prometno dovoljenje (kot je izpovedal tožnik), nanj ni prenesel lastninske pravice na traktorju, temveč si je lastninsko pravico še vedno zadržal zase, pri čemer je bil razlog za takšen vpis v tem, da bo lahko (za razliko od toženca) že polnoletni in zaposleni tožnik urejal vse potrebno za registracijo. Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno ocenilo okoliščine, na katere sta se sklicevali pravdni stranki in pri tem v nasprotju s pritožbenimi očitki ni prekršilo razpravnega načela in tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kot pavšalno navaja pritožba). Na logično prepričljive in življenjsko sprejemljive argumente sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje. V odgovor na pritožbene navedbe še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da bi se tožnik, če bi štel, da je oče nanj prenesel lastninsko pravico na traktorju (oziroma če bi štel, da je lastnik traktorja), obnašal drugače, kot je bilo ugotovljeno. Tako bi se v zapuščinskem postopku zagotovo potegoval za izločitev traktorja iz zapuščine in to ne glede na to, da je bil v prometno dovoljenje vpisan kot njegov imetnik in da je živel na kmetiji. Traktor je bil namreč kupljen za potrebe zaščitene kmetije in se je izključno za njene potrebe kot edini traktor nato tudi uporabljal (pri čemer sta ga po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje izključno za te potrebe uporabljali obe pravdni stranki vse do leta 1996, ko se je tožnik odselil). Nenazadnje se tožnik ni potegoval za prevzemnika kmetije in je po smrti očeta zgradil stanovanjsko hišo. Prav tako v tožnikov prid ne govori okoliščina, da ga je po odselitvi pustil na kmetiji, in to ne glede na to, da se je odselil v bližino in da sta traktor še vedno uporabljala oba. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z argumentom sodišče prve stopnje, da ob dejstvu, da je šlo za edini traktor na zaščiteni kmetiji, ki je bil kupljen prav za potrebe te kmetije, ne bi bilo življenjsko in logično, da bi oče ločil lastništvo kmetije in traktorja. Nelogičnost in neživljenjskost takšnega postopanja je tudi na splošno ponazorilo (s primerom, kakšno tveganje prinese ločeno lastništvo). Pri tem ni prekoračilo razpravnega načela, saj ni štelo, da je o tem oče pravdnih strank tudi dejansko razmišljal. Z navedbami, da glede na tedanje odnose ni verjetno, da bi oče imel takšne pomisleke, zato pritožba ne more uspeti. Poleg tega z njim pritožba izpodbija zgolj enega od številnih argumentov, ki jih je kot podlago za svoj zaključek nanizalo sodišče prve stopnje. Ne drži niti pritožbeni očitek, da polnoletnost in zaposlenost tožnika, na kar se sklicuje sodišče prve stopnje, nista dovolj prepričljiv razlog za vpis tožnika v prometno dovoljenje. Treba je namreč upoštevati, da oče traktorja ni vozil, temveč sta ga vozili le pravdni stranki. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da že dejstvo, da oče tožniku ni prepustil kmetije, dovolil pa mu je vpis v prometno dovoljenje, kaže na to, da oče traktorja ni štel za svojo lastnino oziroma za pritiklino kmetije. Takšnega zaključka ne omogočata niti okoliščina, da je imel tožnik prometno dovoljenje ves čas pri sebi (saj je bil sporni traktor registriran le leta 1987 in 1988, kasneje pa ne več, za delo z njim na kmetiji pa ni bilo pomembno prometno dovoljenje) ter dejstvo, da je sodeloval pri nakupu traktorja.

