Jedro

Z odstranitvijo „presežka“ nadstreška, za katerega v izdanem gradbenem dovoljenju ni podlage, je treba zagotoviti skladnost objekta z izdano odločbo (gradbenim dovoljenjem).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano v postopku, vodenem zaradi neskladne gradnje, tožniku naložila, da do 30. 9. 2013 na svoje stroške odstrani del nadstreška na zahodni strani stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 117/2 k.o. ..., ki je zgrajen v nasprotju s tam navedenim gradbenim dovoljenjem, in sicer konstrukcijske elemente, ki presegajo mere dovoljenega nadstreška tlorisa 3 m x 6,1 m (1. točka izreka). V nasprotnem primeru se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (2. točka). Na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je za objekt iz 1. točke izrekla prepovedi (3. točka) in odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka) ter da ni stroškov postopka (5. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je odrejeni ukrep o odstranitvi dela nadstreška izrečen na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1, saj tožnik ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 6. 10. 2006. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe navaja razloge, zaradi katerih meni, da so neutemeljena pritožbena stališča o tem, da odločba ni izvršljiva, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede tega, kaj naj se odstrani, da ni bil seznanjen z ugotovljenim dejstvi in dokazi in da se o njih ni mogel izjasniti, glede nezakonitosti izrečenih prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ker da so bile te vsebovane že v omenjeni odločbi z dne 22. 8. 2011 in glede nezakonitosti alternativno določene uporabe izvršilnih sredstev (izvršba po drugih osebah ali s prisilitvijo).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev posegla v njegove temeljne človekove pravice in svoboščine iz 14. in 22. člena Ustave RS. V nadaljevanju pojasnjuje, da pritožbeni organ na njegove očitke ni odgovoril, zaradi česar njegove odločbe ni mogoče preizkusiti, in da jih je zato dolžan ponoviti. Meni, da izpodbijana odločitev ni izvršljiva in da obstaja nasprotje med izrekom odločbe in njenimi razlogi. To nasprotje vidi v tem, da je v izreku navedeno, da mora odstraniti konstrukcijske elemente, ki presegajo meje dovoljenega nadstreška tlorisa 3 x 6,1 m, v obrazložitvi pa, da je dolžan odstraniti vse konstrukcijske elemente razen severnega stebra s temeljem ob zunanjem stopnišču stanovanjske hiše. Poleg tega nadstrešek ne stoji le na zemljišču parc. št. 117/2, ampak tudi na parc. št. 117/4 k.o. ...

Zatrjuje, da ne ve, na temelju katerih dejstev in dokazov naj bi gradbeni inšpektor ugotovil pravno relevantna dejstva. Z njimi se ni seznanil, zato šteje, da so kršene določbe 7., 8. in 9. člena ZUP.

Strinja se, da so sestavni del odločbe prepovedi iz 158. člena ZGO-1, vendar pa morajo biti te smiselne z vidika objekta, na katerega se nanaša inšpekcijsko ukrepanje. Ker gre za nadstrešnico, so prepovedi izvedbe komunalnih priključkov, prepoved vpisov sprememb v zemljiško knjigo, promet z njim ali z zemljiščem, na katerem je kakor tudi sklepanje pravnih poslov, neustrezne. Uveljavlja kršitev pravice ne bis in idem, saj so identične prepovedi vsebovane že v odločbi z dne 22. 8. 2011. Z izrekom se ne strinja niti v delu, ki se nanaša na izvršitev odrejene obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo. Meni, da tretji odstavek 148. člena ZGO-1 ne dopušča arbitrarne uporabe izvršilnih sredstev in da je treba v tem primeru uporabiti določbe ZUP. V zadevi je še nepojasnjeno, kaj v konkretnem primeru gradbeni inšpektor, ki naj bi varoval javno korist, sploh varuje. Predlaga, da naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu je odločba, izdana na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru neskladne gradnje, v zvezi s katero investitor ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja v enem mesecu po izrečenem ukrepu ustavitve gradnje, ali če pristojni upravni organ za gradbene zadeve njegovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrne ali zavrže, odredi, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani in vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju.

V zadevi ni sporno, da tožnik v enomesečnem roku, ki mu je bil določen z inšpekcijsko odločbo z dne 22. 8. 2011 (iz predloženih upravnih spisov izhaja, da mu je bila ta vročena 26. 8. 2011), ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 6. 10. 2006, v katerem mu je bilo dovoljeno zgraditi nadstrešek na zahodni strani stanovanjske hiše parc. št. 117/2 k.o. ... v velikosti 3 m x 6,1 m. Upravni organ je zato v skladu z navedeno določbo ZGO-1 tožniku pravilno naložil odstranitev neskladno zgrajenega dela objekta. Sodišče se z njegovimi razlogi strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), prav tako z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil ugovore, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi, ne navaja pa razlogov, zakaj se ne strinja s stališči pritožbene odločbe. Ne drži namreč trditev, da drugostopenjski organ ni odgovoril na tožnikove pritožbene očitke – nestrinjanje stranke z njegovimi stališči namreč še ne pomeni opustitve presoje njenih navedb, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva in okoliščine. Glede na navedeno sodišče v nadaljevanju še pojasnjuje: Iz izreka odločbe jasno izhaja, da je tožnik dolžan odstraniti del nadstreška v obsegu, ki presega mere dovoljenega nadstreška iz gradbenega dovoljenja. Povedano drugače: z odstranitvijo „presežka“ nadstreška, za katerega v izdanem gradbenem dovoljenju ni podlage, je treba zagotoviti skladnost objekta z izdano odločbo (gradbenim dovoljenjem). Glede na navedeno upravnemu organu ni bilo treba še dodatno konkretizirati, na kateri točki trenutno obstoječega nadstreška je razmejitev med dovoljenim in nedovoljenim nadstreškom. Ker je tožniku prepuščen način izvršitve omenjene obveznosti, mnenje prvostopenjskega organa, da bo pri tem treba dejansko odstraniti vse konstrukcijske elemente razen severnega stebra s temeljem ob zunanjem stopnišču stanovanjske hiše, na izvršitev nima nobenega vpliva, posledično pa tudi ne na zakonitost izpodbijane odločbe. V izreku naložena delna odstranitev nadstreška je namreč v skladu s prvo inšpekcijsko odločbo, izdano na podlagi (za stranko koristne) ugotovitve, da gre v obravnavanem primeru za neskladno, ne pa morebiti za nelegalno gradnjo.

