Jedro

Prvi odstavek 113. člena ZDR-1 določa, da če sindikat, svet delavcev ali delavci, ki so izvolili predstavnika delavcev, podajo negativno mnenje v zvezi z izredno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi oziroma do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma za sodno varstvo. Tretji odstavek 113. člena ZDR-1 pa določa, da če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz prvega odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bo o začasni odredbi na podlagi 113. člena ZDR-1 odločalo šele v nadaljevanju postopka, ko bo izvedlo predlagane dokaze, za katere bo smatralo, da so potrebni. Tožnik je predsednik sindikata in kot sindikalni zaupnik pri toženi stranki uživa posebno varstvo. Zaradi zmotne materialno pravne presoje je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Zadrži se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2014 (oziroma z dne 30. 4. 2013) za delovno mesto „operater 1“ in učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2016. 2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko takoj pozvati nazaj na delo, ji omogočiti opravljanje dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 4. 2014 (oziroma z dne 30. 4. 2013) na delovnem mestu „operater 1“, jo prijaviti v zavarovanje pri ZZZS, in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter obračunati nadomestilo plač, kakor da bi delala, od teh zneskov v korist tožeče stranke obračunati/odvesti in plačati vse obvezne davščine in prispevke za socialno varnost, razliko v neto znesku pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zapadlih zneskov od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

3. Toženi stranki se izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, ki se po pravnomočnosti tega sklepa izvrši, v kolikor tožena stranka ne bo ravnala v skladu s to začasno odredbo, z rubežem razpoložljivega dobroimetja tožene stranke, ki ga ima le-ta na kateremkoli svojem računu, skladu, akreditivu ali podobnem naslovu pri katerikoli banki ali hranilnici, do višine celotne izvršljive terjatve, ter po pravnomočnosti sklepa o izvršbi s prenosom zarubljenega dobroimetja tožene stranke na poslovni račun RS sodišča. 4. Ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku v predmetni zadevi.