9. Po povedanem je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi.

O pritožbi zoper odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi:

10. Glede na to, kar je bilo o lastništvu traktorja obrazloženo v predhodnih točkah obrazložitve predmetne odločbe, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil lastninsko pravico na traktorju z dedovanjem na podlagi 36. člena Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v zvezi s 4. členom Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKZ). V skladu s 4. členom ZDKZ kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko proizvodnjo ter z njo povezane dejavnostjo, v kmetijo pa spadajo tudi kmetijske priprave, orodja in živina.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih iz že pojasnjenih razlogov pritožbeno sodišče v celoti sprejema, izhaja, da kljub vpisu v prometno dovoljenje tožnik ni bil lastnik spornega traktorja, temveč je bil njegov lastnik oče pravdnih strank, ki je bil tudi izključni lastnik zaščitene kmetije, za potrebe katere se je traktor uporabljal. Na podlagi sklepa o dedovanju po pokojnem očetu pravdnih strank z dne 5. 1. 1994 je toženec postal prevzemnik te zaščitene kmetije. Ker je bil po pravilnih pojasnilih sodišča prve stopnje traktor njena pritiklina, je toženec na njem pridobil lastninsko pravico kot prevzemnik zaščitene kmetije. V nasprotju s pritožbenimi navedbami za to ni bilo nobenih ovir, saj lastništvo zaščitene kmetije in traktorja ni bilo ločeno. Glede na obrazloženo tudi ne moti, da sporni traktor v predmetnem sklepu o dedovanju ni bil izrecno naveden.

12. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (na ugotovitev toženčeve lastninske pravice na spornem traktorju in na njegovo izročitev) je po pojasnjenem utemeljen že iz zgoraj navedenih razlogov.

13. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sprejema tudi podredno ponujeni zaključek sodišča prve stopnje (ki ga je nedvomno mogoče preizkusiti), da je toženec v nasprotnem primeru pridobil lastninsko pravico na spornem traktorju vsaj s priposestvovanjem na podlagi prvega odstavka 28. člena ZTLR. V skladu z navedeno določbo pridobi dobroverni in zakoniti posestnik premične stvari lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku treh let. 14. Kot trenutek, od katerega teče priposestvovalna doba, je sodišče prve stopnje upoštevalo trenutek uvedbe dedovanja po očetu pravdnih strank (27. 2. 1992), kar je utemeljevalo s petim odstavkom 28. člena ZTLR, po katerem začne priposestvovalna doba za umrlim teči od trenutka, ko se uvede dedovanje. Tudi če se kot relevantni trenutek za začetek teka triletne priposestvovalne dobe šteje kasnejši trenutek, ko se je tožnik odselil v svojo hišo (v letu 1996), traktor pa je še naprej ostal na kmetiji in posledično tudi v toženčevi posesti, bi se pred sporom med pravdnima strankama v letu 2003 že natekla triletna priposestvovalna doba. Pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šele leta 2003 prišlo do spora med pravnima strankama glede tega, kdo je lastnik spornega traktorja.

15. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da o toženčevi posesti ni mogoče govoriti, kar pritožba utemeljuje z dejstvom, da sta traktor vse do spora uporabljala oba. Bistveno je, da si je tožnik po odselitvi traktor zgolj kdaj pa kdaj izposodil, nato pa ga spet vrnil na kmetijo in s tem v posest toženca, ki je po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje traktor ves čas uporabljal in ga štel za svojega. Navedeno omogoča zaključek, da je bil toženec tisti, ki je imel traktor v posesti kot da bi bil njegov najkasneje od odselitve tožnika dalje. Ravnanje tožnika, ki po odselitvi traktorja ni odpeljal na svojo posest, temveč ga je pustil na kmetiji in s tem v posesti toženca, jasno kaže na njegovo priznavanje lastninske pravice na traktorju tožencu.

16. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ugotovljene okoliščine primera utemeljujejo zaključek, da je bil toženec dobroverni in zakoniti posestnik spornega traktorja.

17. V skladu s prvim odstavkom 72. člena ZTLR je bila posest zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja. Kot že pojasnjeno, je toženec s sklepom o dedovanju postal prevzemnik zaščitene kmetije, katere pritiklina je bil tudi sporni traktor, zato je pogoj veljavnega pravnega naslova izpolnjen (primerjaj razloge iz 10. in 11. točke obrazložitve predmetne odločbe). Tožnik pa tudi ni zatrjeval, da bi bila toženčeva posest viciozna.

