Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za upravno zadevo gre, kadar ima organ po javnopravnih določbah pristojnost, da kot nosilec oblasti izrazi svojo voljo o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni zadevi. Nobena od pristojnosti Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike slovenije (v nadaljevanju KEI) iz 49. člena ZSSve ne pomeni enostranskega, oblastnega odločanja o pravicah posameznika na področju upravnega prava.
Načelna pravna mnenja KEI ne vsebujejo normativnega elementa. To, da je v izpodbijanem načelnem mnenju KEI mogoče prepoznati, da je bila podlaga za sprejem mnenja ravnanje tožnika, nikakor ne zadošča za sklep, da gre za oblastveni, posamični akt, s katerim je bilo odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Tudi morebiten vpliv sprejetega načelnega mnenja na potencialni disciplinski postopek ne zadošča za oceno, da načelno pravno mnenje ustvarja konkretni pravni učinek nasproti konkretnemu posamezniku. Pogoj posamičnosti in konkretnosti je izpolnjen, ko akt ustvari neposredne pravne učinke zoper posameznika. Z načelnimi mnenji KEI pa se konkretna ravnanja sodnikov presoja le na načelni ravni.
I. Tožba na podlagi 2. člena ZUS-1 se zavrže. II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka v zvezi s tožbo na podlagi 2. člena ZUS-1. III. Glede odločanja o tožbi na podlagi 4. člena ZUS-1 se sproži spor o pristojnosti.
**Dosedanji postopek**
1. Komisija za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike Slovenije (v nadaljevanju KEI) je 25. 8. 2022 na pobudo podpredsednika, ki se ji je pridružil tudi predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejela načelno mnenje v zvezi z izjavami vrhovnega sodnika svétnika A. A. v spletnem intervjuju za ..... Izpodbijano načelno stališče se glasi: „Sodnik, ki v kateremkoli mediju izrazi svoje stališče o vprašanju, ki se nanaša na opravljanje sodniške funkcije kolega sodnika, na način, ki ni skladen z dolžnostjo zadržanosti, obzirnosti, lojalnosti in spoštljivosti do kolega, krši IX. načelo (Odnos) in X. načelo (Ugled) Kodeksa sodniške etike.“
2. Vrhovni sodnik svétnik A. A. je zoper to načelno mnenje vložil tožbo na Upravno sodišče RS. Primarno jo je oprl na 2. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Za primer, če bi sodišče tožbo po tej podlagi zavrglo, pa je tožnik vložil še subsidiarno tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika po 4. členu ZUS-1. Pojasnil je, da je na tak način zagotovil, da je tožba v subsidiarnem upravnem sporu vložena pravočasno in da hkrati ta tožba ne bo zavržena, ker bi o isti zadevi že odločalo Vrhovno sodišče. Predlagal je, naj Upravno sodišče izpodbojno tožbo po 2. členu ZUS-1 odstopi v reševanje Vrhovnemu sodišču in do končne odločitve Vrhovnega sodišča počaka z odločanjem o tožbi v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. 3. Upravno sodišče se je s sklepom I U 1379/2022 z dne 22. 11. 2022 izreklo za nepristojno za odločanje o (celotni) tožbi in je zadevo odstopilo v reševanje Vrhovnemu sodišču. 4. Vrhovno sodišče je na podlagi 36. člena ZUS-1 najprej opravilo predhoden preizkus tožbe na podlagi 2. člena ZUS-1. **Navedbe v tožbi po 2. členu ZUS-1 glede dovoljenosti**
5. Tožnik v tožbi, ki jo vlaga na podlagi 2. člena ZUS-1, navaja, da izpodbijano načelno mnenje predstavlja akt sodne uprave (60. člen Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS), na kar nakazuje že oznaka izpodbijanega akta Su Ek, kar sta kratici za Sodna uprava in Etična komisija in to, da mu je KEI načelno mnenje vročila v skladu s pravili osebnega vročanja po Zakonu o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). KEI je načelno mnenje v okviru izvrševanja funkcije sodne uprave izdala kot javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, saj se odločitev nanaša na ravnanje konkretnega sodnika, ki ga označi za „etično spornega“. Tožnik meni, da gre za tipično razmerje, ko posamezni državni organ deluje de iure imperii, torej kot oblast proti posamezniku.
