Jedro

Tožeča stranka nikoli ni pristala na zahtevo tožene stranke po zvišanju rabata. Tožena stranka niti ni konkretizirano navedla, s kom konkretno naj bi bil tak dogovor sklenjen, niti ni predlagala zaslišanje osebe, ki naj bi podala soglasje k takemu dogovoru za račun tožeče stranke. Sodišče je povsem pravilno ugotovilo, da je nelogično, da bi tožeča stranka že v naslednjem letu po sklenitvi kupoprodajne pogodbe s toženo stranko pristala na takšno zvišanje rabata in ker med strankama niti tedaj niti kasneje ni bila sklenjena pisna pogodba oziroma aneks h kupoprodajni pogodbi, ki bi to potrjeval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem prvem odstavku IV. točke, V. točki, prvem odstavku VI. točke in v VII. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 3.666,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 411.668,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od dnevov zapadlosti do plačila (prvi odstavek IV. točke izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 488.505,05 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 15. 9. 2009 dalje do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki plačati glavnico v znesku 411.668,95 EUR ter zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov od zapadlosti dalje do plačila (prvi odstavek VI. točke izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 10.843,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila (VII. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je pravočasno pritožila zoper ugodilni del izreka sodbe (411.668,95 EUR s pripadki) in hkrati proti zavrnilnemu delu odločitve o uveljavljani terjatvi v pobot (488.505,05 EUR s pripadki) ter proti stroškom postopka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi v celoti ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi, hkrati pa naloži toženi stranki v plačilo stroške postopka z odgovorom na pritožbo v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v prvem delu pritožbe (list. št. 10) le povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in jih sploh ne napada. Nadalje pa sodišču očita, da ni verjelo izpovedbam M. in O., ker naj bi imela interes na izidu postopka. Ker takšnega interesa na izidu postopka nimajo A., T. in B., pa je njihovim izpovedbam sledilo. S takšnim stališče sodišča se pritožnik ne strinja, saj je jasno, da imajo tudi navedene osebe interes na izidu postopka, ker so pri tožeči stranki še zaposleni oziroma so bili zaposleni in bi njihova napaka na tem področju lahko imela za posledico sankcije na delovno pravnem ali odškodninskem področju.

6. Sodišče druge stopnje se z opisanim pritožbenim očitkom ne strinja. Sodišče prve stopnje je v točki 16 logično in prepričljivo ugotovilo, da je dokazni postopek pokazal, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 3. 4. 2009 (priloga A49). Tožena stranka je s kupljenim blagom kot prodajalka samostojno nastopala na trgu (v svojem imenu in za svoj račun). V naslednji (17. točki) pa je na podlagi dokazne ocene v skladu z določilom 8. člena ZPP ugotovilo, da tožeča stranka nikoli ni pristala na zahtevo tožene stranke po zvišanju rabata (dodatnih 15%). Tožena stranka niti ni konkretizirano navedla, s kom konkretno naj bi bil tak dogovor sklenjen, niti ni predlagala zaslišanje osebe, ki naj bi podala soglasje k takemu dogovoru za račun tožeče stranke. Sodišče je povsem pravilno ugotovilo, da je nelogično, da bi tožeča stranka že v naslednjem letu po sklenitvi kupoprodajne pogodbe s toženo stranko pristala na takšno zvišanje rabata in ker med strankama niti tedaj niti kasneje ni bila sklenjena pisna pogodba oziroma aneks h kupoprodajni pogodbi, ki bi to potrjeval (upoštevaje zavezo strank, da bosta morebitne spremembe te pogodbe urejali pisno, 20. člen pogodbe, priloga A1).

Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje pravilni, celoviti in natančni dokazni oceni v razlogih sodbe sodišča prve stopnje (točka 17). Pritožbeno stališče, da so bile priče A., T. in B. zaposlene pri tožeči stranki in da bi jih lahko doletele določene sankcije, pa ostaja na ravni ugibanj tožene stranke, poleg tega pa so ti pritožbeni razlogi nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP), ki jih sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku, ne sme upoštevati. Tožena stranka namreč ni navedla zakaj jih brez svoje krivde ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

