Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas je zakonita, če v času njene sklenitve obstaja zatrjevani zakonski razlog (v predmetni zadevi je to povečan obseg dela). Tožena stranka je dokazala, da je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pri toženi stranki predviden povečan obseg dela v obliki projektov, ki naj bi se izvedli v času, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Zato je bila pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožna stranka sklenila s tožnikom za določen čas, sklenjena zakonito.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka s tožnikom nezakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas in da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; za ugotovitev, da tožniku 31. 5. 2014 pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje, ampak še vedno traja; za poziv nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto vodje oddelka ... v OE A. v B.; za obračun bruto plač, odvod pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilo zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja 1. 6. 2014 dalje do ponovne reintegracije skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila ter za povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točki drugega odstavka istega člena. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku tožnika v celoti ugodi, stroške postopka pa skupaj s pritožbenimi stroški naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje novemu senatu sodišča prve stopnje. Navaja, da so navedbe v obrazložitvi sodbe same s seboj v nasprotju in protispisne ter v izrecnem nasprotju z izvedenimi dokazi, odločitev sodišča pa nima podlage v zakonodaji. Zatrjuje, da v odgovoru na tožbo tožena stranka ni podala konkretnih navedb o povečanem obsegu dela, zato je sodišče prekoračilo mejo odločanja, saj je dopustilo zaslišanje priče C.C. mimo trditev tožene stranke. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do te izrecno ugovarjane procesne kršitve. Pove, da je bil šele na naroku seznanjen z navajanji, na katera je sodišče oprlo sodbo (izpoved priče o nekakšnih projektih), in se o tem ni mogel izjasniti in ne navajati novih dokazov. Meni, da glede na to ni bil prekludiran s predložitvijo dokaza, ki se je nanašal na izpoved priče C.C.. Meni, da iz elektronske pošte z dne 15. 5. 2014 jasno izhaja, da tožniku ne bo podaljšana pogodba o zaposlitvi zato, ker C.C. z njegovim delom ni bil zadovoljen, in navaja, da je njegovo pričanje v zvezi s tem neverodostojno. Trdi, da se sodišče prve stopnje do te elektronske pošte ni opredelilo, prav tako tudi ne do nasprotja med njo in izpovedjo priče. Opozarja na neskladja med trditvijo tožene stranke, da je po prenehanju delovnega razmerja tožnika dela in naloge vodje oddelka v koordinaciji prevzel C.C., in njegovo izpovedjo, da tega dela ne opravlja on, temveč vsi ostali. Meni, da bi se sodišče moralo do tega opredeliti. Navaja, da razlog zaposlitve tožnika niso bili zatrjevani projekti, temveč upokojitev dotedanjega vodje D.D.. V zvezi s tem se sklicuje na svojo izpoved in izpoved priče C.C., da je D.D. kot upokojenec še vedno delal pri toženi stranki po zaposlitvi tožnika v nezmanjšanem obsegu. Če bi se tako zmanjšal obseg dela tožnika, po njegovem mnenju pri toženi stranki kljub zaposlitvi tožnika ne bi bilo več potrebe po delu upokojenca D.D.. Tudi ob predpostavki, da bi se tako zmanjšal obseg dela in nalog v mesecu maju 2014, navedeni upokojenec ne bi več pri toženi stranki opravljal del in nalog. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz s predložitvijo evidence prisotnosti za g. D.D.. