Jedro

Navedb v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, na katere se zahteva za varstvo zakonitosti sklicuje, Vrhovno sodišče ne presoja, ker je po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP vezano le na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti sama.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. B.Ž. je dolžan plačati 300.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. B.Ž. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ izrečena denarna kazen štiridesetih dnevnih zneskov v višini 146.250,00 SIT, dolžan pa je tudi plačati stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obsojenega B.Ž. je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Sklicuje se na navedbe v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, izrecno pa nasprotuje stališču sodišča, da nista pomembni okoliščini, ali je tudi obsojenec celo pred oškodovancem prijavil policiji dogodek in ali je oškodovanec pri razgovoru s policisti kazal kakšne poškodbe. Sodišče naj bi nepravilno razlagalo izvedensko mnenje kirurga, ker ni upoštevalo, da je šel oškodovanec šele tri dni po dogodku k zdravniku, da zdravnik ob pregledu oškodovanca ni ugotovil poškodbe rebra in da ni izključeno, da je oškodovanec poškodbe simuliral. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovna državna tožilka na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovarja, da razlogov, ki jih vsebuje pritožba zagovornika ni mogoče upoštevati, ostale navedbe v zahtevi pa kot zmotno izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obs. B.Ž. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva ne more vložiti. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v svoji zahtevi.

Zahteva zagovornika obsojenega B.Ž. za varstvo zakonitosti ne utemeljuje nobene od omenjenih pomanjkljivosti sodbe, temveč izpodbija ugotovitve sodišča, da je obsojeni Ž. povzročil oškodovanemu P.K. udarnino leve strani prsnega koša, ker da poškodba ni dokazana. S tem pa izpodbija pravilnost ugotovitev sodišča o dejanskem stanju, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Navedb v pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, na katere se zahteva za varstvo zakonitosti sklicuje, Vrhovno sodišče ni moglo presojati, ker je po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP vezano le na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti sama.

Ker zahteva zagovornika obsojenega B.Ž. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenega B.Ž., je pridobitno sposoben, z rednimi, razmeroma visokimi dohodki, žena je zaposlena, (je lastnik stanovanjske hiše in stanovanja v L., gostinskega lokala v P. in motornega vozila) in ne posebno zapleteno zahtevo za varstvo zakonitosti.