Jedro

Da bi lahko govorili o začetku teka zastaranja, bi moral tožnik v letu 2015 oz. že v letu 2010 (za kar se zavzema tožena stranka) vedeti ne le za zvišanje anuitete kredita, ampak tudi, da gre pri tem za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost pogodbe. Iz trditvene podlage ne izhaja, da bi bil tožnik takrat seznanjen s kakšnimi novimi informacijami, na podlagi katerih bi lahko vedel, da gre za nepošten pogodbeni pogoj.

Izrek

I.Pritožbi tožnika zoper sklep z dne 20. 6. 2024 se ugodi in se sklep v II. točki razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Pritožbi tožnika zoper sklep z dne 9. 8. 2024 se delno ugodi in se ta sklep v I. točki razveljavi v delu, v katerem je odločeno, da se zavrne predlog za začasno odredbo v delu, v katerem je za primer kršitve iz 2. točke predloga za zavarovanje predlagan izrek denarne kazni 3.000 EUR, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu se pritožba tožnika zavrne in se v nerazveljavljenem delu I. točka sklepa potrdi.

III.Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 9. 8. 2024 se zavrne in se sklep v II. in III. točki potrdi.

IV.Stroški pritožbenih postopkov zoper sklepa z dne 20. 6. 2024 in 9. 8. 2024 so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1.Predmet pritožbenega preizkusa sta dva sklepa. S prvim z dne 20. 6. 2024 je (I.) sodišče dovolilo zavarovanje z začasno odredbo in začasno (do pravnomočnosti te pravde) zadržalo učinkovanje Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000 in notarskega zapisa SV 993/08 z dne 23. 10. 2008, za primer kršitve te prepovedi je toženi stranki izreklo denarno kazen 3000 EUR. Nato pa je (II.) v preostalem delu zavrglo predlog za zavarovanje (da se toženi stranki prepove razpolagati s terjatvami, ki izvirajo iz kreditne pogodbe in notarskega zapisa in da uveljavlja kakršnakoli plačila teh terjatev ter glede izreka denarne kazni), v III. točki je sklenilo, da so stroški izdaje začasne odredbe nadaljnji pravdni stroški. Z drugim sklepom z dne 9. 8. 2024 je sodišče prve stopnje (I.) delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in sklep razveljavilo v delu, ko ji je bila izrečena denarna kazen 3.000 EUR ter v tem obsegu predlog za zavarovanje zavrnilo.¹ Sicer pa je (II.) v preostalem delu ugovor zavrnilo in (III.) sklenilo, da bo o stroških ugovornega postopka odločeno s končno odločbo.

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP Z DNE 20. 6. 2024

2.Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo II. točke sklepa tako, da se predlogu za zavarovanje v celoti ugodi, podredno razveljavitev tega dela sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2.Opozarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi kot razlog zavrženja navedlo, da je bil predlog za zavarovanje v tem delu nepopoln, ker ni navedeno, na katere terjatve iz katerih pogodb se predlog nanaša. Meni, da odločitev ni razumljiva, saj je v II. točki predloga za zavarovanje predlagal, da se toženi stranki prepove razpolagati s terjatvami, ki izvirajo iz Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000 in notarskega zapisa SV 993/08 z dne 23. 10. 2008 in uveljavljanje kakršnih koli plačil teh terjatev. Jasno je specificirano za katero pogodbo gre in da gre za terjatve iz te pogodbe - mesečna plačila kreditnih obrokov. Ni jasno, zakaj je bil predlog v 1. točki dovolj jasno specificiran, v 2. točki pa ne, čeprav vsebuje identične navedbe pogodbe.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožba pravilno opozarja, da sta obe točki predloga za zavarovanje sestavljeni enako - v obeh je navedeno, na katero pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu se zavarovanje nanaša, prav tako tudi za katere terjatve gre. Obrazložitev sklepa o zavrženju dela predloga za zavarovanje (40. točka obrazložitve) je zelo skopa in ne daje razumljivega pojasnila, zakaj konkretno je sodišče prve stopnje štelo, da je ta del predloga nepopoln. Pojasnilo je zgolj, da ni navedeno konkretno, na katere terjatve se predlog nanaša. Iz predloga (list. št. 62) je jasno razvidno, da tožnik predlaga, da se toženi stranki prepove razpolaganje s terjatvami (kar pomeni vsemi), ki izvirajo iz Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000 in notarskega zapisa SV 993/08 z dne 23. 10. 2008 ter uveljavljanje kakršnih koli plačil teh terjatev. Končno je že sodišče prve stopnje samo to formulacijo zapisalo v izpodbijani II. točki sklepa z dne 20. 6. 2024. Zakaj to ne bi pojasnjevalo na katere terjatve iz katerih pogodb se predlog nanaša, sodišče prve stopnje ni obrazložilo. To pa je razlog, da izpodbijanega dela sklepa ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku,² v nadaljevanju: ZPP), zaradi česar je treba II. točko sklepa razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno preveriti ali je predlog za zavarovanje v 2. točki popoln, oz. ali tam navedeni podatki dovolj opredeljujejo, na katere terjatve iz katere pogodbe se predlog za zavarovanje nanaša. Če bo ugotovilo, da podatki zadoščajo ter dovolj konkretizirajo pogodbo in terjatve, bo moralo vsebinsko odločiti tudi o tem delu (2. točka) predloga za zavarovanje.