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je za predmetno zadevo nebistveno, da je njegovo delovno mesto sistemizirano. Navaja, da je pogoj za obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas in zasedbo določenega delovnega mesta ravno sistemizacija in sistemizirano delovno mesto. Sklicuje se na pričanje priče E.E. glede obsega dela in nalog delovnega mesta tožnika in glede dela g. D.D.. Trdi, da je povečan obseg dela tožena stranka samo pavšalno navajala, ni pa ga z ničimer dokazala oziroma ni dokazala, da je bil tožnik vključen v projekte, ki naj bi pri toženi stranki predstavljali povečan obseg dela. Pove, da ni sodeloval pri projektu F., projekt G. pa se je odvijal v času, ko je bil na dopustu. Trdi, da je iz listinskih dokazov v spisu razvidno, da je bil pri toženi stranki najprej 3 mesece na poskusnem delu, ki se je zaradi njegovega koriščenja letnega dopusta podaljšalo do 7. 10. 2013, ko je bil tudi uradno imenovan za vodjo..., že pred tem pa sta se odvila dva od navedenih treh projektov povečanega obsega dela. Nasprotuje ugotovitvi, da je bil v omenjenih projektih odgovoren za organizacijo radijskega prenosa. Domneva, da je C.C. podal negativno mnenje o njegovem delu zato, ker je obstajala možnost, da bo izgubil svojo funkcijo in bi se v tem primeru zaposlil na tožnikovem delovnem mestu. Sodišču očita, da napačno in protispisno povzema tožnikovo izpoved v zvezi z zasedenostjo delovnega mesta vodje koordinacije pred in po njegovi zaposlitvi. Pove, da se število zaposlenih pred in po njegovem odhodu ni zmanjšalo, potreba po njegovem delu pa še vedno obstaja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja, prereka vse navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, potrditev sodbe sodišča prve stopnje in naložitev plačila vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi določb 54. do 58. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) odločalo o zakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 21. 5. 2013 zaradi povečanega obsega dela. Ugotovilo je, da je bila ta zakonito sklenjena, saj je navedeni razlog (povečan obseg dela) obstajal. 7. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo meje odločanja s tem, ko je dopustilo zaslišanje priče C.C. mimo navedb iz odgovora na tožbo, je neutemeljena. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 21. 5. 2013 za obdobje enega leta obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je konkretna potreba po večjem obsegu dela. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala tožena stranka zatrjevati bolj konkretno vsebino zatrjevanega večjega obsega dela, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba za določen čas. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka z navedbami o obstoju povečanega obsega delo oziroma potrebe po večjem obsegu dela zadostila trditvenemu bremenu glede na določbi prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP, in je tako sodišče pričo pravilno zaslišalo o resničnosti navedbe o vsebini povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje se je do trditev tožnika v zvezi s tem ustrezno opredelilo v 4. točki obrazložitve, zato je nasprotna pritožbena navedba neutemeljena. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo očitane kršitve določb ZPP.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se tožnik, ki naj bi bil šele na naroku seznanjen z navajanji glede projektov, v katerih naj bi sodeloval, do tega ni mogel izjasniti in v zvezi s tem predlagati dokazov. Iz zapisnika naroka z dne 9. 3. 2015 izhaja, da po zaslišanju priče C.C. tožnik, ki je bil na naroku navzoč, ni podal nobenih trditev o tem, da povečan obseg dela v obliki projektov ni bil podan, oziroma da tožnik v navedenih projektih ni sodeloval. Prav tako tedaj ni predlagal sodišču, naj mu dopusti rok za izjasnitev do izpovedanega, niti ni uveljavljal kršitev določb pravdnega postopka po 286.b členu ZPP. Glede na to te kršitve v pritožbi ne more več uveljavljati.