6. Tožnik navaja, da tudi iz prvega in drugega odstavka 53. člena ZSSve izhaja, da gre za upravni akt, s katerim je KEI odločala o njegovih pravicah in obveznostih. Ta sodnikom nalaga, da morajo spoštovati kodeks sodniške etike pri opravljanju sodniške službe in zunaj nje zaradi varovanja neodvisnosti, nepristranskosti in poštenosti sodnikov ter ugleda sodniške službe. Spoštovanje kodeksa se v praksi kaže predvsem v spoštovanju načelnih mnenj KEI, kjer KEI konkretizirano opiše ravnanja, ki pomenijo kršitev kodeksa sodniške etike (prva alineja prvega odstavka 49. člena ZSSve). ZSSve predpisuje tudi sankcijo, če sodnik teh mnenj ne spoštuje, saj nespoštovanje načelnega mnenja KEI, ki ga KEI sprejme zaradi varovanja ugleda sodniške službe, pomeni dejansko podlago za odločanje sodišč v drugih postopkih, med drugim lahko tudi v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti pred disciplinskim sodiščem. Po 14. točki drugega odstavka 81. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) med dejanja, ki pomenijo kršitev sodniške dolžnosti, sodi tudi „vedenje in ravnanje sodnika, ki je v nasprotju s sodniško neodvisnostjo ali s katerim se krši ugled sodniškega poklica“, zaradi katerega se sodniku, ki je tako dejanje storil z naklepom ali iz malomarnosti, lahko izreče disciplinska sankcija (prvi odstavek 81. člena ZSS).
7. Tožnik opozarja, da je Ustavno sodišče v 13. točki odločbe št. Up-785/15, Up-788/15 z dne 27. 10. 2016 že presodilo, da inšpekcijski nadzor pri plačniku davka lahko vodi do ugotovitve dejstev, ki se nanašajo neposredno na davčnega zavezanca na način, da v davčnem pogledu poslabšujejo njegov položaj. Zato davčnemu zavezancu ni mogoče odrekati pravnega interesa, da se udeležuje inšpekcijskega nadzora in na ta način vpliva na ugotovitve davčnega organa ter s tem neposredno na svoj položaj dolžnika v davčnem razmerju. Zato je Ustavno sodišče za nesprejemljivo z vidika pravice do izjave označilo stališče nižjih sodišč, da je korist, ki jo lahko zasleduje davčni zavezanec v postopku inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka, zgolj bodoča korist in zato še ne neposredna. Aplicirano na obravnavani primer to pomeni, da že same ugotovitve dejstev glede skladnosti načina podajanja tožnikovih izjav s sodniško etiko pomenijo odločanje KEI o tožnikovem pravnem interesu. Da ima stališče KEI pravne učinke dejansko tudi na druge postopke, kaže na primer tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru II K 45306/2015 z dne 5. 9. 2019, kjer se je sodišče sklicevalo na drugi odstavek 53. člena ZSSve, nato pa je citiralo odstavek iz načelnega mnenja KEI in tam opisan konkretni dogodek. Sodišče je nato ugotovilo, da je prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker izpodbijana odločitev zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nima razlogov o navedbah obdolženega.
8. Za primer, če bi sodišče zavrglo izpodbojno tožbo po 2. členu ZUS-1, tožnik vlaga še subsidiarno tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika po 4. členu ZUS-1. Kljub temu, da se je načelno mnenje na spletnih straneh Sodnega sveta objavilo v anonimizirani obliki (tretji odstavek 49. člena ZSSve), je načelno mnenje tako konkretno, da lahko vsak ugotovi, na koga se nanaša in to zgolj s preprostim vnosom datuma in spletnega portala, kjer je bil intervju objavljen, v spletni brskalnik. Tožnik opozarja, da ne zahteva varstva osebnostnih pravic, za katerega je predvideno sodno varstvo na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika, temveč sodno varstvo ustavnih procesnih jamstev, ki so mu bila kršena z izdajo načelnega mnenja KEI.
9. Tožnik primarno predlaga, naj sodišče tožbo obravnava prednostno na podlagi 2. člena ZUS-1 in odloči, da je izpodbijano načelno pravno mnenje v enem delu nično, v drugem delu pa naj ga odpravi ter spremeni. Predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, da izpodbijano načelno mnenje odstrani s svoje spletne strani, ter tožniku povrne stroške postopka.