O PRITOŽBI TOŽNIKA ZOPER SKLEP Z DNE 9. 8. 2024

5.Tožnik oporeka I. točki sklepa, s katero je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in ga razveljavilo v delu, ko je bila toženi stranki izrečena denarna kazen 3.000 EUR ter v tem obsegu predlog za zavarovanje zavrnilo. Tudi v tej pritožbi tožnik uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo I. točke sklepa tako, da se tudi v tem delu ugodi predlogu za zavarovanje, podredno predlaga razveljavitev tega dela sklepa in vrnitev v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5.Tožnik navaja, da se je sodišče prve stopnje najmanj prenaglilo z izpodbijano odločitvijo (I. točka sklepa z dne 9. 8. 2024), saj o sklepu z dne 20. 6. 2024 še ni pravnomočno odločeno. Tožnik je namreč vložil pritožbo zoper zavrnilni del sklepa, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe - prepovedi razpolaganja s terjatvami, o čemer pa še ni odločeno. Povsem zmotno je zato postopanje sodišča, ki je ravno zaradi neizrečene prepovedi odpravilo tudi denarno kazen za kršitev prepovedi. Možno je, da bi višje sodišče pritrdilo tožniku glede začasne odredbe prepovedi razpolaganja. Zaradi narave odločitve pritožbeno sodišče ne povzema preostale pritožbe.

6.Tožena stranka pritožbi tožnika nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

7.Pritožba je delno utemeljena.

8.V sklepu o zavarovanju izrečena denarna kazen se nanaša na prepovedni del začasne odredbe, ko je tožnik v 2. točki predloga za zavarovanje predlagal, da se toženi stranki prepove razpolaganje s terjatvami, ki izvirajo iz Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000 in notarskega zapisa SV 993/08 z dne 23. 10. 2008 ter uveljavljanje kakršnih koli plačil teh terjatev. Za primer kršitve te prepovedi je tožnik nato v 3. točki predloga za zavarovanje predlagal tudi izrek denarne kazni 3.000 EUR. Ker je bil predlog za zavarovanje v 2. točki zavržen, izrečena denarna kazen nima nobenega pomena, saj ni bila dovoljena začasna odredba, s katero bi bilo toženi stranki prepovedano razpolagati s terjatvijo oz. jo uveljavljati. Zato je pravilna odločitev o razveljavitvi izrečene denarne kazni in se v tem delu sklep potrdi. A je hkrati pomembno, da je bil sklep o zavrženju 2. točke predloga za zavarovanje s tem sklepom razveljavljen in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. O delu predloga, na katerega se nanaša denarna kazen, bo torej sodišče prve stopnje odločalo še enkrat. Če bi pritožbeno sodišče potrdilo celotno izpodbijano odločitev, bi s tem pravnomočno zavrnilo predlagano denarno kazen in tudi, če bi bilo 2. točki predloga za zavarovanje ugodeno, zaradi razsojene stvari ne bi bilo več mogoče izreči toženi stranki denarne kazni za primer kršitve. Zato je bilo treba ugoditi pritožbi tožnika zoper del I. točke sklepa z dne 9. 8. 2024, v katerem je zavrnjen predlog za izrek denarne kazni v primeru dolžnikove kršitvi prepovedi iz 2. točke predloga za zavarovanje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tako ponovno odločiti o 2. in 3. točki predloga za zavarovanje (glede prepovedi toženi stranki razpolagati s terjatvijo oz. jo uveljavljati), ki predstavljata celoto (3. točka predstavlja sredstvo zavarovanja za prepoved iz 2. točke predloga).

