Jedro

Sodišče je dolžno odgovoriti na trditev zahteve za sodno varstvo, da je pomen storjenega prekrška neznaten, če je trditev utemeljena s konkretnimi okoliščinami, ki bi v skladu s pogoji 6a. člena ZP-1 (objektivni pogoji) v zvezi 9. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 (subjektivni pogoji) lahko pripeljala do izdaje sodbe o prekršku, s katero se postopek ustavi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Ljubljana - Vič je zoper storilca M.Đ. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po b) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Prekrškovni organ je storilcu določil globo v znesku 125,19 EUR in eno kazensko točko. Okrajno sodišče v Ljubljani je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper odločbo prekrškovnega organa vložil storilec.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec A.P. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve storilca v zahtevi za sodno varstvo, da gre v obravnavani zadevi za prekršek neznatnega pomena, s tem pa bistveno kršilo določbo 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Storilec je med drugim trdil, da "je pri domnevnem prekršku lahko šlo le za prekršek neznatnega pomena", kar je utemeljil s tem, da je takoj po policijski kontroli zavijal na bencinsko črpalko, da ni nastala škodljiva posledica, niti ni bila ogrožena varnost drugih udeležencev. Navaja, da se sodišče do te okoliščine ni opredelilo, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, to je da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je po stališču zahteve dolžno presojati vse konkretne navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in do njih zavzeti stališče ter jih obrazložiti. Ni se sicer dolžno opredeliti do navedb, ki so irelevantne, vendar mednje gotovo ne sodi trditev zahteve za sodno varstvo, da je šlo v obravnavanem primeru za prekršek neznatnega pomena v smislu 6.a člena ZP-1. B.

3. Odločanje o zahtevi za sodno varstvo predstavlja (praviloma) edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku, obenem pa gre za odločanje o pravnem sredstvu zoper odločbo (plačilni nalog) prekrškovnega organa. Odločanje sodišča v tem postopku je omejeno zlasti (pred novelo ZP-1E pa izključno) na uveljavljane razloge zahteve za sodno varstvo in je po svoji naravi instančno (sodba VS RS IV Ips 23/2007 z dne 18.11.2007); gre za odločanje o pravnem sredstvu, ki ga je mogoče vložiti iz vseh klasičnih pritožbenih razlogov, to je kršitev materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi izrečenih sankcij, odvzema premoženjske koristi, stroškov postopka in odločitve o premoženjskopravnem zahtevku.

4. Zakon ne predpisuje vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 30/2007 z dne 20.9.2007 (na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje vrhovni državni tožilec) presodilo, da je zato treba na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1 smiselno uporabiti določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Po določbi drugega odstavka 167. člena ZP-1 višje sodišče v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe (in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti). Ob smiselni uporabi citirane določbe je torej sodišče dolžno v sodbi, s katero odloči o zahtevi za sodno varstvo, oceniti relevantne navedbe zahteve. Če tega ne stori, je podana (relativno) bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1, pod pogojem, da je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

5. Položaj, ko sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ne presodi vseh navedb zahteve, je zato različen od položaja, ko "sodba nima razlogov", ki ga (poleg ostalih) kot absolutno bistveno kršitev določb postopka določa 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1. To razliko je Vrhovno sodišče upoštevalo že v odločbi IV Ips 30/2007 in, sklicujoč se na zadevo I Ips 210/98 (v sodbi napačno I Ips 210/2002) z dne 11.12.2002, zavzelo stališče, da je pravnomočno odločbo treba presojati v celoti in upoštevati razloge obeh odločb. V okviru 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 (točka 7 obrazložitve) je tako presojalo le očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki so se nanašali na odločilna dejstva (in z njimi povezano pravno vprašanje), o katerih ni zavzel stališča niti prekrškovni organ niti sodišče. Sodba IV Ips 30/2007 torej obravnava očitek pomanjkljivih razlogov v dveh oblikah. Prvi položaj se nanaša zgolj na obseg presoje navedb zahteve za sodno varstvo, drugi pa na položaj, ko niti odločba prekrškovnega organa (prvostopenjska odločba) niti sodba (drugostopenjska odločba) nimata razlogov o dejstvih, na katerih temelji teza obrambe o prekršku neznatnega pomena. Čeprav je povezan z enakim materialnim očitkom, je torej položaj v procesnem smislu v tej zadevi drugačen od zadeve IV Ips 30/2007. Obravnavana zahteva namreč trdi le, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na določeno trditev zahteve za sodno varstvo in s tem po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1 (in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1).

6. Kot pravilno trdi vložnik, je storilec v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal (materialnopravni) ugovor (sicer podnaslovljeno "ustrezna izbira sankcije"), da je v obravnavani zadevi šlo za prekršek neznatnega pomena. Takšen ugovor je podkrepil z okoliščinami (dejanske narave), da je bila na dan storitve prekrška (1.9.2007) sobota in ne prvi šolski dan, da bi se miličniki (policija) lahko igrali strogosti, da sta miličnika izmerila hitrost neposredno (t.j. 220 m) za tablo z oznako B., torej takoj po znižanju dovoljene hitrosti vožnje od 70 na 50 km/h, kar je simptomatično, in da je takoj za zasedo tako ali tako zapeljal na bencinsko črpalko, kar je nakazal s smernim kazalcem in da ni nastala nobena škodljiva posledica, to je da ni bila konkretno ogrožena varnost udeležencev v prometu, saj pešcev, kolesarjev, mopedistov in motoristov ob ali pred njim gledano v smeri vožnje, ni bilo.

7. Na trditev zahteve za sodno varstvo, da je pomen storjenega prekrška neznaten, je sodišče dolžno odgovoriti, vendar le takrat, ko je utemeljena s konkretnimi okoliščinami, ki bi v skladu s pogoji 6a. člena ZP-1 (objektivni pogoji) v zvezi 9. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 (subjektivni pogoji) lahko pripeljala do izdaje sodbe o prekršku, s katero se postopek ustavi. Ker gre pri teh trditvah najprej za uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (dejstva, na katerih temelji ocena storilca, da je pomen prekrška neznaten, v postopku pred prekrškovnim organom niso bila ugotovljena), bo sodišče v takšnem primeru praviloma moralo tudi dopolniti dokazni postopek, zlasti če (drugače kot v tej zadevi) storilec v zahtevi za sodno varstvo za ugotovitev zatrjevanih (novih) dejstev predlaga dokaze.

8. V obravnavani zadevi pa se trditve storilca v zahtevi za sodno varstvo nanašajo le na objektivno plat presoje, ali naj se postopek zaradi neznatnega pomena zadeve ustavi. V celoti torej spregleduje stopnjo odgovornosti in storilčeve osebne okoliščine, ki jih zahteva 9. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1. Poleg tega so trditve o oddaljenosti kraja meritve glede na oddaljenost oznake naselja in o tem, da prekršek ni bil storjen na prvi šolski dan, tudi sicer nerelevantne, okoliščina, da naj bi storilec že pred policijsko kontrolo nameraval zaviti na bencinsko črpalko, pa bi težo prekrška prej povečala, saj bi bil voznik dolžan pred zavijanjem hitrost vožnje dodatno zmanjšati. Glede na navedeno po vsebini očitana kršitev drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 ni podana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.