Jedro

Z določbama 4. in 5. člena ZPIZVZ je želel zakonodajalec urediti položaj upravičencev do družinske pokojnine tako tistih, ki so po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev že pridobili oz. izpolnili pogoje za njihovo pridobitev (4. člen v zvezi s 1. členom) kot tudi korist, ki so pridobili oz. izpolnili pogoj za njihovo pridobitev po tem zakonu (5. člen v zvezi s 1. členom).

Izrek

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev odločb tožene stranke z dne 30.3.1999 in 15.11.1999, na podlagi katerih ji ni bila priznana pravica do družinske pokojnine po pok. možu J. F. Ugotovilo je, da pok. moža tožnice, ki je z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 11.1.1990 št. 91326-Up-1 pridobil pravico do vojaške starostne pokojnine od 1.1.1990 dalje, ni šteti za upravičenca po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev (Uradni list, št. 49/98-ZPIZVZ), saj je umrl že 15.6.1990, torej pred uveljavitvijo tega zakona. Zato je presodilo, da tožnica kot njegova vdova nima pravice do družinske pokojnine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, saj se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Ker J. F. zaradi smrti v letu 1990 ni bil, niti ni mogel postati, upravičenec do izplačevanja pokojnine po ZPIZVZ, tudi tožnica ob ustrezni jezikovni, sistemsko logični in teleološki razlagalni metodi tega zakona, ni upravičena do družinske pokojnine.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je podana pravna podlaga za priznanje pravice do družinske pokojnine tožnici v 5. členu ZPIZVZ, saj je pok. J. F. pridobil pravico do vojaške pokojnine z odločbo pristojnega organa, obveznost izplačevanja vojaških pokojnin pa je prevzela Republika Slovenija že z odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 21/91 in 4/92 - Odlok). Po navedenih Odlokih je Republika Slovenija upravičencem do pokojnin in drugih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev le-te izplačevala kot akontacijo. Z ZPIZVZ pa jim je prevzete pravice priznala kot popolne pravice. Zato omenjenega zakona ni mogoče razlagati tako, da učinkuje šele na podlagi pravnih dejstev, nastalih od dne uveljavitve ZPIZVZ, ampak že od izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do vojaške pokojnine po vojaških predpisih, oziroma v primeru družinskih pokojnin po splošnih predpisih. Razlaga obeh sodišč pa bi, po mnenju revizije pomenila, da za osebe, ki so pridobile pravico do vojaških pokojnin pred osamosvojitvijo Republike Slovenije oziroma so pred tem umrle, in družinske člane teh oseb, Republika Slovenija ni prevzela obveznosti, čeprav so bili pogoji za njihovo priznanje v celoti izpolnjeni. Edini kriterij za takšno razlikovanje bi v tem primeru pomenil datum izpolnitve pogojev za vojaško pokojnino, ter v kolikor gre za družinske člane, datum smrti. To pa bi pomenilo, da je s takšno razlago kršena pravica teh oseb in njihovih družinskih članov do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije, saj je za obstoj pravice odločilen čas pridobitve pravic oziroma čas smrti, ne pa izpolnitev pogojev zanjo. Po stališču revizije bi bila s takšno odločitvijo kršena tudi pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave Republike Slovenije. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Materialno pravo je bilo, kot pravilno uveljavlja revizija, zmotno uporabljeno. Z razpadom SFRJ so obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev do zavarovanih oseb, premoženja in arhivi, s katerimi je upravljal izvajalec tega zavarovanja, postali predmet suksecije držav. Po načelih o sukcesiji držav naj bi države naslednice SFRJ prevzele obveznosti iz tega zavarovanja do zavarovanih oseb po kriteriju pripadnosti zavarovane osebe državi naslednici, ki je lahko bodisi državljanstvo, bodisi stalno prebivališče zavarovane osebe. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, se je Republika Slovenija zavezala v 18. členu, da bo zagotovila varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ in da zagotovi aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi JLA, ki nadaljujejo delo v teritorialni obrambi Republike Slovenije statusne, socialne in druge pravice pridobljene do uveljavitve tega zakona (25.6.1991) po zveznih predpisih (14. člen). V ta okvir sodi tudi priznanje zavarovalne dobe, dopolnjene do uveljavitve tega zakona po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po predpisih Republike Slovenije. Natančnejšo ureditev varstva pravic iz 18. člena Ustavnega zakona sta vsebovala dva odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin in sicer prvi sprejet v oktobru 1991 (Uradni list RS, št. 21/91) in drugi, s katerim je bil nadomeščen prejšnji iz januarja 1992 - Uradni list RS, št. 4/92. Z omenjenima odlokoma je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije določil, da Republika Slovenija s 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev upravičenci pridobili.