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE ZOPER SKLEP Z DNE 9. 8. 2024

9.Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da predlog za izvršbo v celoti zavrne, podrejeno, da ga razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje krši več določb ZPP in tudi ustavno pravico do poštenega sojenja. Sodišče ni upoštevalo posebnosti konkretnega primera, poleg tega ni navedlo tehtnih razlogov za svoja stališča oz. v ključnem delu glede zastaranja terjatev. Očitno je, da sodišče ni namenilo ustrezne pozornosti vprašanju obstoja terjatve in v tej zvezi pojasnilni dolžnosti, vprašanju retroaktivne uporabe in razlage prava, vprašanju delne ničnosti kreditne pogodbe, zastaranju terjatve in obstoju pogojev za začasno odredbo. Pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje lahko v ugovornem postopku razpisalo narok ter zaslišalo stranke in priče, zato se ni mogoče znebiti občutka, da je bilo sodišče že vnaprej odločeno kakšna bo odločitev.

Najprej se postavi vprašanje ustrezne aktivne legitimacije, saj tožena stranka meni, da sta tožnik in A. A. nujna sospornika. Ne gre namreč za ločeno kreditno in poroštveno pogodbo, ampak se obveznosti kreditojemalca in poroka pokrivajo.

Kot pomembno dejstvo tožena stranka izpostavlja, da je kondikcijski zahtevek tožnika že zastaral, zato nima pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti kreditne pogodbe. Glede zastaranja se pritožba sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 124/2023. Ob povprečni skrbnosti bi bil lahko tožnik seznanjen, da bo moral za kredit plačati več, ko je sprva načrtoval, že januarja 2015, saj je tedaj tečaj CHF nasproti EUR padel na 1,04 CHF proti EUR. Takrat so se že pokazale ekonomske posledice padanja tečaja CHF. 27. 1. 2015 je bilo ustanovljeno Združenje Frank, zato bi se od povprečno skrbnega potrošnika pričakovalo, da se, ko je opazil bistveno povečanje mesečne obveznosti, pozanima o pravni veljavnosti kredita. V začetku leta 2015 je bilo vloženih že tudi nekaj tožb na ničnost kreditnih pogodb. Tožena stranka zato meni, da je zastaranje pričelo teči najkasneje konec leta 2015 in izteklo najkasneje konec leta 2020. Ker se je tožnik že v letu 2010 obrnila na toženo stranko z željo, da mu ta ponudi kakšno ugodno alternativo in pomaga omiliti tveganje ter da se pretvori kredit v EUR, se je ta očitno pravno relevantnih dejstev zavedal že bistveno prej.

Nadalje tožena stranka meni, da tožnik ni uspel izkazati verjetnosti obstoja terjatve. Sodišče je nekritično povzemalo tožnikove trditve in pri tem spregledalo, da trditve v večini in v ključnih delih ne izhajajo iz konkretnega kreditnega razmerja, ampak gre za tipske navedbe pooblaščenca tožnika, očitno iz drugih pravd in postopkov zavarovanja. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Izpodbijani sklep glede tega nima razlogov in ga ni mogoče preizkusiti.

Glede pojasnilne dolžnosti tožena stranka navaja, da se je tožnik ob upoštevanju informacij, ki jih je pridobil s strani delavke tožene stranke (ki je sodišče ni zaslišalo) in informacij v pogodbi, lahko zavedal tveganosti posla, saj je že v sklenitveni fazi vedel, da bo moral kupovati tujo valuto po vsakokratnem veljavnem tečaju. Tožena stranka trdi, da je pojasnilno dolžnost izpolnila celovito in pravilno, sodišče pa ničesar od tega ni upoštevalo pri odločitvi. Delavka tožene stranke ni nikoli trdila, da gre za popularen kredit, da ga vzame večina strank oz. se zanj odločijo vsi in da naj bi ga jemali tudi vplivni bančniki.

