Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je v konkretnem primeru prišlo do obojestransko neizpolnjene pogodbe, je sodišče pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 116. člena OZ.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.
1. S sodbo opr. št. P 94/2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 1.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2020 dalje do plačila in za povrnitev pravdnih stroškov. Tožena stranka pa je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdnega stroške v znesku 540,31 EUR. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo v takoimenovanem postopku v sporu majhne vrednosti. Kot pravno podlago za odločitev je sodišče prve stopnje uporabilo določilo Pogodbe o medsebojnem sodelovanju na področju športnega treniranja ekipe A. in določila Obligacijskega zakonika (OZ) in sicer določbe členov 5, 6, 8, 116, 329/I in 619. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v tem postopku od toženca terja plačilo pogodbeno dogovorjenega honorarja za mesec april 2020 v znesku 1.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče pa je ugotovilo, da je zaradi epidemije Covid-19, ki je višja sila postala nemogoča izpolnitev pogodbene obveznosti tožnika zaradi objektivnih razlogov, to je spremljajočih vladnih ukrepov od dne 12. 3. 2020 dalje, ki so veljali tudi celoten mesec april 2020, zato je ugasnila tudi nasprotna pogodbena obveznost toženca, plačila te storitve za mesec april 2020, ker ni bila opravljena. Tožnik v skladu s pogodbo ne more terjati od toženca plačilo storitve, ki je ni opravil. Toženec je ob nastopu situacije ravnal v skladu z načelom vestnosti in poštenja, ki od udeležencev v obveznostih razmerjih zahteva, da medsebojno upoštevajo posamične in skupne interese, ter da ravnajo vestno in pošteno. Toženec je v svojem ravnanju izhajal tudi iz načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Sodišče je še ugotovilo, da iz 2. člena Pogodbe ne izhaja, da bi se tožnik zavezal aktivno sodelovati pri sestavljanju ekipe za novo sezono, niti iz pogodbe ne izhaja, da bi bil med pravdnima strankama dogovorjen honorar za takšno storitev. V 2. členu Pogodbe je namreč izrecno opredeljeno katere storitve bi po pogodbi trener moral opravljati, pa jih ni opravil. Sodišče je zaključilo, da tožnik v postopku ni uspel dokazati, da bi bil upravičen do honorarja tudi za storitve, ki niso bile dogovorjene s pogodbo. Sodišče je zaključilo, da je na podlagi prvega odstavka 116. člena OZ odpadla obveznost toženca po Pogodbi, zato tožnik ni upravičen do plačila mesečnega honorarja v višini 1.500,00 EUR. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).
2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencih. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče kršilo 8. točko drugega odstavka 338. člena ZPP, saj sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank in prič, ki sta bili predlagani. Sodišče zato ni ugotovilo popolnega obsega vsebine pogodbenega razmerja med strankama, ker se je omejilo pri ugotavljanju le-tega izključno na listino, povsem pa je zanemarilo druge predlagane dokaze. Bistveno za zadevo pa je, da epidemija za razmerje pogodbenih strank ni predstavljala takšne situacije, da bi jo šlo presojati po 116. členu OZ, kot nezmožnost izpolnitve obveznosti tožnika. Šlo je za storitve, ki jih glede na dane razmere ni bilo mogoče opravljati. Ni šlo za opravljanje nobenih izvenpogodbenih opravil. Pogodbeno razmerje se je nadaljevalo s prilagajeno vsebino. Zato bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotoviti, da je pogodbeno razmerje med strankama še trajalo, pravdni stranki sta se še v aprilu in maju dogovarjali o prilagajanju obveznosti – očitno med strankama ni bilo sporno, da se pogodbeno razmerje ohranja in tožnik opravlja storitve ustrezno razmeram. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, je dejansko stanje ugotovilo napačno in je zato prišlo do napačnega zaključka o uporabi materialnega prava. Če bi celovito izvedlo dokazni postopek, bi prišlo do zaključka, da sta pravdni stranki svoje pogodbeno razmerje ustrezno prilagodili glede na nastale razloge v zvezi epidemijo in da je komaj naknadno, sredi maja toženec prišel na stališče, da bo enostransko urejal medsebojna razmerja. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.
