Jedro

Res mora za presojo, ali ima po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91-I, 31/93, 74/95 in 49/97 - ZDen) kdo status upravičenca do denacionalizacije, predlagatelj izkazati konkretno grožnjo ali silo, ki je bila razlog za sklenitev darilne pogodbe, za kar gre v tej zadevi. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa vodijo k pravnemu sklepu, da je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje državnih organov oziroma predstavnikov oblasti. Do darilne pogodbe pride zaradi neke vezi med darovalcem in obdarjencem, pa naj bo ta sorodstvena, čustvena ali kakšna druga, kot na primer hvaležnost ipd. Darovalčev namen je obdarjenca za nekaj poplačati, ga osrečiti, izpolniti neko moralno dolžnost. Darovalec mora darovati prostovoljno, če naj bo darilni posel veljaven. V obravnavanem primeru ne gre za nobeno izmed naštetih okoliščin. Še več, prav vse na nižjih stopnjah ugotovljene pričajo prav o nasprotnem: upravičenčevo ženo je vojaško sodišče obsodilo na petletno zaporno kazen s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic (avgusta 1945), upravičenca so za en dan zaprli (oktobra 1945) in mu potem odvzeli stanovanje z vsemi, tudi najdrobnejšimi predmeti (februarja 1946), nakar je podpisal obravnavano darilno izjavo (5.3.1946) torej res, kot poudarja revizija, upravičenec ni mogel čutiti do takratne oblasti ne le nobene naklonjenosti marveč, skozi življenjske izkušnje gledano, le odpor. Spričo teh okoliščin je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno sklepati, da je upravičenec iz utemeljenega strahu, povzročenega z ravnanjem druge pogodbene stranke oziroma njenih organov sklenil pogodbo.

Ko že načenja izpodbijana odločba vprašanje nagiba in zavzema stališče, da sam nagib za sklenitev pogodbe ne vpliva na njeno veljavnost (očitno mišljen prvi odstavek 53. člena ZOR), je potrebno povedati, da to pač ne velja, ko gre za nedopusten nagib. Ugotovljeno je bilo, da je bil eden izmed motivov, ki so pripeljali upravičenca do odločitve o daritvi, da bi dobil dovoljenje za prehod čez mejo cone A in B in da bi tako prišel do svoje družine, kar se je po obravnavani daritvi tudi zgodilo. Darovati tolikšno premoženje državi za to, da bi se dosegli pravica prostega gibanja in pravica otroka, da ni ločen od svojih staršev kot temeljni človekovi pravici - priča o nedopustnosti takšnega nagiba. Za nedopusten nagib pa je šlo tudi na drugi pogodbeni strani - državi, ki se je po prej opisanih dejanjih zoper upravičenca in njegovo družino, pa naj je šlo za takrat legalna ali ne, pustila nagraditi še z darilom - rudnikom. Nedopusten, nemoralen nagib pri neodplačnih pogodbah povzroči ne le izpodbojnost posla temveč tudi njegovo pravno neučinkovitost oziroma ničnost (pravno pravilo paragrafa 879 ODZ oziroma tretji odstavek 53. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem odločanju, drugače kakor prvič, zavrnilo predlagateljev predlog za denacionalizacijo odvzetega premoženja Rudnik rjavega premoga B. - M. z rudniškimi prostoslednimi pravicami - ker je ugotovilo, da njegov oče - denacionalizacijski upravičenec ni podaril državi obravnavanega premoženja zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Res se je upravičenčeva družina znašla po vojni v težavnem položaju, upravičenca so nadzorovali, vendar to ni bil pritisk za to, da bi podpisal darilno pogodbo. Z njo je daroval le del premoženja, sicer bi vsega.

Sodišče druge stopnje je predlagateljevo pritožbo proti temu sklepu zavrnilo. Menilo je, da ne pomeni grožnje ali sile državnih organov, če je upravičenec podpisal daritveno izjavo, ker se mu je po prijateljevem nasvetu to zdelo koristno, po drugi strani pa predlagatelj ne pove, kakšen naj bi bil pritisk in katera konkretna grožnja naj bi botrovala podpisu. Sam nagib za sklenitev pogodbe pa ne vpliva na njeno veljavnost. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava vlaga predlagatelj revizijo proti temu sklepu in predlaga, naj ga vrhovno sodišče razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je bil upravičenec vse prej kot dobrohotno razpoložen do države obdarjenke saj je bil v zaporu, zaplenjeno mu je bilo stanovanje in nakazana soba v javnih skladiščih, žena pa obsojena na prisilno delo. Daroval je, ker je hotel zaščititi sebe in svojo družino. Upoštevati je potrebno tudi takratne družbene okoliščine. Predlagatelj ni dolžan voditi pravde za razveljavitev darilne pogodbe. Tudi po zakonu o obligacijskem razmerju (ZOR) pogodbe niso veljavne, če so sklenjene v strahu.

