Jedro

Po ZUN je opredelitev namembnosti objekta relevantna za izdajo lokacijskega dovoljenja, saj mora investitor v zahtevi za izdajo le-tega med drugim navesti tudi osnovne podatke o namenu in zmogljivosti nameravanega objekta (53. člen ZUN). Za dela, ki se dovolijo z odločbo o dovolitvi priglašenih del, pa ni bistveno, ali se le-ta opravljajo v stanovanju ali v poslovnem prostoru, saj ZUN za priglasitev nameravanih del opredelitve namena objekta sploh ne zahteva (1. odstavek 62. člena ZUN).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2228/2000-18 z dne 25.7.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.10.2000. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi prizadete stranke D.P. in odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 26.5.1999, s katero je bilo odločeno, da se tožniku kot investitorju dovoli izvajati adaptacijska dela v poslovnem prostoru (trgovina z neživili, agencija) v I. etaži poslovno stanovanjskega objekta, S., M., ki stoji na parc. št. 2038 k.o. K.v., pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je glede na tožbene ugovore v predmetnem upravnem sporu sporen predvsem status prostorov, ki jih namerava tožnik obnavljati. Gre za vprašanje, ali gre za stanovanjske ali za poslovne prostore. Tožena stranka zatrjuje, da tožnik ni kupil poslovnih prostorov, ker odločba o spremembi namembnosti predmetne nepremičnine (iz stanovanjskih v poslovne prostore) ob nakupu še ni bila pravnomočna, zato dne 26.5.1999 ni bilo mogoče izdati odločbo o dovolitvi priglašenih del za poslovne prostore. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št.18/84,37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90,78/90,18/93 in 44/97, ZUN), ki določa, da upravni organ za urejanje prostora dovoli priglašena dela, če ugotovi, da za nameravana dela po ZUN in po občinskem odloku zadostuje priglasitev, ter da dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. K zahtevi za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del je treba med drugim predložiti tudi dokaz o razpolaganju z nepremičnino, ki je predmet priglašenih del, hkrati pa mora biti izkazana, kar je za odločitev v tej zadevi ključno, namembnost objekta oziroma dela objekta, ki je predmet vzdrževalnih oziroma adaptacijskih del. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik kot dokazilo o razpolaganju z delom objekta predložil pogodbe z dne 16.1.1996. Da je namembnost predmetnih prostorov poslovna, je izkazal z gradbenim dovoljenjem z dne 5.5.1997 in uporabnim dovoljenjem z dne 15.9.1997. Dokaz o razpolaganju ni sporen, vendar ima neizpodbijana ugotovitev tožene stranke, da je bilo D.P., stranki v upravnem postopku, lokacijsko dovoljenje z dne 11.3.1996 vročeno šele dne 22.2.2000, za posledico, da to lokacijsko dovoljenje ob izdaji izpodbijane odločbe o dovolitvi priglašenih del (z dne 26.5.1999) dejansko še ni bilo pravnomočno. Ob dejstvu, da je bila tožena stranka dolžna presojati zakonitost upravnega akta po dejanskem in pravnem stanju zadeve v čas-u odločanja na prvi stopnji (kar velja tudi za sodišče), je po presoji sodišča pravilna njena ugotovitev, da dne 26.5.1999 upravni organ prve stopnje ne bi smel izdati odločbe o dovolitvi priglašenih del za poslovne prostore (trgovino z neživili, agencijo), ker ob njeni izdaji predmetni prostori še niso imeli statusa poslovnih prostorov. Zavrnilo je tudi tožbene ugovore v zvezi z dogovarjanjem tožeče stranke z D.P. glede poslovnega prostora (izven upravnega postopka), ker nobeden dogovor ne more nadomestiti pravnomočnega upravnega dovoljenja o spremembi namembnosti stanovanjskih v poslovne prostore.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačano ugotovilo, da je v predmetni zadevi sporen status prostorov, za katere naj bi bila izdana odločba o dovolitvi priglašenih del. Napačen je tudi sklep, da lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnosti ob izdaji odločbe o dovolitvi priglašenih del še ni bilo pravnomočno. V obravnavani zadevi so bila za gradnjo (ureditev poslovnih prostorov trgovine z neživili in agencije) izdana vsa potrebna dovoljenja, vključno z lokacijskim dovoljenjem, ki so bila v času odločanja o pritožbi D.P. zoper odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 26.5.1999 že pravnomočna. Meni, da tako tožena stranka kot prvostopno sodišče zakonitosti upravnega akta nista presojala po dejanskem in pravnem stanju zadeve v času odločanja na prvi stopnji, temveč na podlagi dejstev, ki izhajajo iz nekega drugega upravnega postopka, ki se je vodil po izdaji izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka D.P. v odgovoru na pritožbo navaja, da se strinja z izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja sodišče prve stopnje.