Ker imajo po 50. členu Ustave Republike Slovenije pravico do socialne varnosti državljani le pod pogoji, določenimi z zakonom, je morala Republika Slovenija zagotoviti bivšim vojaškim zavarovancem pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja z zakonom, ki je bil sprejet 17.6.1998 in objavljen v Uradnem listu, št. 49/98. Namen zakona določa njegov 1. člen, po katerem se s tem zakonom urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (vojaški predpisi), in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic. Po 3. členu je upravičencem zagotovljena kot ena izmed pravic, pravica do družinske pokojnine (4. alinea 3. člena), pod pogoji in na način, določen v tem zakonu. Tako urejata 4. in 5. člen pravico do družinske pokojnine različno glede na okoliščino, ali je zavarovanec umrl pred 18.10.1991 (odlok Uradni list RS, št. 4/92) - v tem primeru pridobijo družinski člani pravico do družinske pokojnine pod pogoji, določenimi v vojaških predpisih bivše SFRJ, drugače pa pod pogoji in na način, določen po splošnih predpisih (1. odstavek 5. člena). S to določbo je želel zakonodajalec urediti položaj upravičencev do družinske pokojnine, ki so po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev že pridobili oziroma izpolnili pogoje za njihovo pridobitev (4. člen v zvezi s 1. členom). Ureja pa tudi položaj tistih družinskih članov, ki po vojaških predpisih formalno še niso pridobili pravice do družinske pokojnine, pridobili oziroma izpolnili pogoje za njihovo pridobitev pa bodo po tem zakonu (5. člen v zvezi s 1. členom). Taka ureditev omogoča vzpostavitev enakopravnega položaja med upravičenci, ki so pridobili oz. izpolnili pogoje za njihovo pridobitev glede na čas: pred uveljavitvijo tega zakona ali po uveljavitvi. Pogoji za pridobitev pravic iz pokojninskega zavarovanja se lahko spremenijo, vendar le z veljavnostjo za naprej in če to ne prizadene pravice do socialne varnosti ali enakosti prizadetih zavarovancev pred zakonom. Drugačna razlaga obeh sodišč bi zato pomenila zanikanje načela varovanja ne samo (že) pridobljenih pravic, ampak v določeni meri tudi pričakovanih pravic iz pokojninskega zavarovanja.

Ob ugotovljenem dejstvu, da je bila tožnica rojena 10.6.1940, ob smrti moža 19.6.1990 stara 50 let, je s tem izpolnila določen pogoj za pridobitev pravice do družinske pokojnine tako po splošnih predpisih (1. alinea 1. odstavka 72. člena ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ) oziroma glede na starost 45 let, je izpolnila pogoj tudi po 48. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85 - 20/89). To pomeni, da je imela tožnica že ob uveljavitvi tega zakona izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do družinske pokojnine iz 4. člena ZPIZVZ. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je bila od 1.11.1991 dalje na podlagi odločbe SPIZ z dne 20.11.1991, opr. št. V - 9873625 priznana pravica do akontacije vojaške družinske pokojnine D. F., sinu umrlega J. D. in tožnice, ki ga je tožena stranka štela za upravičenca po 2. točki odloka o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 21/91).

Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo in na podlagi 2. odstavka 380. člena razveljavilo sodbi obeh nižjih sodišč in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.