Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 101. člena ZPIZ-1, ki ureja dolžnost delodajalca in postopke v zvezi s premestitvijo na drugo delovno mesto zaradi invalidnosti, saj v primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ta ne pride v poštev. Tožena stranka je namreč tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na istem delovnem mestu „področni sekretar“ za nedoločen čas za polovico delovnega časa, in sicer namesto na domu, na sedežu tožene stranke. Tako je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem organizacijskih in ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in utemeljenostjo teh razlogov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2014 in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 11. 2013 ni prenehalo dne 19. 8. 2014, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji ponovno omogočiti opravljanje dela od doma in ji za čas od 20. 8. 2014 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v sistem socialnih zavarovanj, ji obračunati bruto nadomestilo plače, od bruto nadomestila plače obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in davke ter ji izplačati neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za neto nadomestilo plače za pretekli mesec dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 1.064,45 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka pri izbiri drugega delovnega mesta za tožnico ni upoštevala mnenja invalidske komisije skladno s 1. alinejo četrtega odstavka 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) in je ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), zato naj bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in je sodišče zahtevku tožnice ugodilo. Navaja, da ni dolžna upoštevati izvedenskega mnenja, ki je osnova za zavrnitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz odločbe ZPIZ z dne 1. 10. 2013 izhaja, da se zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, ter da je tožnica še vedno delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delovnem mestu, na katero je bila razporejena že v letu 2007 s polovico polnega delovnega časa. Meni, da dokončna odločba, s katero se zavrne priznanje novih pravic, ne more dokazovati spremenjene preostale delovne zmožnosti zavarovanca. Delovna zmožnost je še vedno zgolj in samo takšna, kot je določeno v predhodni dokončni odločbi o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, to pa v konkretnem primeru v odločbi z dne 11. 1. 2008. V tej določbi pa je zelo jasno opredeljena pravica tožnice do dela s polovico polnega delovnega časa na dotedanjem delovnem mestu. V konkretnem primeru nobena odločba ZPIZ in nobeno mnenje IK o preostali delovni zmožnosti ni določalo, da bi tožnica morala delati od doma. Tožnica niti ob pridobitvi statusa invalidnosti III. kategorije in ob prvi naslednji razporeditvi po tem, ni delala na domu. Od 1. 2. 2008 je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas, šele od 1. 6. 2008 pa je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi za delo na domu, in sicer neodvisno od priznanih pravic ZPIZ. Delo na domu ni bila posledica invalidnosti, temveč posledica posebnega dogovora med tožnico in delodajalcem. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre v ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi res za isto delovno mesto, vendar za drug kraj opravljanja dela. S to dejansko ugotovitvijo se pritožnik v celoti strinja. V konkretnem primeru namreč sploh ni šlo za zaposlitev na drugo delovno mesto, temveč za identično delovno mesto z identičnim opisom, ki se ne opravlja več na domu. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je Vrhovno sodišče RS v svoji odločitvi opr. št. VIII Ips 272/2008 jasno izrazilo stališče, da določba 101. člena ZPIZ-1 ureja dolžnosti delodajalca in postopke v zvezi s premestitvijo na drugo delovno mesto zaradi invalidnosti in zato v primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, ne pride v poštev. V predmetni zadevi je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za isto delovno mesto s spremenjenim krajem opravljanja dela po določbi prvega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.) in 91. člena ZDR-1. Tožena stranka je namreč tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, na istem delu, kot ga je tožnica opravljala do sedaj, torej delo, ki je v celoti ustrezalo tožničini strokovni izobrazbi, usposobljenosti in prav tako delovni zmožnosti.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Prav tako ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. V predmetnem sporu tožnica izpodbija odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala dne 10. 6. 2014 in ji istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnica ni podpisala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi za isto delovno mesto, vendar za drug kraj opravljanja dela, torej gre za spremembo vsebine pogodbe o zaposlitvi iz 4. alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1. Pravilno je tudi zaključilo, da v kolikor gre za spremembo takšne vsebine pogodbe o zaposlitvi, je skladno z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ker sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ni bila mogoča sporazumno, je imel delodajalec možnost le, da ravna skladno z 91. členom ZDR-1, kar je tudi storil. 7. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2014 (A6) izhaja: - da tožničinih del in zadolžitev ni mogoče več izvajati na daljavo z uporabo informacijske tehnologije, ker je za kadrovsko delo potrebna neposredna vključenost v delovni proces na sedežu delodajalca in je večkrat potrebna takojšnja odzivnost, saj je bila pri delodajalcu v teku priprava novega akta o sistemizaciji delovnih mest, kar je od vseh sodelujočih zahtevalo konkretno delo v projektni skupini z neposrednim medsebojnim sodelovanjem na sestankih ter z delom v timu (organizacijski razlog); - prav tako je navedla tudi ekonomski razlog, in sicer da ni razloga za izplačevanje nadomestila za uporabo lastnih delovnih sredstev v višini 70,00 EUR mesečno, kot je bilo dogovorjeno v odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ker ima delodajalec na voljo ustrezne prostore in delovna sredstva in je tako tudi s stroškovnega vidika izvajanja kadrovskih funkcij na daljavo z uporabo informacijske tehnologije, nesmotrno in negospodarno.