Za naloženo odstranitev je irelevantno, ali nadstrešek stoji tudi na zemljišču s parcelno številko, ki v izreku odločbe ni posebej navedena. Upoštevati je namreč treba, da je bila že z odločbo z dne 22. 8. 2011, v kateri je bila tožniku naložena ustavitev gradnje nadstreška do pridobitve spremenjenega dokončnega gradbenega dovoljenja, v 1. točki izreka navedena le parc. št. 117/2 k.o. ... Poleg tega je iz izpodbijane odločbe razvidno, da gre za nadstrešek na zahodni strani stanovanjske hiše, ki stoji na omenjenem zemljišču, kar odpravlja vsakršen dvom v to, na kateri neskladni objekt se nanaša izrečeni ukrep.

Kot izhaja iz omenjene določbe 153. člena ZGO-1, je za odločitev v tej zadevi bistveno, da tožnik sploh ni vložil zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik o tej pravno relevantni okoliščini seznanjen že z odločbo z dne 21. 3. 2013, to je s prvo odločbo, izdano na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1. Zoper njo se je tožnik pritožil, drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 29. 5. 2013 pritožbi ugodil in omenjeno prvostopenjsko odločbo odpravil ter zadevo vrnil v ponovni postopek, v katerem je bila nato izdana v tem upravnem sporu izpodbijana odločba. To pomeni, da se je imel tožnik v pritožbi zoper odločbo z dne 21. 3. 2013 možnost izjasniti, ali je vložil zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, kot mu je bilo to naloženo v inšpekcijski odločbi z dne 22. 8. 2011, in kdaj je to storil. Ker je nato gradbena inšpektorica izpodbijano odločbo izdala na podlagi istih poizvedb pri upravni enoti z dne 1. 3. 2013, na katere se je sklicevala tudi v odpravljeni odločbi, v ponovljenem postopku ni bila ugotovljena nobena okoliščina, glede katere se tožnik ni imel možnost izjaviti. Glede na navedeno so neutemeljene trditve o kršitvah načela varstva pravic strank in varstvo javne koristi (7. člen ZUP), načela zakonitosti (8. člen) in načela zaslišanja stranke (9. člen).

Neutemeljeno je stališče o arbitrarni uporabi izvršilnih sredstev. Navedba v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, da se bo odstranitev objekta v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti prisilno izvršila po drugih osebah ali s prisilitvijo, je v skladu s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1. Navedeno predstavlja opozorilo inšpekcijskemu zavezancu o nadaljnjem poteku postopka za primer, če ne bo ravnal v skladu z naloženo obveznostjo in odstranil nezakoniti del objekta, ne pa uporabe izvršilnih sredstev. Za vodenje izvršilnega postopka bo moral biti najprej izdan sklep o dovolitvi izvršbe po določbah ZUP, na kar napotuje tudi 147. člen ZGO-1, ki določa, da se prisilna izvršba inšpekcijskih ukrepov, izdanih v skladu z določbami tega zakona, opravlja po določbah ZUP, če ta zakon ne določa drugače. Očitno neutemeljeno je stališče, da bi moral gradbeni inšpektor presojati, ali je konkretno ukrepanje v javnem interesu. To presojo je opravil že zakonodajalec, ko je v 153. členu ZGO-1 določil obvezno ravnanje gradbenega inšpektorja v primeru, ko ugotovi, da gre za neskladno gradnjo.

Sodišče se strinja tudi z izrečenimi prepovedmi v 3. točki izreka prvostopenjske odločbe, ki so kot obvezna sestavina odločbe primeroma našteti v prvem odstavku 158. člena ZGO-1. Pri izreku teh prepovedi ni bistvenega pomena, ali je katera od prepovedi glede na naravo objekta primerna ali ne, ampak le, da se z njimi neutemeljeno ne posega v pravice tretjih. „Nesmiselnost“ izrečene prepovedi zato sama še ne utemeljuje nezakonitosti izpodbijane odločbe.

Drži, da so bile omenjene prepovedi del izreka inšpekcijske odločbe o ustaviti gradnje nadstreška z dne 22. 8. 2011. Vendar pa so prepovedi glede na vsebino omenjene odločbe lahko imele učinek le do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja ali pa do izdaje nadaljnje odločbe zaradi neskladne gradnje iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1. Navedeno ob upoštevanju drugega odstavka 158. člena ZGO-1, po katerem so prepovedi obvezna sestavina odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep po določbah od 152. do vključno 155. člena tega zakona, pomeni, da se z njihovim izrekom v izpodbijani odločbi podaljšuje njihova veljavnost do izvršitve izdane inšpekcijske odločbe. Po prvem odstavku 159. člena ZGO-1 se namreč prepovedi vpišejo v zemljiško knjigo, po drugem odstavku istega člena pa se omenjena zaznamba izbriše na predlog pristojnega gradbenega inšpektorja ali na predlog inšpekcijskega zavezanca, če predloži inšpektorjevo potrdilo o izvršeni odločbi ali pravnomočno gradbeno dovoljenje.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).