Jedro

Pokojni O.S. je bil ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki je predmet tega postopka. O.S. je skladno z zakonom pri toženi stranki (občini) pravočasno podal zahtevo za odkup stanovanja, vendar o njej do njegove smrti ni bilo odločeno. Prva tožnica (kot tudi ostali tožniki) je dedinja po pokojnem O. S. in je pravico do odkupa po bivšem imetniku stanovanjske pravice podedovala. Zato je tudi njen zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe utemeljen.

Po 117. členu SZ so lastniki stanovanj dolžni na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve zakona imel, prodati stanovanje pod ugodnimi pogoji. Na slednje ne vpliva okoliščina, da je bila stavba, v kateri se nahaja predmetno stanovanje, predmet denacionalizacijskega postopka. Denacionalizacijski postopek je imel za posledico le nov rok, v katerem je bila tožena stranka dolžna skleniti prodajno pogodbo (šestmesečni rok od pravnomočne zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo).

Izrek

I. Pritožbi prve tožnice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

1. v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se med kupci navede tudi prva tožnica A. B. in se solastniški deleži kupcev na stanovanju spremenijo tako, da gre vsakemu 1/6 do celote (namesto 1/5), v IV. točki izreka se toženi stranki naloži, da tožnikom, poleg že naloženih stroškov (1.330,50 EUR), plača še pravdne stroške v znesku 517,50 EUR (skupno 1848,00 EUR).

2. v III. točki izreka se razveljavi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati prvi tožnici 690,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna z drugim do šestim tožnikom skleniti prodajno pogodbo za stanovanje v izmeri 38,76 m2 v pritličju stanovanjske hiše na naslovu ... (I. in II. točka izreka). Zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka skleniti prodajno pogodbo tudi s prvo tožnico, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnikom povrne pravdne stroške v višini 1.330,50 EUR (IV. točka izreka). Po odločitvi prvostopenjskega sodišča so drugi do šesti tožnik upravičeni do ugodnega odkupa stanovanja na podlagi tretjega odstavka 147. člena SZ, prva tožnica pa do odkupa ni upravičena, ker kot bivša imetnica stanovanjske pravice zahteva odkup drugega stanovanja v drugem postopku.

2. Zoper sodbo se pritožujeta prva tožnica in tožena stranka.

3. Prva tožnica sodbo izpodbija v III. točki izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi in ji prizna pravdne stroške. Opozarja, da je uveljavljala pravico do odkupa stanovanja po dveh pravnih podlagah, in sicer kot dedinja po pokojnem O. S. in po 147. členu SZ. Poudarja, da je pokojni pridobil pravico do odkupa še za časa svojega življenja, saj je izpolnjeval vse pogoje za odkup po 117. členu SZ. Prva tožnica je dedinja O. S., zato je to pravico podedovala. Kot njegova zunajzakonska partnerica je upravičena do odkupa tudi na podlagi 147. člena SZ.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek vseh tožnikov zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Po pritožbenih navedbah je nesprejemljiva ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni substancirano prerekala tožnikovih trditev o času bivanja s pokojnim O. S.. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da iz sklepa o dedovanju izhaja, da dediči niso živeli z zapustnikom. Nasprotno dokazno breme je bilo na tožnikih, ki njenih trditev niso prerekali niti niso poskušali dokazati nasprotno. Na naroku so navedli le, da so z mamo uporabljali stanovanje do leta 1995, ko so se izselili. Tožena stranka je na naroku vztrajala pri svojih navedbah in prerekala navedbe tožnikov. Sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Ker tožniki z O. S. niso bivali, bi moralo sodišče uporabiti tretji odstavek 147. člena SZ. O. S. je bil imetnik stanovanjske pravice in je pridobil pravico skleniti prodajno pogodbo, ni pa pridobil lastninske pravice niti pogodbe ni sklenil, zato tožniki premoženjske pravice niso podedovali. Rok za odkup je pričel teči s pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka in v času smrti O. S. še ni potekel. Tožniki zato pravice do odkupa niso podedovali.

5. Pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

6. Pritožba prve tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Prva tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je bil pokojni O.S. ob uveljavitvi SZ (1) imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki je predmet tega postopka. O.S. je skladno z zakonom pri toženi stranki pravočasno podal zahtevo za odkup stanovanja, vendar o njej do njegove smrti ni bilo odločeno. Navedena dejstva med pravdnima strankama niso bila sporna, prav tako pa ni bilo sporno, da je prva tožnica (kot tudi ostali tožniki) dedinja po pokojnem O. S.. Ob takšni dejanski podlagi gre pritrditi prvi tožnici, da je pravico do odkupa po bivšem imetniku stanovanjske pravice podedovala in je zato tudi njen zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe utemeljen. Ker sodišče prve stopnje določb ZD (2) ni uporabilo, je napačno uporabilo materialno pravo.

