Jedro

Tožena stranka bi se odgovornosti v skladu z določbo 154. člena ZOR lahko razbremenila le v primeru, če bi dokazala, da je na podlagi 5. člena ZVGLD na kakršenkoli način ukrepala. Tega pa ni niti zatrjevala, niti ni dokazala, da bi karkoli storila, kar bi lahko prispevalo k varstvu divjadi in varnosti prometa na cesti, preko katere divjad po ugotovitvah nižjih sodišč prehaja.

Izrek

Revizija proti pravnomočni sodbi se v delu za izpodbijani znesek 987,73 EUR s pripadki tožnici pravnomočno prisojene odškodnine zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je v tej pravdi uveljavljala plačilo nematerialne in materialne škode, ki ji je nastala v prometni nesreči 16.5.2000 ob trku z divjo svinjo. Sodišče prve stopnje je prvo toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine v višini 1.486.700 SIT skupaj z obrestmi in pravdnimi stroški v znesku 563.308 SIT. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko. Sodišče je ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost prve tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo prva tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Slednjo je pritožbeno sodišče storilo s tem, da je ugotovilo novo dejstvo (odgovornost toženke zaradi nepostavitve varovalne ograje), ki pa ne predstavlja podlage v prvostopenjski odločitvi in glede katerega se niso izvajali nobeni dokazi. Navaja, da je sodna praksa že sprejela stališče, da postavitev varovalnih ograj, ki bi v celoti ogradile del gozda, ne more biti sprejemljiva in zatorej opustitev takšnega ukrepa ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Opozarja, da je tožnica vedela, da na navedenem mestu divjad prehaja čez cesto. Revidentka problematizira vprašanje vzročne zveze med zatrjevano opustitvijo in nastalo škodo, saj v primerih, ko je voznik že seznanjen z nevarnostjo, postavitev opozorilnega znaka v ničemer ne spremeni njegovega "stanja zavesti". V podkrepitev svojega stališča se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 588/99. Sodba pritožbenega sodišča predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS, saj je ob upoštevanju prej navedenega sklepa VS RS tožena stranka obravnavana neenako, ker se ni upoštevalo, da njena opustitev ni mogla v ničemer vplivati na nastali dogodek. Poleg tega je na tožnici dokazno breme, da dokaže vzročno zvezo, kar pomeni, da bi morala tožnica zatrjevati in dokazati, da bi v primeru, če bi bil prometni znak postavljen, odreagirala drugače. Sodišči sta tudi posegli v pravico tožene stranke do učinkovitega izvrševanja njenih procesnih pravic s tem, ko nista postavili izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko podal mnenje o vzročni zvezi med poškodbami tožnice in nastalo nesrečo, kar predstavlja odločilno dejstvo za pravilno odločitev v tej zadevi. Absolutno kršitev določb pravdnega postopka predstavlja tudi dejstvo, da sodišče ni dopustilo dodatnega zaslišanja tožnice glede njenega zaviranja, ki predstavlja bistveno okoliščino v tej zadevi tudi zaradi vprašanja tožničinega soprispevka k nastali škodi. Višje sodišče se ni opredelilo do pritožbene navedbe, ki opozarja na del izvedenčevega mnenja o tem, kako hitro on vozi po cestah, kjer ve za prehajanje divjadi, do pritožbene navedbe, da tožnica ni vozila s prilagojeno hitrostjo ter do mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, da pri hitrosti 40 do 50 km/h ne bi moglo priti do takšnih poškodb, kot jih je utrpela tožnica. Opozarja, da je obrazložitev sodišča glede ugotovljene hitrosti in zadobljenih poškodb glede na sprejeto mnenje izvedenca cestnoprometne stroke nelogična. Opozarja na neverodostojnost fotografij. Revidentka tudi trdi, da je pritožbeno sodišče napačno označilo uradni policijski zaznamek z dne 12.10.2002 za novoto, saj se je tožena stranka nanj sklicevala že v pripravljalnem spisu dne 21.10.2002. Poleg tega je tožena stranka v postopku zatrjevala, da do nesreče sploh ni prišlo oziroma, da tožnica poškodb ni utrpela v tej nesreči, sodišči pa dokaznega postopka v tej smeri nista izvajali. Vztraja pri trditvi, da razmerje prispevka tožene stranke in degenerativnih sprememb ni niti ustrezno niti obrazloženo, pri čemer obširno citira del izvedenskega mnenja. Navaja, da mora sodišče razmerje prispevkov enega ali drugega vzroka ugotoviti s stopnjo gotovosti, ne pa s stopnjo verjetnosti. Tudi v tem delu je na tožeči stranki breme, da dokaže vzrok nastalih poškodb. Glede na ugotovitve v izvedenskem mnenju obstaja o razmerju prispevka tožene stranke in degenerativnih sprememb nasprotje med listinami, ki se nahajajo v spisu in povzetki oziroma zaključki, ki so izvedeni na podlagi teh listin. