Jedro

Zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je proti toženi stranki vložila tožbo za ugotovitev lastninske pravice in solastninskega deleža, sodišče prve stopnje pa je izdalo vmesno sodbo, s katero je proti tožencema ugotovilo, da je tožnik kot dedič pokojne J. O., solastnik nepremičnine vl. št. 32 k.o... Drugi toženec D. O. se je proti takšni sodbi pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Drugi toženi D. O. vlaga revizijo z razlago, da je ta glede na opredelitev vrednosti spornega predmeta dovoljena, uveljavlja pa revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z razveljavitvijo vmesne sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je vrednost spornega predmeta opredeljena z zneskom 2,500.000 SIT, bi moralo v stvari odločati Okrožno sodišče v Mariboru kot stvarno pristojno sodišče. Po določbi drugega odstavka 44. člena ZPP je sicer res za ugotovitev vrednosti spornega predmeta, kadar se ta ne nanaša na denarni znesek, odločilna tista vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, vendar pa je navedba vrednosti spornega predmeta ob vložitvi tožbe in kasneje revizijo dovoljevala, po preteku 11-ih let pa ni mogoče ignorirati visoke inflacije. Med pravdo je prihajalo do številnih sprememb tožbenega zahtevka in do njegovih modifikacij.

Prvotni tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče nazadnje odločalo, je nesklepčen. Podana je bistvena kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi v sodbah nižjih sodišč so nerazumljivi, med seboj v nasprotju in v nasprotju z dokazi in listinami v spisu. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, saj je s 1.1.2003 pričel veljati Stvarnopravni zakonik, ki glede na določbo prvega odstavka 48. člena onemogoča pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v ugotovljenih razmerah. Sicer pa obstoja skupnega premoženja ni mogoče domnevati napram tretjim osebam, kakor sta bila oba toženca in sedaj pokojna M. O. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Vmesna sodba sodišča prve stopnje je bila izdana dne 4.9.2001, torej po uveljavitvi novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, ki velja od 14.7.1999 dalje). Zato za nadaljevanje postopka po izdaji prvostopenjske sodbe ni mogoče uporabiti dosedanjih predpisov, torej Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP/99 pa je revizija dovoljena v premoženjskih sporih takrat, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka v letu 1983 opredelila vrednost spornega predmeta nedenarnega zahtevka na 300.000 tedaj veljavnih dinarjev. Te vrednosti spornega predmeta v pogojih iz 40. člena ZPP/77 ni spreminjala. Zato obvelja tudi v ZPP/99 (39. in drugi odstavek 180. člena) sprejeta določba, po kateri mora tožeča stranka vrednost glavnega zahtevka, da si zagotovi pravico do revizije, navesti že v tožbi. Ker do spremembe te vrednosti ni prišlo niti v pogojih 40. člena ZPP/77 (enako določbo vsebuje tudi 44. člen ZPP/99), v januarju 1995 zvišana vrednost spornega predmeta na 2,500.000 SIT - izven okvirov 40. člena ZPP/77 - na pravico do revizije ne vpliva. To velja za obe pravdni stranki.

Revizijske trditve o inflacijskih gibanjih po letu 1983, ko je bila opredeljena vrednost spornega predmeta z zneskom tedanjih 300.000 din, po povedanem torej ni mogoče upoštevati. Podatki spisa tudi ne potrjujejo revizijske trditve, da je tožeča stranka med postopkom spremenila tožbo. Sodišče prve stopnje je namreč po umiku podrejenega tožbenega zahtevka odločalo v skladu s prvotnim, torej v letu 1983 postavljenim tožbenim zahtevkom. Tako je ugotovilo že sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo pritožbeno tezo tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna pravica do vložitve revizije, torej glede na uvedbo valute Republike Slovenije predstavlja znesek 30 SIT, zaradi česar po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato postopalo po določbi 377. člena ZPP in revizijo zavrglo.