Glede na ugovore tožene stranke sodišče prve stopnje ni obrazloženo ugotovilo višine terjatve, ki naj bi jo tožnik imel do tožene stranke. Dokler višina ni ugotovljena, ni mogoče govoriti o verjetnosti obstoja terjatve. Tožena stranka navaja, da je kredit znašal 240.800 CHF in da ga je tožnik odplačal 74 % - 224.717,90 CHF, kar pomeni, da plačila še niso dosegla niti glavnice. Če bi upoštevali pogodbene, zamudne ali obogatitvene obresti kot nadomestilo za izposojeni denar, o kakršnem koli preplačilu v tem trenutku ne bi bilo mogoče govoriti. Izračun terjatve s strani tožnika je nepravilen. Odločitev sodišča pa prejudicira, da je tožnik upravičen do neodplačne uporabe glavnice kredita. Če bi sodišče v celoti zavrnilo zahtevek za nadomestilo koristi od uporabe denarja, bi bila tožena stranka v veliko slabšem, tožnik pa v veliko boljšem položaju. Pritožba opozarja na načelo sorazmernosti, sodišče mora presoditi, kakšne negativne posledice ima odločitev za obe stranki. Nikakor pa to načelo ne nalaga sodišču, da bi v civilnopravnem razmerju eno stranko kaznovalo. Takšno obravnavanje ekonomsko močnejše stranke bi bilo v nasprotju z načelom enakosti (14. člen Ustave RS), kršen pa bi bil tudi 2. člen (načelo pravne in socialne države) in 33. člen Ustave RS (pravica do zasebne lastnine). Nadalje opozarja tožena stranka, da ničnost pogodbenih pogojev sama po sebi še ne pomeni, da je nična celotna pogodba. Do te ugovorne trditve se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Tožena stranka vztraja, da pavšalne trditve tožnika brez ustreznih dokazov, ne more biti podlaga za izdajo začasne odredbe. Pritožba meni, da tožnik ni dokazal svojega premoženjskega stanja in premoženjskega stanja svoje družine (npr. A. A.), ne bremena odplačevanja mesečnih anuitet, s tem pa tudi ne kakršnekoli nepremoženjske škode (ki bi se štela za težko nadomestljivo). Trditev ne more nadomestiti stališče sodbe SEU C-287/22 niti sodišče samo.

Na koncu pritožba opozarja, da slovenska zakonodaja potrošnikom začasno zavarovanje z institutom začasne odredbe, zato bi bilo treba uporabiti določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju³

(v nadaljevanju: ZIZ), ne pa ugotovitev sodbe SEU C-287/22. Sodišče z uporabo navedene odločbe SEU ne bi smelo zaobiti pravil ZIZ.

Izdana začasna odredba spravlja toženo stranko v podrejeni položaj, saj z onemogočanjem izvajanja kreditne pogodbe tožniku poskuša omogočiti, da se izogne vračilu kredita ali ga vsaj znižati, kar pa je nedovoljeno in protipravno.

10.Tožnika sta na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

11.Pritožba ni utemeljena.

12.Ko pritožba opozarja na neizveden narok v ugovornem postopku, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre v tem delu za postopek, ki se vodi po določbah ZIZ, kjer pa 29.a člen določa, da sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Zakon v obravnavanem primeru ne določa obveznega naroka, smotrno pa bi bilo v primeru, ko bi bile podane pravno relevantne trditve, za preveritev katerih bi bilo treba izvesti dokaze. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, takih trditev ni bilo podanih. Na tem mestu velja pojasniti, da stranka v pritožbi ne more uveljavljati kršitev, ki so bile narejene na škodo nasprotne stranke (tako se npr. ne more sklicevati, da sodišče ni zaslišalo nasprotne stranke, ali prič, ki bi jih ta predlagala).