Na vročeno revizijo nasprotni stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Res mora za presojo, ali ima po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91-I, 31/93, 74/95 in 49/97 - ZDen) kdo status upravičenca do denacionalizacije, predlagatelj izkazati konkretno grožnjo ali silo, ki je bila razlog za sklenitev darilne pogodbe, za kar gre v tej zadevi. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa vodijo k pravnemu sklepu, da je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje državnih organov oziroma predstavnikov oblasti. Do darilne pogodbe pride zaradi neke vezi med darovalcem in obdarjencem, pa naj bo ta sorodstvena, čustvena ali kakšna druga, kot na primer hvaležnost ipd. Darovalčev namen je obdarjenca za nekaj poplačati, ga osrečiti, izpolniti neko moralno dolžnost. Darovalec mora darovati prostovoljno, če naj bo darilni posel veljaven. V obravnavanem primeru ne gre za nobeno izmed naštetih okoliščin. Še več, prav vse na nižjih stopnjah ugotovljene pričajo prav o nasprotnem: upravičenčevo ženo je vojaško sodišče obsodilo na petletno zaporno kazen s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic (avgusta 1945), upravičenca so za en dan zaprli (oktobra 1945) in mu potem odvzeli stanovanje z vsemi, tudi najdrobnejšimi, predmeti (februarja 1946), nakar je podpisal obravnavano darilno izjavo (5.3.1946) torej res, kot poudarja revizija, upravičenec ni mogel čutiti do takratne oblasti ne le nobene naklonjenosti marveč, skozi življenjske izkušnje gledano, le odpor. Spričo teh okoliščin je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno sklepati, da je upravičenec iz utemeljenega strahu, povzročenega z ravnanjem druge pogodbene stranke oziroma njenih organov sklenil pogodbo. Torej že na podlagi takrat veljavnega pravnega pravila (paragraf 870 občnega državnega zakonika - ODZ) oziroma pozneje uzakonjenega v 60. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je šlo za neveljavno pogodbo. Določba 5. člena ZDen pa že zaradi samega namena tega zakona - popraviti krivice, storjene v povojnem revolucionarnem času, in spričo dejstva, ker praviloma upravičenci ne živijo več in je tako dokazovanje otežkočeno - ne terja le širše analize konkretnega ravnanja strank pri sklenitvi pravnega posla marveč tudi, da se upoštevajo takratne družbene razmere in razmere, v kakršnih se je znašel upravičenec, ter medsebojni vpliv vseh teh dejavnikov. Vsebuje torej manj stroge pogoje za presojo takrat sklenjenih pogodb. Ko so, kot je bilo povedano, podani pogoji za sklepanje o napaki volje zaradi grožnje celo po pravilih civilnega prava kot manj strogih, je toliko trdneje mogoče zagovarjati, da so izpolnjeni pogoji iz 5. člena ZDen.

Pomislekov pritožbenega sodišča zoper drugačno odločitev oziroma zoper predlagateljevo stališče ni mogoče sprejeti. Bržkone je le prehudo razglabljanje, da strah ni bil dovolj velik, ker bi sicer upravičenec daroval vse svoje premoženje. Človek, čeprav zaradi strahu obupan, vendarle vselej upa, da se bo vsaj nekaj dalo rešiti, skratka, ne vda se v celoti. Če je upravičenec dal rudnik ne pa še strojev svojega gradbenega podjetja, pač ni mogoče sklepati, da prvega ni dal v strahu. Nadalje, res je bil upravičenec zaprt le za en dan več kot 4 mesece pred sklenitvijo obravnavane pogodbe. Toda do le-te je prišlo manj kot teden dni po tistem, ko je bilo zaplenjeno vse, kar sta imela z ženo v stanovanju. Res se je odločil za daritev po nasvetu znanca, toda očitno v prepričanju glede na tisto, kar se je dogajalo takrat njemu in njegovi družini ter vsem, ki so imeli premoženje, da je izbral manjše zlo, ki mu je grozilo.

Ko že načenja izpodbijana odločba vprašanje nagiba in zavzema stališče, da sam nagib za sklenitev pogodbe ne vpliva na njeno veljavnost (očitno mišljen prvi odstavek 53. člena ZOR), je potrebno povedati, da to pač ne velja, ko gre za nedopusten nagib. Ugotovljeno je bilo, da je bil eden izmed motivov, ki so pripeljali upravičenca do odločitve o daritvi, da bi dobil dovoljenje za prehod čez mejo cone A in B in da bi tako prišel do svoje družine, kar se je po obravnavani daritvi tudi zgodilo. Darovati tolikšno premoženje državi za to, da bi se dosegli pravica prostega gibanja in pravica otroka, da ni ločen od svojih staršev kot temeljni človekovi pravici - priča o nedopustnosti takšnega nagiba. Za nedopusten nagib pa je šlo tudi na drugi pogodbeni strani - državi, ki se je po prej opisanih dejanjih zoper upravičenca in njegovo družino, pa naj je šlo za takrat legalna ali ne, pustila nagraditi še z darilom - rudnikom. Nedopusten, nemoralen nagib pri neodplačnih pogodbah povzroči ne le izpodbojnost posla temveč tudi njegovo pravno neučinkovitost oziroma ničnost (pravno pravilo paragrafa 879 ODZ oziroma tretji odstavek 53. člena ZOR). Torej tudi po tej plati ni sprejemljivo stališče pritožbenega sodišča. Pravno spoznanje, da so izpolnjeni pogoji iz 5. člena ZDen, kar zadeva obravnavano pogodbo samo, se pravi, da je predlagateljev pokojni oče upravičenec do denacionalizacije na podlagi tega predpisa, je narekovalo razveljavitev odločb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve prvemu sodišču v nadaljnji postopek (drugi odstavek 395. člena zakona o pravdnem postopku). V tem novem postopku pa bo najprej potrebno raziskati, ali je predmet tega postopka premoženje v smislu 8. člena ZDen, nadalje kaj je sestavljalo premoženje ob podržavljanju in podobno.