5. Tožena stranka je dolžna plačati stroške tožeče stranke, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.“

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep v zadevi zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v celoti spremeni, tako da predlogu tožnika ugodi ter izda predlagano začasno odredbo, podredno pa da sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je tožnik kot predstavnik delavcev, ki mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podal predlog za izdajo začasne odredbe po 113. členu ZDR-1, katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da terjatev tožnika ni izkazana, ter da tožnik tudi ni verjetno izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Takšen sklep sodišča prve stopnje je nezakonit in pretirano formalističen ter dejansko delavskim predstavnikom s pretiranim dokaznim bremenom odvzema vsakršno varstvo kot ga določa 113. člen ZDR-1 oziroma navedeno določbo v celoti razvrednoti. Dejstvo je, da v odpovedi ne bo nikoli pisalo, da je delodajalec delavcu pogodbo o zaposlitvi odpovedal zaradi njegovega statusa kot delavskega predstavnika, tako da tovrstna diskriminacija nikoli ni tako očitna, kot to domneva sodišče. Sodišče je očitno spregledalo ali štelo kot irelevantno materialno pravno podlago in posledično tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je bil zaposlen 20 let kot uspešen in lojalen delavec, nikoli ni bil kaznovan za kakršnokoli kršitev delovnih obveznosti. Ko je tožena stranka pridobila od osebnega zdravnika tožnika vse podatke o zdravstvenem stanju in omejitvah ter ugotovila, da tožnik svojega zdravstvenega stanja ne simulira, je tožniku poslala enega od svojih zaposlenih, da prevzame vlogo „detektiva“ ter preverja prisotnost tožnika na domu. Takšno ravnanje je po mnenju tožnika neobičajno. Delavec, ki mu vloga „detektiva“ ni v celoti poznana je domnevno nekajkrat pritisnil na zvonec večstanovanjske hiše v kateri tožnik prebiva in tožnika dvakrat poklical po telefonu, na koncu pa po 16 minutah, tako kot je navedla tožena stranka sprejel stališče, da tožnika ni doma, četudi je bil tožnik v navedenem času doma in je spal. Po mnenju sicer ta očitek ni bistven, ampak sta bistvena očitka iz točke 13, da je tožnik v času dvomesečnega bolniškega staleža enkrat odšel na 800 m oddaljeno upravno enoto, da si uredi status prebivališča in da se je tožnik na poti od zdravnika do doma nekajkrat ustavil na svojem (od glavne ceste 100 m oddaljenem) objektu, kjer je imel že pred bolniškim staležem prijavljeno bivališče in kjer je prevzel pošto. Tožena stranka ga je pozvala na zagovor v svoje prostore, kar pomeni, da je moral tožnik v času bolniškega staleža odditi v prostore delodajalca, ki so oddaljeni več kot upravna enota, četudi je delodajalec vedel za navodila zdravnika. Sodišče ni navedlo, da bi tudi odhod delavca na zagovor pri delodajalcu štelo za kršitev navodil zdravnika, kakor je to štelo za ostala dva primera. Tožnik ocenjuje, da ob upoštevanju njegovega sindikalnega delovanja posredni dokazi kažejo na diskriminacijo ter da je terjatev verjetno izkazana. Sodišče je tudi spregledalo, da tožnik v času od odpovedi pa do izdaje začasne odredbe ne bi bil zaposlen pri delodajalcu, saj mu to možnost omogoča že 113. člen ZDR-1, kar je delavec na ustrezen način tudi zahteval. Tožnik tudi poudarja, da bi morala tožena stranka določene pravice delavcev (npr. višji dodatki in dopust) v skladu s panožno kolektivno pogodbo urediti v Podjetniški kolektivni pogodbi, pri čemer je tožena stranka edini večji delodajalec v svoji dejavnosti, ki navedene zadeve v okviru socialnega dialoga noče urediti ter se svojim obveznostim izogiba ravno s pritiskom na sindikat. Odhod do upravne enote oddaljenosti 800 m ne pomeni kršitev navodil zdravnika do sprehodov po domačem kraju. Sodišče je v celoti spregledalo smisel določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, tožnik ni imel prepovedi gibanja (oziroma strogo mirovanje), ampak mu je bilo celo svetovano razgibanje in sprehodi po domačem kraju. S sprehodom do upravne enote, ki je bila po sodni praksi višjega sodišča za razumno pričakovana življenjska opravila (odločba VDSS opr. št. Pdp 912/2015 z dne 3. 12. 2015, Pdp 918/2015 z dne 18. 2. 2016) je tožnik dejansko sledil navodilom zdravnika in s tem pripomogel k izboljšanju zdravstvenega stanja. Še bolj neživljenjsko je stališče sodišča glede kršitve, da je delavec od glavne poti (ko se je peljal od zdravnika domov) odstopil 100 m, da bi na svojem objektu pobral pošto. Po mnenju sodišča bi moral delavec tudi morebitno sodno pošto (npr. izvršbe, položnice) na začasnem naslovu pustiti in potem verjetno v izvršilnem postopku uveljavljati vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je nerazumno naložilo dokazno in trditveno breme delavcu, saj je ta podal jasne in konkretizirane navedbe in predložil dokaze, s katerimi razpolaga, ter bi bilo iluzorno pričakovati, da se bo v odpovedi nahajala besedna zveza, da je delodajalec delavcu pogodbo o zaposlitvi odpovedal zaradi njegove sindikalne dejavnosti. Sodišče je v celoti spregledalo smisel določbe 113. člena ZDR-1. Navedeni institut je namenjen zagotavljanju učinkovitega varstva delavskih predstavnikov ravno zaradi njihovega položaja. Tožnik je poleg centrale sindikata eden od glavnih pogajalcev za podjetniško kolektivno pogodbo ter edini predstavnik iz poslovne enote A. in mora tako sodelovati v delovnem procesu pri delodajalcu in imeti stik z delavci in tudi interno komunikacijo, česar pa zaradi odpovedi nima, saj nima dostopov do prostorov delodajalca, tako da tudi ne more ustrezno voditi pogajanj, s tem mu je opravljanje sindikalne dejavnosti onemogočeno. Sodišče tudi nekorektno navaja, da naj bi tožnik zatrjeval nastanek škode enoti A. oziroma delavcem, saj je zatrjeval nastanek nenadomestljive škode, ki bo nastala zaradi nezmožnosti izvajanja sindikalne dejavnosti, med drugim pri pogajanjih za sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe ter kot edini sindikalni zaupnik za delavce v poslovni enoti A.. Delavec je bil nenazadnje dolgoletni predsednik sindikata in je trenutno podpredsednik sindikata tožene stranke, priznano ima delovnopravno kontinuiteto. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožeča stranka smiselno uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da zaradi neobrazloženosti izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti, ni podana. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnik uveljavlja to bistveno kršitev določb postopka, dejansko očita sodišču prve stopnje nelogičnost oziroma napačnost argumentacije v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar pa ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, temveč zmotno uporabo materialnega prava oziroma zmotne dejanske zaključke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato jo je mogoče preizkusiti. Zatrjevana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

6. Iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2014 (oziroma dne 30. 4. 2013) za delovno mesto „operater 1“ in učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2016. Posledično je zavrnilo tudi predlog za poziv nazaj na delo na delovnem mestu „operater 1“, prijave v zavarovanje ZZZS, ter vse priznane pravice iz delovnega razmerja in obračuna nadomestila plače s plačilom obveznih davščin in prispevkov za socialno varnost ter izplačilo razlike v neto znesku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zapadlih zneskov od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Zavrnilo je tudi predlog za določitev denarne kazni v višini 10.000,00 EUR, v kolikor tožena stranka ne bi ravnala v skladu z začasno odredbo, pri čemer naj bi začasna odredba veljala še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku v predmetni zadevi.

7. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nekonkretizirana in predstavlja nedopustno diskriminacijo, saj je tožnik dolgoletni sindikalni predstavnik, gre za odpoved glavnemu sindikalnemu predstavniku poslovne enote A., pri čemer je bil tožnik v času 20 letne zaposlitve pri toženi stranki uspešen in lojalen delavec. V postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pri delodajalcu predlagal zadržanje učinkovanja odpovedi po določilih 113. člena ZDR-1. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

8. Glede na vsebino predlagane začasne odredbe in glede na predloženo dokumentacijo pa je potrebno utemeljenost predloga presojati tudi z vidika določil 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), kar pa sodišče ni upoštevalo in navedlo, da bo o tem odločalo v nadaljevanju postopka. Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožnik v vlogi z dne 21. 12. 2016 navedel, da je v skladu z določbo 113. člena ZDR-1 podal zahtevo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter da so prav tako izkazane navedbe tožnika, da je Sindikat B. dne 12. 12. 2016 podal pisno negativno mnenje v zvezi z nameravano odpovedjo tožniku. Kot izhaja iz dopisa tožene stranke z dne 23. 12. 2016 pa tožena stranka zahtevi tožnika za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2016 ni ugodila. Sodišče je v nadaljevanju zmotno štelo, da bo sodišče o tem, ali je bil tožnik na podlagi določbe 113. člena ZDR-1 že na podlagi samega zakona v delovnem razmerju vse do odločitve sodišča o začasni odredbi, ter posledično o zahtevkih vezanih na ta čas, kar bo odločalo v nadaljevanju postopka, ko bo izvedlo predlagane dokaze, za katere bo smatralo, da so potrebni.

9. Pritožbeno sodišče navaja, da 113. člen ZDR-1 v prvem odstavku izrecno določa, da če sindikat, svet delavcev ali delavci, ki so izvolili predstavnika delavcev, podajo negativno mnenje v zvezi z izredno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi oziroma do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma za sodno varstvo. Tretji odstavek 113. člena ZDR-1 pa določa, da če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz prvega odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe. Tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bo o začasni odredbi na podlagi 113. člena ZDR-1 odločalo šele v nadaljevanju postopka, ko bo izvedlo predlagane dokaze, za katere bo smatralo, da so potrebni. Iz predloženih dokazov izrecno izhaja, da je tožnik kot predsednik sindikata, kar potrjuje skupščina KSS B. kot sindikalnega zaupnika in legitimno izvoljenega predstavnika članov Sindikata C. v družbi D. d. o. o., kot to izhaja iz dopisa št. ... z dne 20. 4. 2016. Iz dogovora o številu varovanih sindikalnih zaupnikov med toženo stranko in konferenco sindikatov Slovenije B. z dne 26. 2. 2016 tudi izhaja, da je število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo pri toženi stranki določeno za dva predstavnika in sicer sta to predsednik in podpredsednik sindikata C..

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pravilno uporabiti določila 113. člena ZDR-1 in odločiti upoštevaje dejstvo, da je tožnik predlagal zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi že pri delodajalcu, prav tako je ob vložitvi tožbe predlagal izdajo začasne odredbe tudi zaradi kršitve 113. člena ZDR z navedbo, da je tožnik sindikalni zaupnik. Tako bo moralo sodišče na podlagi 113. člena ZDR-1 izdati začasno odredbo do odločitve sodišča o predlagani začasni odredbi za zadržanje odpovedi. Namen določila 113. člena ZDR-1 je prav varstvo svobodnega sindikalnega delovanja in torej je v tem delu relevantna tudi navedba tožnika o tem, da bo onemogočeno ali otežkočeno njegovo sindikalno delovanje v fazi pogajanj za sprejem podjetniške kolektivne pogodbe pri čemer zastopa interese poslovne enote A.. Sodišče je tako povsem zmotno štelo, da bi tožnik moral zatrjevati svojo nenadomestljivo škodo in ne nenadomestljivo škodo zaradi nemožnosti sindikalnega dela.

11. V ostalem delu obrazložitve sklepa pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik zaenkrat v postopku ni izkazal za verjetno nastanka terjatve, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe, prav tako tudi ni izkazal, da je začasna odredba potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Prav tako tožnik ni izkazal pogoja svoje nenadomestljive škode po 272. členu ZIZ, pri čemer dejansko tožnik ni zadostil niti trditvenemu bremenu in posledično seveda dokaznemu bremenu v zvezi z dokazovanjem dejstev, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči težko nadomestljiva škoda tožniku ne pa sindikatu.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek, za kar je imelo pravno podlago v določilih 365. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.