3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da je neutemeljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kajti šlo je za postopek v sporu majhne vrednosti. Tožeča stranka izvedbe naroka ni zahtevala, predlagala je odločitev na podlagi listin. Tožeča stranka ni predlagala niti zaslišanja strank niti zaslišanje prič. Vse to je razvidno iz pisnih vlog tožeče stranke. Pritožbeno novoto pa predstavljajo navedbe tožeče stranke o afirmaciji pogodbe in o tem, da sta pravdni stranki pogodbeno razmerje celo preoblikovali tako, da je ostalo v veljavi in da sta pogodbo sporazumno prilagodili spremenjenim razmeram – noben takšen sporazum ni bil niti sklenjen niti podpisan, kar je povsem jasno razvidno iz vseh listinskih dokazov. Med pravdnima strankama tudi ni bilo dogovorjeno, da bi tožeča stranka morala sodelovati pri sestavi ekipe in da bi zato prejela kakšno plačilo. Tožeča stranka je tudi izstavila račun, v katerem je zaračunala treniranje članic A. za april 2020 in ne kakšnega drugega opravila. Treniranje članic pa tožeča stranka v aprilu 2020 ni izvedla. Tožeča stranka zaračunanega opravila ni opravila in je zato njena pritožba neutemeljena. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Nedovoljen je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kajti sodišče prve stopnje je tožeči stranki pojasnilo, da je v predmetni zadevi odločeno v sporu majhne vrednosti. V postopkih v sporih majhne vrednosti se uporabljajo posebne določbe ZPP. Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku pojasnilo pravdnima strankama, da se sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja dogovora o dodatnih pogojih za preoblikovanje pogodbe tudi v bodoče, torej, da tožeča stranka za toženo opravlja storitve tudi po 12. 3. 2020, pritožbeno niso upoštevne, ker se s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Glede ugotovljenega dejanskega stanja, da tožnik po 12. 3. 2020, torej tudi za april 2020 obveznosti po pogodbi ni več opravljal, je zato pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se je na podlagi drugega odstavka 116. člena OZ spremenila tudi obveznost toženca po pogodbi glede plačila, kajti storitev ni bila opravljena. Glede na to, da je tožnik opravljal pogodbeno dogovorjene obveznosti le do 12. 3. 2020, nato pa obveznosti po pogodbi ni več opravljal, je zato pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se je na podlagi prvega odstavka 116. člena OZ zmanjšala obveznost toženca po pogodbi, ker tožnik v tem mesecu aprilu 2020 ni opravljal nobene storitve. Sodišče je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovilo, da zahtevek tožnika ni utemeljen in je v nasprotju s splošnimi načeli vestnosti in poštenja in enake vrednosti dajatev in je zato sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.
6. V zvezi z nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja, tožeča stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, na katerem bi zaslišalo obe pravdni stranki, zaslišalo priči ter dokazno presodilo še ostale dokaze. Sodišče prve stopnje te kršitve ni storilo, saj nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka in je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo o temelju zahtevka na podlagi listinskih dokazov. Pravilno v odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da tožeča stranka ni predlagala niti zaslišanja strank niti zaslišanje prič, kar vse je razvidno iz pisnih vlog tožeče stranke, sodišče pa je vpogledalo in prebralo vse dokazne listine, ki jih je v spis vložila tožeča stranka. Na podlagi teh listin je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje in nato pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbene navedbe o očitani storitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene.
7. Pravilno tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da predstavljajo pritožbeno novoto, navedbe tožeče stranke o afirmaciji pogodbe in o tem, da sta pravdni stranki pogodbene razmerje celo preoblikovali tako, da je ostalo v veljavi in da sta pogodbo sporazumno prilagodili spremenjenim razmeram. Pri tem tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da noben takšen sporazum ni bil niti sklenjen niti podpisan, kar je povsem jasno razvidno iz vseh listinskih dokazov, pa tudi iz predložene fakture, kot verodostojne listine, iz katere izhaja, da tožeča stranka toženi stranki zaračunava trening ekipe tožene stranke, katerega pa evidentno ni opravila. Takšne trditvene podlage tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji tudi ni podala. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da tožeča stranka pogodbe vse od 12. 3. 2020 ni izpolnjevala z vsebino, kot je ta določena v 2. členu pogodbe in zato do vtoževanega plačila ni upravičena. Tožeča stranka za mesec april, za toženo stranko ni opravila nobenih storitev in zato do plačila ni upravičena. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da sta se pravdni stranki v aprilu in maju dogovarjali o prilagajanju obveznosti, da naj bi se pogodbeno razmerje ohranilo in da je tožnik opravljal storitve, ustrezne razmeram. Trditev o takšnem dogovoru ni v spisu, tožeča stranka tega tudi ni dokazala in to tudi predstavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pritožbeno ni dovoljen.
8. Ker tako pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog in ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo, se zato pritožba tožeče stranke izkaže za neutemeljeno. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka v pritožbi konkretno ne navaja, da bi sodišče prve stopnje storilo še kakšno drugo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje storilo tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za obrazložen odgovor na pritožbo in sicer za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo po tar. št. 21 OT, 250 točk, kar skupaj z 2 % materialnimi stroški, ob vrednosti točke, skupaj z 22 % DDV znaša 186,66 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča povrniti toženi na način, kot je to določeno v izreku sklepa sodišča druge stopnje. Odločitev v tej zvezi temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.