18. Po drugem odstavku 72. člena ZTLR je bil posestnik dobroveren, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih okoliščin pravilno zaključilo, da je bila toženčeva posest dobroverna. Poudariti velja, da se dobroverna posest domneva. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče nima pomisleka, se je traktor uporabljal za potrebe zaščitene kmetije in ga torej ni uporabljal le tožnik, ki si ga ni lastil niti za časa življenja očeta (kar je zaključilo tudi na podlagi tožnikove izpovedi), niti po njegovi smrti. Poleg tega se po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje lastništvo traktorja ni izpostavilo niti med zapuščinskim postopkom, v katerem je bil toženec s sklepom o dedovanju razglašen za prevzemnika zaščitene kmetije. Traktor je ostal parkiran na zaščiteni kmetiji tudi potem, ko se je tožnik leta 1996 odselil na svoje. Kljub temu, da ga je tudi po odselitvi kdaj pa kdaj uporabil, ga je nato vedno vrnil na kmetijo. Navedene okoliščine tudi po presoji sodišča prve stopnje utemeljujejo sklep, da je bil toženec od nakupa traktorja dalje v dobri veri, da je bil oče lastnik traktorja, kasneje pa je bil kot prevzemnik zaščitene kmetije, za potrebe katere se je traktor uporabljal, upravičeno prepričan, da je traktor njegov, in to vse do spora s tožnikom.

19. Z izpostavljanjem drugih okoliščin oziroma z drugačno interpretacijo navedenih okoliščin, pritožba ne more uspeti. Razloge za to je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje, delno pa so razvidni tudi iz razlogov, podanih v 8. točki obrazložitve predmetne sodbe. Temu pritožbeno sodišče še dodaja, da dejstva, da je tožnik sodeloval pri nakupu traktorja (npr. kot porok), da je bil vpisan v prometno dovoljenje kot njegov imetnik in da je imel prometno dovoljenje ves čas pri sebi, ne utemeljujejo sklepa o toženčevi slabi veri. Pomen zadnjih dveh dejstev zmanjšujeta okoliščini, da je bil sporni traktor registriran le leta 1987 in 1988, kasneje pa ne več, in da za delo z njim na kmetiji ni bilo pomembno prometno dovoljenje. Glede na ugotovljene okoliščine ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi bil lahko toženec v dobri veri le, če bi poznal pravni pojem pritikline in pravne posledice, ki se nanj navezujejo. V zvezi z navedbami, da je bil toženec ob nakupu traktorja še mladoleten, zaradi česar po mnenju pritožbe ni verjetno, da bi mu bilo znano financiranje nakupa traktorja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da toženec tedaj ni bil več otrok, temveč je bil, star 16 let, že na pragu polnoletnosti. Dvoma v verodostojnost njegove izpovedi o pravno odločilnih dejstvih pritožbenemu sodišču ne vzbujajo niti pritožbene navedbe o domnevnih neskladjih v njegovi izpovedi in navedbah, saj že iz pritožbenih navedb izhaja, da se ne nanašajo na odločilna dejstva.

20. Odločitev o stroških je pravilna. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je izračun toženčevih stroškov brez upoštevnih napak. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da znaša nagrada za postopek po tožbi (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT)) glede na vrednost spora (10.904,15 EUR) 443,30 EUR, nagrada za postopek po nasprotni tožbi (pcto 2.500,00 EUR) pa 136,50 EUR. Nagrado za narok je sodišče prve stopnje odmerilo ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 10.904,15 EUR v znesku 409,20 EUR, kar je tožniku v korist, zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, da bi morala biti ta višja (440,40 EUR). Ker je toženec upravičen tako do nagrade za postopek po tožbi, kot tudi do nagrade za postopek po nasprotni tožbi, mu je treba tudi pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT priznati dvakrat. 21. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. čelna ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).