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke v celoti, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Glede zavrženja revizije: V premoženjskih sporih, za kar gre v tej pravdi, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe presega 4.172,90 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kot vrednost spornega predmeta se vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Tožnica je v tožbi uveljavljala dva zahtevka. Zahtevala je plačilo 10.015,02 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 987,73 EUR odškodnine za premoženjsko škodo. Ker imata zahtevka različno dejansko in pravno podlago in se v takem primeru vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), je treba dovoljenost revizije presojati za vsakega od tožničinih zahtevkov posebej. Že v tožbi postavljen zahtevek za povrnitev premoženjske škode ne dosega mejnega zneska za dovoljenost revizije, zato revizija v tem delu ni dovoljena in jo je bilo treba na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. Glede zavrnitve revizije: Za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (četrti odstavek 71. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč - Ur. l. SRS, št. 25/76 in 29/86, v nadaljevanju ZVGLD). Ob ugotovitvi, da je tožnici nastala škoda zaradi naleta divje svinje, je treba pri odločanju uporabiti določilo prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter je dolžna lovska organizacija (ki upravlja z loviščem) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Zakon napotuje na presojo krivdne odgovornosti, zato mora tožena stranka dokazati okoliščine, ki njeno krivdo izključujejo.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila tožena stranka seznanjena s prehodi divjadi na mestu, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Sodba sodišča druge stopnje pravilno upošteva, da tožena stranka, v nasprotju z 5. členom ZVGLD, ni ukrenila ničesar (predlaganje postavitve prometnega znaka, varovalne ograje), da bi preprečila poškodbo po divjadi. Pritrditi je sicer revidentu, da postavitev prometnega znaka "divjad na cesti" ob ugotovitvi sodišč, da je tožnica vedela za nevarnost naleta divjadi in je zato tudi vozila z zmanjšano hitrostjo (40-50 km/h na odseku, kjer je dovoljena hitrost 90 km/h), škodnega dogodka ne bi preprečila, kar dejansko pomeni, da med to očitano opustitvijo (opustitev predloga za postavitev prometnega znaka) in škodnim dogodkom vzročna zveza ni podana. Vendar pa je v zadevi bistveno, da je tožena stranka za pogosto prehajanje divjadi preko cestišča vedela, ukrenila pa ni v tej smeri prav ničesar in je zatorej materialnopravno pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da že sam pojav divjadi na cesti, ob odsotnosti varovalnih ukrepov, pomeni nedopustno stanje, zaradi česar je tudi podana vzročna zveza med divjadjo na cesti in povzročeno škodo tožnici(1). Tožnica je namreč v tožbi toženi stranki očitala, da ni postavila ne varovalne ograje, ne prometnega znaka oziroma ni storila tistega, kar je v skladu z ZVGLD potrebno, da do tovrstnega prehajanja divjadi na javni cesti ne bi prišlo (pripravljalna vloga z dne 18.11.2002). Tožena stranka bi se odgovornosti v skladu z določbo 154. člena ZOR lahko razbremenila le v primeru, če bi dokazala, da je na podlagi 5. člena ZVGLD na kakršen koli način ukrepala. Tega pa ni niti zatrjevala, niti ni dokazala, da bi karkoli storila, kar bi lahko prispevalo k varstvu divjadi in varnosti prometa na cesti, preko katere divjad po ugotovitvah nižjih sodišč prehaja. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da je dejstvo, da tožena stranka ni postavila varovalne ograje, ugotovilo samo, ne da bi toženi stranki dalo možnost obravnavanja. Sodišče druge stopnje je nepostavitev varovalne ograje omenilo izrecno v okviru povzetka tožbenih navedb in v okviru pravilne uporabe materialnega prava, s čimer toženi stranki (ob odsotnosti njenih trditev, da je storila vse, kar je bila v skladu z ZVGLD dolžna) ni odvzelo pravice izjave. Tožena stranka v tem sporu ni niti zatrjevala niti dokazovala in dokazala (dokazovala je le, da škode ni povzročila divjad in da je, če je do škode res prišlo zaradi naleta divjadi, podana izključna odgovornost ali vsaj soodgovornost oškodovanke), da bi storila karkoli, kar bi prispevalo k varstvu divjadi in varnosti prometa na cesti, preko katere divjad prehaja. Tožena stranka niti v reviziji ne zatrjuje, da je predvidela in izvedla ukrepe, ki se po 5. členu zakona štejejo med ukrepe, ki so namenjeni varstvu in gojitvi divjadi. V določbi prvega odstavka 154. člena ZOR je uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V procesnem smislu (po 219. členu ZPP) to pomeni, da je toženemu povzročitelju škode v pravdi naloženo trditveno in dokazno breme glede dejstev, zaradi katerih po pravni ureditvi velja, da je škoda nastala brez toženčeve krivde. Na splošno to pomeni, da je pri uzakonjenem načelu domnevne krivde povzročitelja škode predvsem tudi od procesne aktivnosti toženega povzročitelja odvisno, ali mu bo naloženo plačilo odškodnine ali ne. Glede na procesne aktivnosti tožene stranke v obravnavanem primeru in ob upoštevanju njenih ugovorov, ki so bili v postopku uveljavljani, pa je upravičen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da za škodo ni kriva.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica kritičnega dne imela prometno nesrečo, ko je v njen avto naletela divja svinja. Neutemeljen je revizijski očitek, ki izpodbija verodostojnost policijskega uradnega zaznamka z dne 12.10.2000. Pritrditi je sicer revidentu, da je glede omenjenega zaznamka izražal pomisleke že v postopku na prvi stopnji in zatorej njegovega pritožbenega očitka v tej smeri res ni mogoče označiti za novoto. Vendar pa mu je sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo, da ostala dejstva (izpoved priče B. K., policista, ki je bil o nesreči obveščen in je tudi prišel na kraj sam ter si ogledal kraj škodnega dogodka, izpoved tožnice, ugotovljenih poškodb na njenem vozilu ter iz predloženih fotografij) ne dopuščajo dvoma v to, da je do nesreče prišlo na način, kot je zatrjevala tožnica. Neutemeljene so zato tudi vse ostale revizijske navedbe, ki takšni dokazni oceni sodišč prve in druge stopnje nasprotujejo ali jo relativizirajo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica vozila s hitrostjo 40-50 km/h na cesti, kjer je dovoljena hitrost znašala 90 km/h. Da je izvedenec takšno hitrost izračunal s 65-70% verjetnostjo, zadostuje. V teoriji in sodni praksi je namreč sprejeto, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj dejstva, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva (negativa non sunt probanda). Sodišči sta zatorej pravilno uporabili pravilo o dokaznem bremenu, saj je tožena stranka zatrjevala soprispevek tožnice zaradi prehitre vožnje in je torej ona bila dolžna svojo trditev dokazati. Sodišče prve stopnje je na strani 10 obrazložitve sodbe ugotovilo, da je pred samim trčenjem tožnica zavirala, in sicer okoli 12-15 m. Tožnica je morala zavirati tudi spričo dejstva, da se je vozilo ustavilo. Ugotovilo je tudi, da tožnica od trenutka, ko je ali bi lahko zagledala divjo svinjo, do trenutka trčenja, ni imela časa, da bi z zaviranjem trčenje preprečila. Neutemeljen je torej revizijski očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti dodatno zaslišanje tožnice v zvezi z njenim zaviranjem, saj je le-ta na glavni obravnavi dne 23.1.2003 povedala, da je divja svinja na cesto skočila iznenada in njenega prihoda od strani ni opazila, kar potrjuje zaključke izvedenca cestnoprometne stroke.