7. Tožena stranka iztrgano iz v celoti izpeljanega dokaznega postopka nasprotuje plačilu zato, ker tožena stranka naj nikoli ne bi prejela blaga, ki so ga prejeli kupci tožeče stranke, torej tretje osebe. Dobavnice in vtoževani računi pa so se glasili nanjo zato, ker je takšno poslovanje zahtevala tožeča stranka. Razlog je bil v tem, da je imela v primeru neplačila tožeča stranka namesto več sto dolžnikov le enega. S prevaro, prisilo in zvijačo naj bi celo izsilila podpis poroštvene izjave.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo in celovito obrazložilo, da je bila med pravdnima strankama v letu 2002 sklenjena kupoprodajna pogodba (A1, točka 15 obrazložitve). Na podlagi slednje sta pravdni stranki dolgoročno poslovno sodelovali. Za toženo stranko jo je podpisala M., direktorica tožene stranke. Kupoprodajna pogodba ni bila pripravljena v škodo tožene stranke. Tožena stranka je v navedeno pogodbeno razmerje vstopila s ciljem samostojnega oskrbovanja kupcev s trgovskim blagom. Kako je potekala prodaja blaga, ki ga je tožena stranka prodajala naprej raznim kupcem, je sodišče natančno obrazložilo v točki 16 razlogov in se nanje sodišče druge stopnje v celoti sklicuje. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi tožena stranka na kakršenkoli način s prevaro, prisilo in zvijačo izsilila celo podpis poroštvene izjave. Sodišče prve stopnje je jasno in prepričljivo razložilo, zakaj sta M. in O. podpisala (za toženo stranko) sporno poroštveno izjavo (B/11), s katero sta kot poroka osebno jamčila tudi za neporavnane obveznosti tožene stranke iz naslova kupoprodajne pogodbe z dne 31. 12. 2002. Sodišče druge stopnje se v celoti sklicuje na pravilne razloge v izpodbijani sodbi.

8. Pritožbeni očitek, da sodišče neutemeljeno ni sledilo ugovoru pobota tožene stranke, ker je odločilo, da slednja ni dokazala, da je bil sklenjen dogovor o zvišanju provizije med tožečo in toženo stranko, je splošen in zato nanj sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati.

9. Pritožbeni očitek, da je obrazložitev sodišča mestoma sama s seboj v nasprotju, ker naj bi sodišče po eni strani zaključilo, da je bila tožena stranka ustanovljena iz razloga oskrbovanja kupcev s trgovskim blagom, tudi tistim, ki jim je tožeča stranka odrekla možnost nakupa svojih izdelkov, po drugi strani pa ne verjame toženi stranki, da je morala na ta način nase prevzeti slabe terjatve tožeče stranke do tretjih, ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje v teh pritožbenih očitkih ne vidi nobenega nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka s kupljenim blagom od tožeče stranke samostojno nastopala na trgu (točka 16). Sodišče prve stopnje pa je pravilno opravilo dokazno oceno, da je tožeča stranka kupcem, ki so imeli pri njej odprtih več neporavnanih obveznosti ravno zato nakupe pri njej zavračala. Ravno nasprotno pa je veljalo za kupce tožene stranke. Slednja je pod dogovorjenimi (ugodnejšimi) pogoji kupovala blago od tožeče stranke in ga nato v svojem imenu in za svoj račun prodajala naprej svojim kupcem. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, torej ni podana.

Tožena stranka pa konkretizirano sploh ne napada dokazne ocene zaslišanih prič B. in A. (kar sicer sodi v očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja) zato tudi pritožbeni očitek, da ji sodišče ne verjame, da je morala prevzemati slabe terjatve tožeče stranke toženi, ni utemeljen.

10. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da sodišče ni napravilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo tudi pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. in 155. členom ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.

Stroški postopka z odgovorom na pritožbo pa so bili potrebni. Zato jih je sodišče druge stopnje tožeči stranki priznalo in znašajo po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) 3.035,20 EUR (tarifna št. 3210), za poštne stroške 20,00 EUR (tarifna št. 6002), skupaj 3.055,20 EUR. Ob upoštevanju, da je odvetniška pisarna pooblaščenka tožeče stranke zavezanka za DDV, pripada tožeči stranki še 20% DDV (611,04 EUR), skupaj 3.666,24 EUR. Sodna taksa za odgovor na pritožbo po ZST-1 ni več predpisana, zato o njej sodišče druge stopnje ni odločalo. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).