13.Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da porok ni stranka kreditne pogodbe, da je njegova zaveza akcesorna in da se zoper poroka lahko izda samostojna in drugačna odločitev kot zoper dolžnika. Odločitev o ničnosti kreditne pogodbe se zato ne nanaša neposredno na poroka. Takšni presoji se pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

14.Nadalje je neutemeljen ugovor zastaranja kondikcijske terjatve. V zadevi C-561/21 je SEU navedlo, da je zastaralni rok, ki začne teči na dan, ko postane pravnomočna odločba, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja in je bil zato ta pogoj razveljavljen, združljiv z načelom učinkovitosti, saj ima potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči oziroma je potekel (37. točka). Nadalje je zapisalo, da čeprav Direktiva 93/13 nasprotuje temu, da lahko zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja, začne teči ne glede na to, ali je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja, ta direktiva ne nasprotuje temu, da ima prodajalec ali ponudnik možnost dokazati, da je navedeni potrošnik za to dejstvo vedel oziroma bi lahko razumno vedel pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja (38 točka). Za uveljavljanje kondikcijskih zahtevkov, ki izvirajo iz (ničnih) potrošniških kreditnih pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem lahko seznani z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Zastaralni rok pa je združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel. Pomembno je, da lahko pomeni prestroga uporaba zastaralnih rokov, pri katerih sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera nedopusten poseg v pravico do dostopa sodišča.

15.Da bi lahko govorili o začetku teka zastaranja, bi moral tožnik v letu 2015 oz. že v letu 2010 (za kar se zavzema tožena stranka) vedeti ne le za zvišanje anuitete kredita, ampak tudi, da gre pri tem za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost pogodbe. Iz trditvene podlage ne izhaja, da bi bil tožnik takrat seznanjen s kakšnimi novimi informacijami,

na podlagi katerih bi lahko vedel, da gre za nepošten pogodbeni pogoj.

16.Upoštevaje gornje stališče SEU je torej začetek teka zastaralnega roka trenutek pravnomočnosti odločbe, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja (v obravnavani zadevi ta pogoj še ni izpolnjen), ima pa tožena stranka možnost dokazati, da sta tožnika za dejstvo nepoštenosti pogoja vedela že prej. Tega pa v predmetni zadevi tožena stranka (še) ni uspela dokazati, obratno pa iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje verjetno izhaja, da kondikcijski zahtevek še ni zastaral. Seveda pa bo podrobneje ugovor zastaranja sodišče prve stopnje presojalo, ko bo odločalo o glavni stvari.

17.Tudi glede obstoja verjetnosti terjatve pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje. Če izhajamo iz verjetnosti, da tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti (o čemer več kasneje), je posledica tudi, da je verjetno izkazano, da je kreditna pogodba nična, kar pa seveda pomeni, da je vsaka pogodbena stranka dolžna drugi vrniti tisto, kar je iz pogodbe prejela. Tožena stranka je tožniku kredit nakazala v EUR (kljub temu, da je bila pogodba sklenjena v CHF), ker je prejel EUR znesek, je v primeru ničnosti dolžan tudi vrniti EUR znesek (saj kreditna pogodba več ne velja). To pa seveda potrjuje pravilnost ugotovljenega preplačila glavnice. Iz trditev tožnika je razvidno, da je prejel 161.307,61 EUR, plačal pa po kreditni pogodbi 195.068,42 EUR (tem zneskom v EUR tožena stranka ne ugovarja, ampak le navaja zneske v CHF). To pa seveda kaže na zatrjevano preplačilo. V zvezi s tem se je sodna praksa že izrekla, da je v fazi zavarovanja terjatve treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela

, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu vrnitvenega zahtevka.

18.Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti

, ter da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanje menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto.

Naloga tožene stranke kot banke je zato bila, da je tožnika celostno informirala, da je lahko sprejel preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj ob védenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno apreciira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.

Temu standardu pojasnilne dolžnosti trditve, zapisane v ugovoru (str. 16, list. št. 144 spisa) brez dvoma ne zadoščajo, zlasti ne, ko gre za opozorila na možen drastičen scenarij.

