Jedro

Tožbene navedbe se nanašajo le na vsebino odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki pomeni izvršilni naslov. Tovrstnih ugovorov v postopku davčne izvršbe ni mogoče z uspehom uveljavljati.

Ker je v prvem odstavku 87. člena ZDavP-2 določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, tožnik tudi z ugovorom, da o pritožbi zoper odmerno odločbo še ni odločeno, ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je zoper tožnika uvedel davčno izvršbo za obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znašajo 49.738,53 EUR in so navedene v postavkah izreka sklepa od 1 do 150. Z obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerim je uvedena izvršba na denarna sredstva tožnika, izhaja, da tožnik, glede na knjigovodske evidence prvostopenjskega organa, ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, navedenih v izreku. Prvostopenjski organ je zato skladno s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Sklicuje se na 145. člen ZDavP-2 in navaja, da se od davkov, ki jih zavezanec ni plačal v roku, plačajo zamudne obresti skladno s petim odstavkom 96. člena ZDavP-2. Sklicuje se še na 166. in 152. člen ZDavP-2. Tožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju kot drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-29-298/2012-2 z dne 29. 11. 2012 zavrnilo. Drugostopenjski organ se sklicuje na določbe ZDavP-2, in sicer na 143.,151. in 144. člen, po katerem se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Skladno z drugim odstavkom 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov med drugim izvršljiva odločba o odmeri davka. Nato ugotavlja, da se tožnik pritožuje zgolj zoper zaporedno št. 120 iz četrte točke izreka izpodbijanega sklepa, ter glede tega pritožbenega ugovora ugotavlja, da ima izpodbijani sklep v tem delu vse sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2, naveden je izvršilni naslov z izvršljivostjo, navedena je obveznost (davek – DDV) ter znesek davka in zamudnih obresti. Glede na vsebino pritožbenih navedb pojasni, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje, in se pri tem sklicuje na peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija z laično tožbo. Navaja, da je med neporavnanimi obveznostmi v izpodbijanem sklepu pod zaporedno št. 120 navedena obveznost po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 4. 1. 2012 (DDV po obračunu DDV-O) v skupnem znesku 35.375.33 EUR. Navedena obveznost izhaja iz inšpekcijskega nadzora, v katerem je davčni organ sklenil, da je tožnik napačno odbil DDV ter s tem prikazal neupravičeno terjatev do države. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, saj ugotovitve, na katerih temelji, ne ustrezajo dejanskemu stanju, kar pojasnjuje. Tožnik je zoper odločbo z dne 4. 1. 2012 vložil pritožbo, o kateri pa pritožbeni organ še ni odločil. Meni, da je izpodbijani sklep o davčni izvršbi za postavko pod zaporedno št. 120 izdan neupravičeno. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja prvostopenjski organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi zavrača tudi sodišče, v smislu določbe 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče še pripominja, da je iz tožbe, kot tudi iz pred tem vložene pritožbe razvidno, da se tožnik ne strinja z izvršbo v delu, ki se nanaša na odločbo, izdano po izvedenem inšpekcijskem pregledu in je navedena pod zaporedno št. 120 v izreku izpodbijanega sklepa. Tožbene navedbe se nanašajo le na vsebino odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 4. 1. 2012, ki v tem primeru predstavlja izvršilni naslov. Tovrstnih ugovorov pa v izvršilnem postopku, glede na določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče z uspehom uveljavljati. Po navedeni določbi s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki je predmet samostojnega pritožbenega postopka in samostojnega upravnega spora. Ker je v prvem odstavku 87. člena ZDavP-2 določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, tožnik tudi z ugovorom, da o pritožbi zoper odločbo še ni odločeno, ne more uspeti. Sicer pa izpodbijani sklep, kot je navedel že drugostopenjski organ, vsebuje vse podatke, določene v 151. členu ZDavP-2 in ga je mogoče v celoti preizkusiti.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.