8. Tožena stranka je tožnici istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (A7) za isto delovno mesto, za nedoločen čas in s polovičnim delovnim časom, skladno z odločbo ZPIZ z dne 1. 10. 2013, po kateri je tožnica pokrivala kadrovsko področje ter delovnopravno področje, med ta opravila pa sodi tudi izdelava aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, vodenje in sodelovanje v najzahtevnejših projektnih skupinah in drugih oblikah sodelovanja, sodelovanje z drugimi organi in organizacijami v zadevah delovnega področja.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnica po ponujeni pogodbi o zaposlitvi delo opravljala zgolj na sedežu delodajalca in na drugih lokacijah, kjer delodajalec opravlja naloge, delovni čas bi bil enakomerno razporejen na 5 delovnih dni od ponedeljka do petka od 9.00 do 13.00 ure. Zaključilo je, da iz odločbe ZPIZ z dne 1. 10. 2013 res izhaja, da ima tožnica še vedno pravico do dela s polovičnim delovnim časom, skladno z odločbo ZPIZ z dne 11. 1. 2008, vendar je kot odločilno štelo, da je bila invalidska komisija seznanjena, da tožnica delo opravlja doma. Ob tem je materialno zmotno zaključilo, da tožena stranka pri izbiri drugega delovnega mesta za tožnico ni upoštevala mnenja invalidske komisije (skladno s 1. alinejo četrtega odstavka 101. člena ZPIZ-1) in ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1. 10. Pritožba pravilno opozarja, da iz odločbe ZPIZ z dne 1. 10. 2013 (A5) izhaja, da se zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, ter da je tožnica še vedno delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na delovnem mestu, na katero je bila razporejena že v letu 2007 s polovico polnega delovnega časa. Odločbi ZPIZ z dne 1. 10. 2013 in 11. 1. 2008 (A4) sta pravnomočni, kar pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino odločbe. V konkretnem primeru iz predloženih odločb ZPIZ ne izhaja, da bi tožnica delo morala opravljati od doma. Tožnica niti ob pridobitvi statusa III. kategorije invalidnosti od 17. 12. 2007 dalje (ko ji je bila zaradi posledic bolezni priznana pravica na delovnem mestu, na katero je bila razporejena, to je podsekretar, s polovico polnega delovnega časa) in ob prvi razporeditvi po tem, dela ni opravljala na domu. Tožnica je od 1. 2. 2008 imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas, skladno z odločbo ZPIZ z dne 11. 1. 2008 in šele od 1. 6. 2008 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi za delo na domu. Kakor izhaja iz predloženih pogodb o zaposlitvi in aneksa delo na domu ni bila posledica invalidnosti, temveč posledica posebnega dogovora med tožnico in toženo stranko. V konkretnem primeru tako ni šlo za zaposlitev na drugo delovno mesto, temveč za identično delovno mesto (področni sekretar) z identičnim opisom, ki se ne opravlja več na domu, temveč na sedežu delodajalca (oddaljenem 5 km). Tožena stranka je tako odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za isto delovno mesto s spremenjenim krajem opravljanja dela po določbi prvega odstavka 40. člena ZZRZI in 91. člena ZDR-1. 11. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 101. člena ZPIZ-1, ki ureja dolžnost delodajalca in postopke v zvezi s premestitvijo na drugo delovno mesto zaradi invalidnosti, saj v primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ta ne pride v poštev. Med strankama je namreč nesporno, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na istem delovnem mestu „področni sekretar“ za nedoločen čas za polovico delovnega časa, in sicer namesto na domu, na sedežu tožene stranke. Tako je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, in sicer ali so podani organizacijski in ekonomski razlogi, ki jih tožena stranka zatrjuje v odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in ali so odpovedni razlogi resni in utemeljeni. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da iz predloženih pravnomočnih odločb ZPIZ z dne 11. 1. 2008 in 1. 10. 2013 izhaja, da je edina omejitev, ki jo tožnica ima kot invalid III. kategorije invalidnosti, časovna razbremenitev, saj je zmožna zgolj za delo s polovico polnega delovnega časa. Tudi iz zdravniških izvidov specialista oftalmologa izhaja, da priporoča dosledno upoštevanje 4-urnega delovnika, čim manj obremenitev oči z delom na računalniku v okviru 4 urnega delovnika in priporočene pavze pri delu na računalniku.

12. Ker sodišče prve stopnje ni po vsebini presojalo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v zvezi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Upoštevajoč obrazloženo, bo v novem sojenju sodišče prve stopnje moralo izvesti tudi s strani strank predlagane dokaze in po potrebi dopolniti že izvedene dokaze. Šele po tem, ko bo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo odločilna dejstva, bo ob upoštevanju relevantnega materialnega prava (91. člen ZDR-1 in 40. člen ZZRZI) lahko sprejelo dokazno oceno in odločilo o tožbenem zahtevku. Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava do ključnih okoliščin ni opredelilo oz. jih sploh ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari ocenilo, da samo ne more dopolnjevati dokaznega postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, zato se je odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.