Jedro

Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je toženec terjatev plačal, sočasno pa ni privolil v umik tožbe, čeprav je tožeča stranka tožbo takoj po izpolnitvi umaknila, je odločitev sodišča prve stopnje, da gre za zakrivljene stroške, ki jih je povzročil toženec, pravilna.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj ji toženec plača znesek 913.656,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1999 do plačila, znesek 672.581 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve zahtevka za njegovo plačilo ter znesek 190.181,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 596.368,00 SIT stroškov. Sodišče je ugotovilo, da je med postopkom toženec tožnici plačal vtoževano glavnico in obresti in je zato njegova obveznost prenehala z izpolnitvijo, kar je imelo za posledico zavrnitev zahtevka. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je toženec tožeči stranki dolžan povrniti zato, ker je tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je toženec izpolnil tožbeni zahtevek, toženec pa z umikom tožbe ni soglašal. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, opozarja, da je bilo nadaljnje obravnavanje zadeve potem, ko je toženec plačal prav tisto, kolikor je tožnica od njega s tožbo zahtevala, nesmiselno in je prav zato tožbo umaknila. Sodišče bi moralo vzeti umik tožbe na znanje in postopek ustaviti, ne pa upoštevati toženčevega nasprotovanja umiku tožbe. Tudi po stališču pravne teorije je posledica dejstva, da je toženec obveznost poravnal, umik tožbe. Tožeča stranka je v takem primeru dolžna tožbo umakniti, da se preprečijo morebitni nadaljnji pravdni stroški in tožnica je v tem primeru tudi tako ravnala. Zato pritožnica pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da vzame umik tožbe na znanje. V nadaljevanju pritožbe pa še opozarja, da dajatveni zahtevek vsebuje tudi ugotovitvenega, zaradi česar bi sodišče moralo, če je že zavrnilo dajatveni zahtevek, ugoditi vsaj ugotovitvenemu in sicer najmanj v obsegu, da je terjatev tožnice ob vložitvi tožbe in vse do njene izpolnitve obstajala. Od toženčeve izpolnitve obveznosti dalje je namreč tožeča stranka imela pravni interes, da se ugotovi, da je njena terjatev obstajala, saj je med pravdnima strankama v teku še pravda po toženčevi nasprotni tožbi. Tožeča stranka se pritožuje tudi glede odločitve o pravdnih stroških, saj naj bi bila odločitev sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče v 1. odst. izreka zavrnilo zahtevek tako glede plačila glavnice z obrestmi kot glede povrnitve pravdnih stroškov, v 2. odst. pa je stroške naložilo v plačilo toženi stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških. Po njenem mnenju je odločitev o stroških v nasprotju z izrekom sodbe, saj je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Določbe 158. člena ZPP, ki se nanaša na plačilo pravdnih stroškov v primeru umika tožbe, sodišče ne bi smelo uporabiti, glede na to, da ni moglo upoštevati umika in postopek ustaviti, temveč je moralo o zahtevku odločiti vsebinsko (kar je storilo s tem, ko je izdalo zavrnilno sodbo). Na drugi strani pa ni uporabilo 1. odst. 154. člena in 1. odst. 156. člena ZPP. Ob pravilni uporabi teh določb bi moralo toženčeve pravdne stroške naložiti v plačilo tožeči stranki. Na strani tožene stranke niso podani nobeni krivdni oz. naključni razlogi za nastanek pravdnih stroškov.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem ocenjuje odločitev sodišča v zavrnilnem delu kot pravilno glede na vztrajanje tožnice, da nima pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Razlogi zaradi katerih je bila pravda sprožena, za sodišče niso pomembni.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka pritožbenemu sodišču ponuja dve rešitvi: naj 1. odst. izreka sodbe spremeni tako, da vzame umik tožbe na znanje (in postopek ustavi) ali pa sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožnica imela do toženca terjatev v višini kot je bila vtoževana. Po oceni pritožbenega sodišča noben od predlogov ni utemeljen. Res je tožeča stranka tožbo umaknila, vendar toženec v umik tožbe ni privolil, kar mu dovoljuje 2. odst. 188. člena ZPP. Sodišče zato ni moglo odločiti v nasprotju z zahtevo Zakona o pravdnem postopku, da je tožbo mogoče (potem, ko se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari) umakniti le, če tožena stranka v to privoli.

Tožeča stranka, ki zatrjuje, da ima pravni interes na ugotovitvi, da je njena terjatev do toženca (vse dokler ni vtoževanega zneska plačal) obstajala, tožbe potem, ko je toženec njeno terjatev izpolnil, ni spremenila iz dajatvenega v ugotovitveni zahtevek. Tega zato namesto nje ni moglo storiti sodišče samo, saj je uveljavljenje tožbenega zahtevka v dispoziciji pravdnih strank, sodišče pa le odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP).

Ravnanje toženca, ki se je umiku tožbe upiral, čeprav je obveznost prej izpolnil, je sodišče „sankcioniralo“ s tem, da mu je naložilo v plačilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Vsebina celotne odločitve je v izreku sodbe jasna. V prvem odstavku je zavrnilo tožbeni zahtevek (na plačilo glavnice in obresti), v drugem odstavku pa je tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov in to svojo odločitev v obrazložitvi sodbe tudi obširno utemeljilo. Bistvo zavrnilnega dela sodbe je torej zavrnitev vtoževane glavnice z obrestmi in ne odločitev o pravdnih stroških.

K pritožbi tožene stranke: Prvostopenjsko sodišče ni oprlo svoje odločitve le na 158. člen ZPP, temveč tudi na 1. odst. 156. člena ZPP. Toženec je vtoževani znesek tožeči stranki plačal medtem ko je bil spis na pritožbenem sodišču (v obdobju med 26.2.2002 in 10.4.2003), kar je sodišču sporočil takoj, ko je bil spis vrnjen s pritožbenega sodišča, tožeča stranka pa je takoj zatem tožbo umaknila (list. št. 117 in 118 spisa). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica tožbo umaknila „takoj“, saj je to storila, ko se je po vrnitvi spisa s pritožbenega sodišča izkazalo, da je tožbeni zahtevek še aktualen. Poleg tega pa je sodišče pravilno upoštevalo tudi 156. člen ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je toženec terjatev plačal, sočasno pa ni privolil v umik tožbe, čeprav je tožeča stranka tožbo takoj po izpolnitvi umaknila, je odločitev sodišča prve stopnje, da gre za zakrivljene stroške, ki jih je povzročil toženec, pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).