10. Podrejeno tožnik predlaga, naj sodišče tožbo obravnava prednostno na podlagi 4. člena ZUS-1 in ugotovi, da je KEI z izpodbijanim načelnim pravnim mnenjem nezakonito posegla v njegove ustavne pravice do izjave in poštenega postopka iz 22. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), naj načelno mnenje odpravi, toženi stranki pa naloži, da ga odstrani s svoje spletne strani, ter tožniku povrne stroške postopka.
**Navedbe v odgovoru na tožbo glede dovoljenosti**
11. Sodni svet v odgovoru na tožbo najprej opozarja, da izpodbijanega načelnega mnenja ni izdal Sodni svet ampak KEI, ki deluje pri Sodnem svetu in ima zakonsko določene pristojnosti, ki pa se bistveno razlikujejo od pristojnosti Sodnega sveta. Akti, ki jih izdaja Sodni svet, so določeni v 25. členu ZSSve, pravila postopka, ki jih pri tem uporablja pa v 31. členu ZSSve. Akti, ki jih sprejema KEI, so določeni v v prvem odstavku 49. člena ZSSve, način svojega dela pa KEI na podlagi četrtega odstavka 49. člena ZSSve podrobneje uredi s poslovnikom.
12. Sodni svet dodaja, da izpodbijano načelno mnenje tudi po vsebini ne predstavlja akta Sodnega sveta, s katerim bi ta odločil o pravicah, obveznostih in pravnih koristih v smislu drugega odstavka 25. člena ZSSve. Načelno mnenje ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in zoper njega ZSSve ne predvideva pravnega sredstva niti sodnega varstva. KEI ima le svetovalno funkcijo s področja etičnih dilem in opozorilno funkcijo v zvezi s kršitvami kodeksa. Ne izreka sodb in sankcij, zato zakonodajalec zoper odločitve KEI ni predvidel sodnega varstva kot ga je za disciplinske postopke (prim. 43. člen ZSSve) in tudi ni predpisal uporabe kakršnihkoli procesnih pravil, tako kot je storil v zvezi z disciplinskimi postopki (prim. 44. člen ZSSve). KEI ni nosilec oblasti, ne deluje v okviru izvršilne oblasti in ne izvršuje upravne funkcije, tudi ne izdaja upravnih odločb ali drugih javnopravnih, enostranskih, oblastvenih posamičnih aktov. Z načelnim mnenjem KEI ne odloča o materialno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznega sodnika. Sodnikov položaj z izdajo načelnega mnenja ni v ničemer prizadet. 13. Sodni svet opozarja, da imajo načelna mnenja KEI sicer vedno podlago v konkretnem primeru, vendar so oblikovana abstraktno in ne obravnavajo konkretnega sodnika. Povzemajo le tiste dejanske okoliščine konkretnega ravnanja sodnika, ki predstavljajo nujni del načelnega mnenja kot gornje premise. Naloga KEI je, da presoja tiste dejanske nianse, ki oživljajo posamezna načela kodeksa, ne sme pa predstavljati prikritega disciplinskega postopka, saj za morebitno razsojanje v konkretnem primeru nima podlage niti v zakonu, niti v poslovniku. Zoper sodnika lahko zaradi ravnanja, ki je bilo predmet presoje KEI, sicer lahko steče tudi disciplinski postopek, v katerem pa prej sprejeto načelno mnenje za disciplinsko sodišče ni zavezujoče. Ugotovitev kršitve etičnega kodeksa torej sama po sebi ne predstavlja pravnega temelja za morebitne disciplinske sankcije.
14. Sodni svet opozarja tudi na sklep, ki ga je na predlog KEI sprejel na 14. seji 10. 3. 2022, da se načelna mnenja KEI, s katerimi se ugotovi kršitev kodeksa, ne vnašajo več v osebne spise sodnikov. S tem sklepom je želel opozoriti na „načelnost“ mnenj KEI v smislu njihove splošnosti in abstraktnosti in na to, da so ta sprejeta v postopku, ki zaradi svoje narave in namena ni podvržen ustavnim procesnim jamstvom, zaradi česar ne smejo imeti nobenih pravnih posledic za sodnikov položaj. Ob tem opozarja tudi na zadevo Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) Panioglu proti Romuniji. Sodni svet se sklicuje tudi na ustaljeno stališče, da ocena sodniške službe (ki je v nasprotju z načelnim mnenjem osredotočena na sodnika in njegovo delo) ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, pa čeprav posredno vpliva na njegovo napredovanje. Personalni svet namreč v postopku ocenjevanja sodnika ne odloča o sodnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, ampak gre za strokovno opravilo, v katerem ne veljajo pravila upravnega postopka. Sodni svet meni, da tožnik v tožbi ni konkretiziral pravice, obveznosti in pravne koristi, o kateri naj bi KEI z izpodbijanim mnenjem odločila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo, vloženo po 2. členu ZUS-1, zavrže. **O dovoljenosti tožbe na podlagi 2. člena ZUS-1**