Sodišče druge stopnje je prvi toženi stranki pravilno odgovorilo na njen pritožbeni očitek, ki ga sedaj ponavlja v reviziji, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog glede dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma zaslišanja izvedenca medicinske stroke o tem, ali je do poškodb, kot jih je utrpela tožnica, pri trčenju s hitrostjo 40-50 km/h sploh lahko prišlo. Revizijsko sodišče se strinja z razlogovanjem pritožbenega sodišča, da je izvedenec medicinske stroke kot kompetentna oseba za to področje že ugotovil, da je tožnica utrpela ugotovljene poškodbe ter da je izkustveno sodeč nihajna poškodba vratne hrbtenice pogosta poškodba udeležencev prometnih nesreč. Tožena stranka s citiranjem dela izvedenskega mnenja cestnoprometne stroke pravzaprav nedovoljeno izpodbija dejansko ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je do škodnega dogodka sploh prišlo ter da se je tožnica pri tem tudi telesno poškodovala.

Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno pravilno odločili tudi glede upoštevanja degenerativnih sprememb pri odločanju o višini nepremoženjske škode. Pravilno sta se oprli na mnenje izvedenca medicinske stroke, da lahko največ dve tretjini težav, ki jih ima tožnica sedaj, pripada posledicam prometne nesreče, najmanj ena tretjina težav pa je posledica degenerativnih sprememb. Tako je izvedenec ugotovil v dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja, s čimer je spremenil prvotno oceno deleža, ki pri odločanju o višini nepremoženjske škode odpade na degenerativne spremembe, ki so se pri tožnici manifestirale že pred škodnim dogodkom. Kljub temu, da izvedenec takšne razmejitve ni podal z gotovostjo, sta se sodišči prve in druge stopnje upravičeno oprli na njegovo mnenje in svoji odločitvi tudi ustrezno obrazložili - in sicer pritožbeno sodišče na koncu prvega odstavka na strani 6 obrazložitve sodbe, sodišče prve stopnje pa na straneh 14 in 15 obrazložitve svoje sodbe. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da velja nižji dokazni standard sprejeti v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Če je namreč dokazno breme pretežko (v primerih dokazne stiske), je lahko ogrožena tudi pravica stranke do sodnega varstva. Strankam se ne smejo nalagati nepremagljiva dokazna bremena. Zato sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno upoštevali mnenje izvedenca medicinske stroke o deležu, ki odpade na račun degenerativnih sprememb. Pri tem ni nepomembno, da če bi se pri takšni razmejitvi zahtevala gotovost, bi prizadevanje tožene stranke pripeljalo do ravno nasprotnega zaključka, kot ga želi doseči - namreč sodišče deleža, ki odpade na račun degenerativnih sprememb, če le-ta ne bi bil ugotovljen z gotovostjo, sploh ne bi smelo upoštevati. Tudi bistvena kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem primeru ni podana, saj med zaključki sodišč, ki temeljijo na povzemanju mnenja izvedenca medicinske stroke ter izvedenskim mnenjem ni nobenega nasprotja.

Revizijsko sodišče je v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava presojalo tudi višino pravnomočno prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in zaključilo, da je prisojena odškodnina v okvirih pravnomočno prisojenih odškodnin v podobnih primerih.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožene stranke v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti. .Op. št. (1): Tako tudi sodba VS RS št. II Ips 236/99.