9. V zvezi s predložitvijo dokaza - elektronskega sporočila z dne 7. 10. 2013 tožnik na naroku ni pojasnil, katere svoje trditve dokazuje s to listino, zaradi česar sodišču prve stopnje tega dokaza ni bilo treba upoštevati. Slediti je treba tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da vsebina te listine (da je tožnik z oktobrom 2014 prevzel vodenje tehnične koordinacije) ni bistvena za odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Kot odgovor na pritožbeno navedbo v zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da je pravno nepomembno, da je C.C. nekaterim zaposlenim pri toženi stranki sporočil, da je oktobra prevzel vodenje tehnične koordinacije tožnik. Tožnik je bil pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen že od 1. 6. 2013 kot vodja oddelka ... v OE A. v B., v tem individualnem delovnem sporu pa ni zatrjeval, da svojega dela pred 7. 10. 2013 ne bi opravljal. Dejstvo, da je do tega datuma opravljal poskusno delo pa ne nasprotuje ugotovitvi o tem, da je bil v obdobju, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, obseg dela pri toženi stranki povečan. Ni namreč mogoče trditi, da opravljanje poskusnega dela ne pomeni opravljanja dela.

10. To, da je C.C. kot razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika v elektronskem sporočilu z dne 15. 5. 2014 navedel, da se tožnik ni izkazal za primernega za zasedbo tega delovnega mesta in da je predlagal, da se delovno razmerje tožniku ne podaljša, za odločitev v zadevi ni pravno pomembno. Pri odločanju o zakonitem sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas je za presojo obstoja zakonitega razloga za njeno sklenitev odločilen časovni trenutek njenega sklepanja. Po izteku časa, za katerega je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena, delovno razmerje delavcu namreč preneha zaradi samega izteka časa, delodajalec pa delavcu ni dolžan ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. (prim. s sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1060/2013 z dne 3. 4. 2014 in št. Pdp 1216/2007 z dne 13. 12. 2007). Povedano drugače: pogodba o zaposlitvi za določen čas je zakonita, če v času njene sklenitve obstaja zatrjevani zakonski razlog (v predmetni zadevi je to povečan obseg dela). Glede na to je v predmetni zadevi pravno relevantno le, da je tožena stranka zatrjevala in (z izpovedjo C.C.) dokazala, da je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pri toženi stranki predviden povečan obseg dela, in sicer v obliki projektov, ki naj bi se izvedli v času, za katerega je ime tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Ker pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha s samim iztekom časa, delavec pa od delodajalca ne more zahtevati podaljšanja zakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (pravilno: sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas), dogajanje po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas na njeno zakonitost ne more vplivati. Tako na ugotovitev, da je bil ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2013 obseg dela povečan, kar utemeljuje zakonito sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne vpliva, ali in pri katerih projektih je tožnik kasneje dejansko sodeloval, niti mnenje nadrejenega, ki izhaja iz sporočila z dne 15. 5. 2014. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se mu ni bilo treba opredeljevati do vsebine tega sporočila, do nasprotja med sporočilom in izpovedjo priče C.C., ter do trditev tožnika v zvezi s tem, kdo sedaj opravlja to delo pri toženi stranki.

11. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov v zvezi z obsegom dela D.D., do teh nebistvenih trditev tožnika pa se mu tudi ni bilo treba posebej opredeljevati. V pritožbi tožnik ponavlja, da je odločilno dejstvo, da je delovno mesto, ki je predmet spora, pri toženi stranki sistemizirano, vendar pa je glede tega že sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da to ne drži. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi s tem, ob tem pa dodaja, da zgolj sistemiziranost delovnega mesta ne pomeni, da je za opravljanje dela na takem delovnem mestu treba skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sistemizirano delovno mesto je lahko glede na potrebe delodajalca tudi nezasedeno.

12. Pritožbene navedbe, s katerimi se tožnik zanika svoje sodelovanje v projektih pri toženi stranki, so pravno neodločilna dejstva, poleg tega pa tudi nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

13. Tožnikovo pritožbeno ugibanje o razlogih za podajo negativnega mnenja o njegovem delu s strani C.C. je pavšalno in dokazno nepodprto, zato se do tega pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

14. Glede zatrjevane protispisnosti povzemanja tožnikove izpovedi v zvezi z zasedenostjo delovnega mesta vodje koordinacije pred in po njegovi zaposlitvi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe res zapisalo, da je tožnik izpovedal, da je pred njim delo vodje ... opravljal D.D., da je bilo po prenehanju veljavnosti njegove pogodbe o zaposlitvi delovno mesto nekaj časa nezasedeno, sedaj pa ga zaseda v. d. H.H.. Vendar pa to za presojo zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni pravno pomembno in ni vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka niti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Tožnik želi s pritožbenimi navedbami, da se število zaposlenih v oddelku tožnika pred in po njegovi zaposlitvi ni zmanjšalo in je ostalo nespremenjeno, dokazati, da potreba po njegovem delu še vedno obstaja. To dejstvo bi lahko bilo pravno relevantno, v kolikor bi se v predmetnem individualnem delovnem sporu odločalo o zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga tožnika. Ker pa gre za spor v zvezi z zakonitostjo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, to ni pravno pomembno, zato se tudi do tega pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.