8. Po 132. ZD členu preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Predmet dedovanja so stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom (2. člen ZD). Takšna (podedljiva) pravica je tudi pravica do ugodnega odkupa stanovanja po SZ, ki jo je imel O.S. v času svoje smrti in jo tudi udejanjil. Po 117. členu SZ so lastniki stanovanj dolžni na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve zakona imel, prodati stanovanje pod ugodnimi pogoji. O.S. je abstraktno upravičenje, ki mu ga je podelil zakon, realiziral ter vložil zahtevo za odkup stanovanja. S tem je na podlagi samega zakona nastopila obveznost tožene stranke kot lastnice stanovanja, da z njim sklene prodajno pogodbo. Te ugotovitve ne spreminja okoliščina, da je bila stavba, v kateri se nahaja predmetno stanovanje, predmet denacionalizacijskega postopka. Denacionalizacijski postopek je imel za posledico le nov rok, v katerem je bila tožena stranka dolžna skleniti prodajno pogodbo (šestmesečni rok od pravnomočne zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo – peti odstavek 117. člena SZ). O.S. je pravico do ugodnega odkupa stanovanja pridobil že v času svojega življenja, s potekom roka za privatizacijo pa bi imel možnost uveljaviti tudi pravovarstveni zahtevek z zahtevo po sodnem varstvu. Napačno je torej pritožbeno stališče tožene stranke, da tožniki pravice do odkupa niso podedovali, ker O.S. ob poteku roka za privatizacijo ni več živel. 9. Dedič je univerzalni pravni naslednik zapustnika, kar pomeni, da v trenutku zapustnikove smrti vstopi v njegov pravni položaj in postane subjekt njegovih pravic in obveznosti. Nerelevantne so v tej zvezi pritožbene navedbe tožene stranke, da O.S. ni bil lastnik stanovanja. Predmet dedovanja ni le lastninska pravica, temveč tudi druge pravice, ki pripadajo posamezniku (2. člen ZD). Prva tožnica je kot dedinja O. S. v trenutku njegove smrti vstopila v vsa njegova materialnopravna razmerja, izvzemši strogo osebnih. Na podlagi dedovanja je vstopila tudi v obligacijsko razmerje, v katerem je upravičena od tožene stranke zahtevati, da z njo sklene prodajno pogodbo, tožena stranka pa je to izpolnitveno ravnanje dolžna opraviti.

10. Prva tožnica je pravico do ugodnega odkupa stanovanja podedovala ne glede na to, ali je imela status bivše imetnice stanovanjske pravice na drugem stanovanju. SZ določa krog upravičencev do privatizacijskega nakupa stanovanja (prvi odstavek 117. člena in tretji odstavek 147. člena SZ). Takšno upravičenje gre po zakonu bivšim imetnikom stanovanjske pravice, v določenih primerih pa tudi njegovim ožjim družinskim članom. Slednji so glede pravice do privatizacije povsem izenačeni z imetnikom stanovanjske pravice, saj jim pravico do privatizacije daje zakon neposredno (3). Da pridobijo pravico neposredno na podlagi SZ, morajo, tako kot imetnik stanovanjske pravice, izpolnjevati določene pogoje. V obravnavanem primeru pa gre za dedovanje pravice po upravičencu, deduje pa lahko vsak, ki ima pravni naslov, je dedno sposoben in ni dedno nevreden. Upoštevaje navedeno se kot nerelevantne izkažejo tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da tožniki niso dokazali skupnega bivanja z bivšim imetnikom stanovanjske pravice in da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Vsi tožniki so kot dediči bivšega imetnika stanovanjske pravice njegovo pravico do ugodnega odkupa stanovanja podedovali, ne glede na to, ali so v času njegove smrti bivali z njim v stanovanju.

11. Odločitev sodišča, da prva tožnica ni upravičena zahtevati odkupa stanovanja, je torej materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče je zato njeni pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP (4) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se v I. in II. točki izreka kot kupca v prodajni pogodbi navede tudi prva tožnica in se solastniški deleži kupcev na stanovanju spremenijo tako, da gre vsakemu 1/6 do celote (namesto 1/5). III. točka izreka, s katero je sodišče tožbeni zahtevek prve tožnice zavrnilo, pa se razveljavi. Pritožba tožene stranke pa se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi (353. člen ZPP). Pritožbeni očitki (da tožniki pravice do odkupa stanovanja niso podedovali in da je sodišče napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu) niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe so tožniki v celoti uspeli z zahtevkom, zato so v celoti upravičeni do povračila stroškov. Ker ugotovljena višina stroškov s pritožbo ni bila izpodbijana, je pritožbeno sodišče izhajalo iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da potrebni stroški tožnikov znašajo 1.848,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v IV. točki izreka spremenilo tako, da mora tožena stranka tožnikom povrniti še dodatno 517,50 EUR.

13. Prva tožnica, ki je s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za postopek v višini 670,40 EUR (tar. št. 3210 Tarife ZOdvT (5)) in materialne stroške v višini 20 EUR (tar. št. 6002 Tarife ZOdvT), kar skupaj z 20 % DDV znaša 690,40 EUR. Tožnica pa ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo tožene stranke, saj z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato je bil za postopek nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). Priznane pritožbene stroške mora tožena stranka plačati prvi tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (387. člen OZ (6) in pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi glede zavrnitve pritožbe.

(1) Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/1991 in nasl.)

(2) Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl.)

(3) Tako Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 818/1994

(4) Zakon o pravdnem postopku (Ur. L RS, št. 73/2007 in nasl.)

(5) Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št 67/2008 in nasl.)

(6) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.)