15. Tožba na podlagi 2. člena ZUS-1 ni dovoljena.
16. Zakon o Sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve) v prvem in drugem odstavku 36. člena določa, da je zoper odločbe in sklepe Sodnega sveta dovoljen upravni spor, o katerem odloča Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov. Prvi odstavek 2. člena ZUS-1 pa določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti le tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
17. Za presojo, ali je izpodbijano načelno mnenje KEI upravni akt in je tako podvržen sodnemu nadzoru na podlagi 36. člena ZSSve, ni pomembno, kako je izpodbijani akt naslovljen ali označen, niti način njegovega vročanja. Pomembno je, ali izpolnjuje formalne in materialne pogoje iz 2. člena ZUS-1.1
18. Tožnik navaja, da je KEI z načelnim pravnim mnenjem posegla v njegovo pravno korist zato, ker je njegovo ravnanje označila za etično sporno. Dodaja, da je v primeru, če sodnik ne spoštuje sprejetega načelnega mnenja KEI, ki se nanaša na njegovo ravnanje, to lahko dejanska podlaga v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti po 14. točki drugega odstavka 81. člena ZSS.
19. ZUS-1 v drugem odstavku 2. člena določa, da je upravni akt odločba, ali drug posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Za upravno zadevo gre, kadar ima organ po javnopravnih določbah pristojnost, da kot nosilec oblasti izrazi svojo voljo o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni zadevi.2 ZSSve v 49. členu določa, da ima KEI naslednje pristojnosti: sprejema načelna mnenja glede ravnanj, ki pomenijo kršitev kodeksa sodniške etike, izdaja priporočila za spoštovanje pravil sodniške etike in integritete v skladu s kodeksom sodniške etike, sprejema smernice s področja sodniške etike in integritete v skladu s kodeksom sodniške etike, v sodelovanju s Centrom za izobraževanje v pravosodju skrbi za izobraževanje in usposabljanje sodnikov na področju sodniške etike in integritete. Nobena od naštetih pristojnosti KEI ne pomeni enostranskega, oblastnega odločanja o pravicah posameznika na področju upravnega prava.
20. Upravna odločba mora vsebovati normativni element: mora ustanavljati, spreminjati ali ukinjati pravico ali obveznost posameznika. Pravni učinek akta mora biti usmerjen neposredno na posameznika. Ne more zavezovati tistih subjektov, ki niso bili stranke upravnega postopka. Izpodbijano načelno mnenje KEI normativnega elementa ne vsebuje.
21. ZSSve namreč v petem odstavku 49. člena določa, da se načelna mnenja glede kršitev kodeksa sodniške etike na spletnih straneh sodnega sveta objavijo v anonimizirani obliki. Podlaga za sprejem načelnega mnenja je res posamično ravnanje sodnika (drugi odstavek 25. člena Poslovnika KEI).3 Zato so že v samo besedilo načelnega mnenja ali v njegovo obrazložitev vključene tiste dejanske okoliščine konkretnega primera, zaradi katerih se po oceni KEI ob primeru odpirajo nova aktualna vprašanja sodniške etike. Te okoliščine kljub anonimizaciji lahko omogočajo prepoznavo sodnika, zlasti kadar je bilo ravnanje sodnika povezano z mediji, ali je bilo medijsko izpostavljeno. Vendar to, da je v izpodbijanem načelnem mnenju KEI mogoče prepoznati, da je bila podlaga za sprejem mnenja ravnanje tožnika, nikakor ne zadošča za sklep, da gre za oblastveni, posamični akt, s katerim je bilo odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.