V obravnavanem primeru gre za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del (in sicer za naslednja adaptacijska dela: zamenjava talnih oblog, obnova elektro instalacij, odstranitev nenosilne predelne stene ter oplesk poslovnega prostora) v poslovnem prostoru (trgovina z neživili, agencija) v I. etaži poslovno-stanovanjskega objekta, S., M., ki stoji na parc. št. 2038 k.o. K.v. Odločba o dovolitvi priglašenih del je akt, ki ga ureja Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št.18/84,37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90,78/90,18/93 in 44/97, ZUN). V 1. odstavku 62. člena ZUN je določeno, kaj vse mora vsebovati priglasitev nameravanih del. Zahtevajo se opis nameravane graditve in zemljišča, na katerem naj bi objekt stal, kopija katastrskega načrta z vrisanim predvidenim objektom ter dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal; če gre za začasni objekt, pa tudi datum, do katerega bo objekt stal. V 2. odstavku istega člena je med drugim naveden tudi pogoj, da nameravana dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, in to tudi ni sporno, da se obravnavani objekt nahaja v območju S-8, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove M. (Medobčinski uradni vestnik Š. in K., št. 26/98, PUP). PUP v 9. členu dovoljuje funkcionalne izboljšave-rekonstrukcije in adaptacije. Iz navedenih določb ZUN in PUP ne izhaja, da so pogoji za priglasitev del v stanovanju različni od tistih, ki naj bi bila opravljena v poslovnem prostoru. Po ZUN je opredelitev namembnosti objekta relevantna za izdajo lokacijskega dovoljenja, saj mora investitor v zahtevi za izdajo le-tega med drugim navesti tudi osnovne podatke o namenu in zmogljivosti nameravanega objekta (53. člen ZUN). Za dela, ki se dovolijo z odločbo o dovolitvi priglašenih del, pa ni bistveno, ali se le-ta opravljajo v stanovanju ali v poslovnem prostoru, saj ZUN za priglasitev nameravanih del opredelitve namena objekta sploh ne zahteva (1. odstavek 62. člena ZUN). Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je v predmetni zadevi, ko gre za dela, ki se dovolijo z odločbo o dovolitvi priglašenih del, namembnost spornega objekta brezpredmetna, zato za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembna.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je tožena stranka pravilno presodila, da je bil v upravnem postopku materialni predpis napačno uporabljen oziroma sploh ni bil uporabljen. V skladu z določbo 2. odstavka 62. člena ZUN mora pristojni upravni organ v postopku za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del med drugim ugotoviti, ali nameravana dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Ker gre v obravnavani zadevi za poseg na objektu, ki je bil na podlagi Odloka o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine M. (Medobčinski uradni vestnik št. 5/92), razglašen za kulturni in zgodovinski spomenik, pa je treba upoštevati tudi pogoje iz 13. člena navedenega Odloka, ki določa, da sme lastnik oziroma imetnik pravice uporabe spomenika opravljati posege na spomenikih, razglašenih s tem odlokom, le v sporazumu z Zavodom za varstvo kulturne in naravne dediščine M. v skladu z njegovimi navodili in izvajalci, s katerimi se zavod strinja. Iz izpodbijanega upravnega dovoljenja in podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da bi prvostopni upravni organ presodil skladnost predvidenega posega s pogoji po urbanističnem aktu (PUP) glede možnosti rekonstrukcije in adaptacije, upošteval pa ni niti določil Odloka o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine M. To pa pomeni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje lahko ostalo nepopolno ugotovljeno. Odločitev tožene stranke o odpravi izpodbijanega upravnega akta ter vrnitvi zadeve v ponovni postopek na podlagi 2. odstavka 242. člena ZUP/86 je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Ker je izrek izpodbijane sodbe pravilen, je pritožbeno sodišče, ne da bi se spuščalo v presojo drugih pritožbenih ugovorov, na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.