Jedro

Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, kdaj je nastopila fikcija vročitve (z dnem, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku), to ne vpliva na zakonitost presojane zamudne sodbe, saj tožena stranka na tožbo sploh ni odgovorila (niti v roku za odgovor na tožbo, ki bi začel teči od poteka 15 dni, znotraj katerih bi tožena stranka pisanje lahko dvignila).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plačo za mesec april 2010 v bruto znesku 540,00 EUR, odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek 448,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2010 do plačila (1. točka izreka) in iz naslova dnevnic izplačati znesek 1.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2010 dalje do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 187,80 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je po oceni tožene stranke sodišče prve stopnje v nasprotju z določili ZPP izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Tožeča stranka je v svoji tožbi navajala, da je bila na osnovi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki zaposlena na Švedskem in da ji ni plačala plačo za delo in pripadajočih dnevnic. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi razloguje na kakšen način je pritožniku posredovalo v odgovoru predmetno tožbo s prilogami in ugotavlja, da vročevalec tega pisma ni mogel osebno izročiti naslovniku, prav tako ga tudi ni mogel izročiti nobenemu od odraslih članov njegovega gospodinjstva, zato je bilo pismo odpuščeno v naslovnikovemu predalčniku. Pritožnik navaja, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe vedela, da ne stanuje tožena stranka na kraju svojega bivanja v Republiki Sloveniji, to je P. 25, saj je takrat in tudi še zmeraj opravlja razna dela na Švedskem. Na to dejstvo sodišče ni opozorila, čeprav bi to morala storiti, saj je nenazadnje skladno z določili ZPP zavezana k pravilni opredelitvi bivališča tožene stranke, torej stalnega in tudi začasnega. Za začasno bivališče pritožnika je vsekakor vedela, saj je tudi pri njem bivala, ko je opravljala dela na Švedskem. Na naslovu P. 25, razen njega (seveda, ko ni na Švedskem) ne biva noben drug. S svojo bivšo partnerico se je toženec razšel že pred nekaj časa, na kar kaže tudi pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Mariboru z opr. št. II P 1242/2008. Iz predloženih listinskih dokumentov je razvidno, da bivša partnerica ne biva na naslovu pritožnika, prav tako na tem naslovu ne biva noben drug od članov pritožnikove gospodinjstva. V razlogih izpodbijane zamudne sodbe je sodišče nekritično sledilo tožbenim izvajanjem tožeče stranke, oziroma ji poklonilo vero glede temelja kakor tudi glede višine tožbenega zahtevka, čeprav tega ne bi storilo, v kolikor bi mu tožena stranka lahko pojasnila, da je tožeča stranka na Švedskem v mesecu aprilu 2010 res opravila 108 ur, vendar nikakor ni delala 30 dni v tem mesecu, kot to trdi, ampak manj ter da ji je za te dejansko opravljene nadure pritožnik dnevnice izplačal na roko. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno obravnavo in odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in navaja, da so neutemeljene navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka v tožbi morala navesti začasno prebivališče toženca na Švedskem, saj bi ga naj vsekakor poznala. Pri tem pa tožena stranka njenega domnevnega začasnega prebivališča niti sama ne navede. Tožeča stranka v času vložitve tožbe pri toženi stranki več ni bila zaposlena, zato ji niso bile znane okoliščine glede dejanskega bivanja toženca. Tožeča stranka je pravilno in v skladu z določili ZPP kot naslov tožene stranke navedla naslov, ki je hkrati edini poslovni naslov dejavnosti tožene stranke in je kot takšen tudi vpisan v register poslovnih subjektov. Nenazadnje je tožeča stranka vložila tožbo zoper toženo stranko kot samostojnega podjetnika posameznika, v tem primeru pa se pisanja vročajo na poslovni naslov poslovnega subjekta in ne na domnevna, stalna ali začasna prebivališča fizične osebe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava, upoštevajoč pri tem 2. odstavek 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba ter je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena navedba o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Skladno s 6. odstavkom 142. člena ZPP se pravnim osebam, ki se vpišejo v sodni register, osebna vročitev opravi po 133. členu tega zakona, to je, tako da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Vročanje se skladno s 3. odstavkom 139. člena ZPP opravi na naslovu, ki je vpisan v sodni register ali poslovni register. ZPP ne ureja posebej, kako se pisanje, ki se morajo vročiti osebno, vročajo pravnim osebam, kadar vročitev osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali drugemu delavcu ni mogoča. Na podlagi analogije tudi za pravne osebe ni mogoče uporabiti strožje ureditve, kot velja za fizične osebe, kar pomeni, da se pri vročanju upoštevajo 3., 4. in 5. odstavek 142. člena ZPP. Tako se – če gre za vročanje po pošti, pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja (poslovnega prostora) pa se tudi pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisane in rok 15 dni, v katerem je treba pisanje dvigniti. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko se pisanje dvigne, ali po izteku roka, ki je na voljo za dvig pisanja. Tožba je bila pravilno vročena na odgovor, kot je razvidno iz vročilnice. Toženi stranki je bilo dne 30. 8. 2010 v hišnem predalčniku puščeno obvestilu o prispelem pisanju, ker ga ni bilo mogoče osebno vročiti. Pisanje na pošti ni bilo prevzeto v 15-dnevnem roku. Spremenjena določila o osebnem vročanju (obvestilo, da naslovnika pisanje 15 dni čaka na pošti, da fikcija vročitve nastopi s potekom tega roka in da se pisanje pusti v nabiralniku) so se po prehodni in končni določbi 133. člena ZPP-D pričela uporabljati s 1. 10. 2008. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno štelo, da je bila pošiljka (tožba) vročena tožencu dne 30. 8. 2010, ko mu je bilo puščeno v hišnem nabiralniku obvestilo o prispelem pisanju. Ker pisanje na pošti ni bilo prevzeto v 15-dnevnem roku, se pravilno šteje, da se je tožba (z iztekom tega roka) štela za vročeno. To pomeni, da je rok za vložitev odgovora na tožbo pričel teči najkasneje 14. 9. 2009 in se je iztekel 14. 10. 2010. V tem roku tožena stranka na tožbo ni odgovorila, zato kljub temu, da je sodišče nepravilno štelo, da se je tožba štela za vročeno 30. 8. 2010, navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj tožena stranka odgovora na tožbo sploh ni podala. Ker se tožba samostojnemu podjetniku posamezniku vroča na naslovu, ki je vpisan v register (3. odstavek 139. člena ZPP), so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi tožeča stranka morala sporočiti sodišču tudi začasni naslov tožene stranke na Švedskem.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. V skladu s 1. odstavkom 318. člena ZPP se, če tožena stranka v zakonsko določenem roku ne odgovori na tožbo, izda sodba, s katero se ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za tožbeni zahtevek, s katerim stranke ne moreta prosto razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali s splošno znanimi dejstvi.

V obrazložitvi zamudne sodbe je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, se šteje, da priznava vsa dejstva, ki so v tožbi navedena. Iz tožbenih navedb in pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki za določen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2010 in 12. 4. 2010 (A2 in A3) in da sta se stranki dogovorili, da bo tožeča stranka delo opravljala na Švedskem. Tožeča stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker si je našla delo v Republiki Sloveniji (A4). Iz tožbenih navedb in pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila določena urna postavka 5,00 EUR, iz evidence, ki jo je vodila tožeča stranka, pa izhaja, da je v mesecu aprilu za toženo stranko opravila 108 ur dela. Ker tožeča stranka plače za mesec april 2010 ni prejela, ji je sodišče pravilno prisodilo vtoževano neizplačano bruto plačo, od katerih je tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec. Tožeča stranka pa je vtoževala za mesec april tudi 30 polnih dnevnic v skladu z Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujini (Ur. l. RS, št. 38/94 in nadaljnji), na katero napotuje 53. člen Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 in nadaljnji). Ker tožeča stranka izplačila dnevnic za delo v tujini za mesec april 2010 ni prejela, ji je sodišče pravilno prisodilo vtoževani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, skladno s 7. členom pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje tožene stranke na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki je v tem, da tožeča stranka nikakor ni delala 30 dni v mesecu aprilu kot trdi, ampak manj in da je za dejansko opravljene nadure prejela dnevnice izplačane na roko, saj se zamudna sodba z tega razloga v pritožbenem postopku ne more izpodbijati.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi navedeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP), tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.