22. Tudi morebiten vpliv sprejetega načelnega mnenja na potencialni disciplinski postopek ne zadošča za oceno, da načelno pravno mnenje ustvarja konkretni pravni učinek nasproti konkretnemu posamezniku. V drugem odstavku 81. člena ZSS so našteta dejanja, ki pomenijo kršitev sodniške dolžnosti oziroma neredno opravljanje sodniške službe. Pod 14. točko je tako navedeno „vedenje in ravnanje sodnika, ki je v nasprotju s sodniško neodvisnostjo ali s katerim se krši ugled sodniškega poklica“. KEI sprejema načelna stališča praviloma v zvezi z mejnimi ravnanji sodnikov, katerih neetičnost ni očitna in glede katere imajo sodniki različna stališča. Ta največkrat ne dosežejo take stopnje kršitve sodniških dolžnosti, ki je lahko podlaga za začetek disciplinskega postopka. Ni pa mogoče izključiti možnosti, da bi ravnanje, ki je vzpodbudilo sprejem načelnega mnenja KEI, disciplinski tožilec prepoznal tudi kot disciplinsko kršitev in bi uvedel disciplinski postopek. Tožnik opozarja na možnost, da bi disciplinski tožilec lahko ravnal tako tudi, če bi sodnik po sprejetju načelnega mnenja obravnavano dejanje ponovil in bi se neetičnosti svojega ravnanja zato bolj zavedal. 23. Ta možnost pa ni dovolj, da bi bil izpolnjen pogoj posamičnosti in konkretnosti iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1.4 Sprejeta načelna mnenja imajo tako kot priporočila, smernice KEI ter pravila etičnega kodeksa le preventivno in priporočilno vlogo. Drugače je z odločbami o disciplinskih kršitvah. Po 81. členu Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) se sodniku, ki je z naklepom ali iz malomarnosti kršil sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom, ali neredno opravljal sodniško službo, lahko izreče disciplinska sankcija. Z izrekom disciplinske sankcije disciplinski organi posežejo v pravice sodnika, zato mora biti kršitev, zaradi katere se sproži disciplinski postopek, resna in očitna.5 Sodniku morajo biti v tem postopku zagotovljene vse ustavne procesne varovalke, kar ureja ZSSve v VI. poglavju. Tako ZSS v 43. členu tudi določa, da je zoper odločbo disciplinskega sodišča dopustno sodno varstvo po 36. členu ZSSve.
24. Pogoj posamičnosti in konkretnosti je izpolnjen, ko akt ustvari neposredne pravne učinke zoper posameznika. Z načelnimi mnenji KEI pa se konkretna ravnanja sodnikov presoja le na načelni ravni (1. alineja prvega odstavka 49. člena ZSSve).6 Že iz izreka izpodbijanega načelnega menja izhaja, da je namenjen nedoločenemu krogu naslovnikov, upravna odločba pa vselej ustvarja pravo za konkreten primer.
25. Tožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-785/15, Up-788/15 z dne 27. 10. 20167 in zadevo II Kp 45306/2015 z dne 5. 9. 2019.8 Po presoji Vrhovnega sodišča nobena od navedenih odločb ne vsebuje razlogov, ki bi lahko vplivali na presojo, ali načelno mnenje KEI predstavlja upravni akt, glede katerega je zagotovljen sodni nadzor na podlagi 36. člena ZSSve. Odločbi se nanašata na vprašanje zagotavljanja pravice do izjave, kar pa bo predmet morebitne nadaljnje vsebinske presoje tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1. Enako velja tudi za navedbe Sodnega sveta, da je na 14. seji 10. 3. 2022 spremenil 12. sklep 49. seje Sodnega sveta z dne 1. 10. 2020 tako, da se načelna mnenja KEI, s katerimi se ugotovi kršitev Kodeksa sodniške etike, ne vnašajo več v osebne spise sodnikov, zaradi česar formalno ni več mogoče povezati določenega načelnega mnenja KEI s posameznim sodnikom in jih tudi ni mogoče več upoštevati pri oceni sodniške službe ali pri odločanju o napredovanju tega sodnika.
