Jedro

Okoliščina, da je obtoženka del naročenega blaga plačala ter v ta namen tudi odprla žiro račun in za svoje poslovanje najela poslovni prostor, nedvomno ne pritrjuje trditvam v obtožnici, vloženi za kaznivo dejanje goljufije, da je ravnala z goljufivim namenom že ob sklenitvi pogodbe z oškodovancem, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jo je v dvomu oprostilo. Višje sodišče je zato pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obt. S.H. iz razlogov po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storila kaznivo dejanje goljufije po členu 217/II in I KZ ter v skladu s takšno odločitvijo s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun. Po III. odst. 105. člena ZKP je oškodovano A. z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper takšno sodbo se je pritožil pomočnik okrožnega držanega tožilca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obtoženkin zagovornik je v odgovoru na pritožbo državnega tožilca predlagal njeno zavrnitev.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb državnega tožilca, se sodišče druge stopnje strinja z večino ugotovitev, predvsem pa z zaključkom sodišča prve stopnje, da obstoji najmanj dvom o ključnem elementu obtoženki očitanega kaznivega dejanja, tedaj njenem goljufivem namenu, na podlagi katerega naj bi si potrditvah obtožnega akta na račun oškodovane A. pridobila za 2.540.026,00 SIT protipravne premoženjske koristi. Izvedeni dokazni postopek namreč ni potrdil trditve v obtožnem aktu, po kateri naj bi obtoženka s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju in s plačilom prve pošiljke blaga, premotila osebje podjetja A., da so ji dostavljali v času od 2.2.1993 do 7.4.1993 različno cvetje brez sprotnega plačila, saj iz kazenskemu spisu priložene listinske dokumentacije, predvsem saldakontne kartice, obračuna obresti, kopij virmanskih nakazil, potrdil o vplačilu na žiro račun obtoženkinega podjetja ter neplačanih računov jasno izhaja, da je obtoženka račune plačevala tudi v navedenem obdobju. Tako je zgolj iz tistih kopij virmanskih nakazil, ki so priložena kazenskemu spisu in za katere tekom postopka ni bilo ugotovljeno, ali jih oškodovano podjetje hrani še kaj, razvidno, da je obtoženka plačala račune za dobavljeno cvetje in lončnice tudi v znesku 512.105,00 SIT in sicer v časovnem razdobju od 1.3. do 14.4.1993, kar je razvidno tudi iz že omenjenega obračuna obresti oškodovanega podjetja. Ker je nedvomno tudi vsebina kopij potrdil takratne SDK o vplačilih na žiro račun obtoženkinega podjetja (B. d.o.o.) potrjena s podatki Agencije Republike Slovenije za plačilni promet (list. št. 91), po katerih je obtoženka žiro račun odprla 25.1.1993 ter je znašal kumulativni promet v obdobju od 25.1.1993 do 21.4.1993 1.585.839,00 SIT, ni mogoče pritrditi trditvi v obtožbi, da je obtoženka ravnala z goljufivim namenom, ko sicer večjega dela dolgov ni plačala, kar je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožnikove trditve, da je najeti poslovni prostor služil obtoženki le za zavajanje oškodovanca in da je obtoženka prodajala cvetje na dveh lokacijah na tržnici za gotovino in na svoj račun mimo podjetja Bochl zato, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, nimajo opore v podatkih kazenskega spisa, česa takšnega pa državno tožilstvo obtoženki v opisu dejanja tudi ni očitalo. Zato zaključkov sodišča prve stopnje o ugotovljenem dvomu v obtoženkin goljufiv namen, tudi ne morejo izpodbiti pritožbene domneve in predpostavke pomočnika državnega tožilca glede razloga za menjavo bivališča obtoženke ter dejstvo, da je bila pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja (hotelske) goljufije po členu 217/III in I KZ, storjenega skoraj tri leta po obravnavanem kaznivem dejanju.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo pomočnika državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obtoženke, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.