Izhodišča tožene stranke glede pojasnilne dolžnosti so zato sodišče prve stopnje utemeljeno prepričale, da ta verjetno ni bila opravljena. Glede na to in dejstvo, da v mora sodišče v postopku zavarovanja odločati hitro, standard dokazanosti pa je nižji (verjetnost), tudi zaslišanje priče B. B., ki bi potrdila, da je banka tožnikoma razkrila podatke, kakršne tožena stranka zatrjuje v ugovoru, ni bilo potrebno, saj tudi potrditev, da so bili posredovani ti podatki, ne bi zadoščala za ustrezno izpolnjeno pojasnilno dolžnost. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu (in sklepu o zavarovanju z dne 20. 6. 2024) večkrat poudarilo, da gre za ugotavljanje verjetnosti, zato ne drži, da s svojo odločitvijo prejudicira odločitev o glavni stvari (tudi ne v delu, ki se nanaša na zatrjevano nadomestilo koristi od uporabe tujega denarja).

19.Če izvajanje sporne pogodbe ne bi bilo začasno zadržano, bi tožnik v skladu s pogodbo še naprej plačeval toženi stranki obroke; če bi bilo nato v pravdi odločeno, da pravne podlage za plačevanje teh obrokov (več) ni, ker je tožnik že (pre)plačal vse, kar je bil toženi stranki dolžan, bi tožnik moral zaradi poteka časa in nadaljnjega plačevanja obrokov, tožbeni zahtevek zviševati, pri čemer obrokov, plačanih po zaključku sojenja na prvi stopnji in tekom eventualnega pritožbenega postopka ne bi mogla uveljavljati v okviru te pravde, temveč bi morala vložiti novo tožbo. Tako se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov v tej pravdi utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. Že te ugotovitve zadoščajo in za izkaz verjetnosti ni potrebno podrobneje ugotavljati premoženja tožnika in njegove družine.

20.Pomisleki tožene stranke glede kršitev ustavnih pravic in morebitne zgolj delne ničnosti v tej fazi postopka niso utemeljeni. Začasna odredba pomeni zgolj začasno zadržanje izvajanja kreditne pogodbe in v ničemer ne posega v kakršno koli pravico tožene stranke. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka se bo namreč pogodba naprej izvrševala, končno pa ima tožena stranka na tožnikovi nepremičnini tudi hipoteko, s katero je zavarovala kredit.

21.V zadevi C-287/22 je SEU presodilo, da je člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te kreditne pogodbe, kadar je sprejetje začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve. Pojasnilo je, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem in da zahteva po taki skladni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Zato je neutemeljen ugovor, da bi sodišče moralo postopati po določbah ZIZ in ne po sodbi SEU C-287/22. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo po določbah ZIZ, ki v RS urejajo postopek zavarovanja, pri tem pa je pravilno uporabilo evroskladno razlago določb ZIZ.

O STROŠKIH:

22.Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Pritožbeno sodišče opozarja, da je v I. točki sklepa z dne 9. 8. 2024 sodišče prve stopnje pomotoma zapisalo, da se izpodbijani sklep razveljavi v I.1. točki sklepa z dne 20. 6. 2024, a je glede na vsebino odločitve, ki je zajeta v nadaljnjem besedilu, jasno razvidno, da gre za I.2. točko istega sklepa.

2Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

3Uradni list RS, št. 51/1998, s spremembami.

4Npr. VSRS II Ips 229/2014, VSRS II Ips 226/2014, USRS Up-141/12 in druge.

5Te bi jima kot strokovnjak lahko posredovala tudi banka (tožena stranka), pa iz trditvene podlage, kaj takega ni razvidno.

6Prim. II Cp 138/2024 in tam naštete druge judikate.

7Glede tega je SEU zavzelo stališče v zadevi C-520/21, ki ji je že sledila tudi domača sodna praksa, prim. VSC Sodba Cp 201/2023.

8Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43.

9Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in sklep VSRS II Ips 72/2023, točka 14.

10Prim. VSL Sklepa II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.

11Trditve, da delavka tožene stranke ni trdila, da gre za popularen kredit, da ga vzame večina stranka, tudi vplivni bančniki, zato tudi, če bi jih priča potrdila, ne bi izkazale pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 29a

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.