26. Vrhovno sodišče je tako presodilo, da izpodbijano načelno pravno mnenje ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZUS-1 in zato vložitev tožbe na podlagi 36. člena ZSSve ni pravi način za varstvo tožnikovih pravic. Zato je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, o stroških postopka pa odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. **O nepristojnosti za odločanje o tožbi po 4. členu ZUS-1**
27. Za primer, če bi sodišče zavrglo izpodbojno tožbo po 2. členu ZUS-1, pa tožnik vlaga še subsidiarno tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika po 4. členu ZUS-1. 28. Na podlagi 4. člena ZUS-1 se posamezniku zagotavlja pravno varstvo zoper dejanja organov javne oblasti, s katerimi se posega v človekove pravice. Torej gre za subsidiarno sodno varstvo v primerih, ko ne gre za upravne akte, zoper katere bi bilo mogoče sprožiti upravni spor po 2. členu ZUS-1. Vrhovno sodišče je po 36. členu ZSSve pristojno le za odločanje o upravnih aktih Sodnega sveta, za odločanje o upravnih sporih na podlagi 4. člena ZUS-1 pa je pristojno Upravno sodišče. 29. Zakon o pravdnem postopku (ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 uporablja tudi v upravnem sporu, če ZUS-1 ne določa drugače) v prvem odstavku 24. člena določa, da če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, misli, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, pošlje zadevo sodišču, ki naj reši spor o pristojnosti. Po prvem odstavku 15. člena ZUS-1 v sporih o pristojnosti med Upravnim in Vrhovnim sodiščem odloča Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov. Vrhovno sodišče je zato odločilo, da bo glede odločanja o tožbi na podlagi 4. člena ZUS-1 sprožilo spor o pristojnosti pred pristojnim senatom Vrhovnega sodišča. 1 E. Kerševan v E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 20. 2 V. Androjna, E. Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 46. 3 Poslovnik KEI je dostopen na spletni strani sodnega sveta Republike Slovenije: 4 V. Androjna, E. Kerševan, nav. delo, str. 49. 5 Opinion No. 3 on the principles and rules governing judges' professional conduct, in particular ethics, incompatibile behaviour an impartiality, točka 60. 6 Zato KEI v okviru postopka sprejemanja načelnega mnenja ne ugotavlja dejanskega stanja. Kadar so dejanske okoliščine, ki so izhodišče primera, ki ga KEI obravnava, sporne, KEI sprejme smernice, ki niso obarvane z dejanskimi okoliščinami konkretnega primera. Na primer Smernice za ravnanje sodnikov, če se znajdejo v konfliktnih situacijah in posledičnih uradnih postopkih, ter smernice za ravnanje sodnikov, ki so na vodstvenih položajih v sodstvu, ki se znajdejo v kazenskem postopku, Su Ek 1/2018 in Su EK 9/2018, 15. 5. 2018. 7 V tej zadevi je davčni organ v davčnem inšpekcijskem nadzoru pri plačniku davka ugotovil, da sta pritožnika prejela poleg že obdavčenih dohodkov iz delovnega razmerja še določen dodaten dohodek, in presodil, da tudi ta dohodek spada med dohodke iz delovnega razmerja. Ker so bila ta dejstva pomembna za obdavčenje, jih je davčni organ, ki je izvajal davčni inšpekcijski nadzor, posredoval davčnemu organu, ki odloča o obnovi postopka. Ustavno sodišče je tako ugotovilo, da zato, ker inšpekcijski nadzor pri plačniku davka lahko vodi do ugotovitve dejstev, ki se nanašajo neposredno na davčnega zavezanca na način, da v davčnem pogledu poslabšujejo njegov položaj, davčnemu zavezancu ni mogoče odrekati pravnega interesa, da se udeležuje inšpekcijskega nadzora in na ta način vpliva na ugotovitve davčnega organa ter s tem neposredno na svoj položaj dolžnika v davčnem razmerju. Tako je presodilo, da je stališče sodišč, da je korist, ki jo lahko zasleduje davčni zavezanec v postopku inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka, zgolj bodoča korist in zato še ne neposredna, nesprejemljivo z vidika pravice do izjave. 8 V tej zadevi je višje sodišče v obrazložitvi odločitve o utemeljenosti pritožbe v zvezi s procesno neveljavnostjo preiskovalnih dejanj izločenega preiskovalnega sodnika, pri povzemanju predhodnih odločitev navedlo, da se je predsednica okrožnega sodišča pri svoji odločitvi o izločitvi preiskovalnega sodnika sklicevala tudi na načelno mnenje KEI z dne 17. 6. 2019 o sodelovanju sodnika na promocijskem shodu politične stranke. Načelno mnenje se glasi: Sodelovanje na javnem shodu, na katerem politična stranka promovira svoje kandidate za evropske poslance, in fotografiranje z njimi, ni v skladu z načeloma III (Nepristranskost) in VII (Nezdružljivost) Kodeksa sodniške etike.