Jedro

Toženec si je ogledal končne izdelke, saj je opazoval proizvodnjo kartonastih škatel, ki so bile na proizvodni liniji, ki so bile lične in takšne kot so bile dogovorjene. Toženec je zato imel možnost preveriti, ali končni izdelek ustreza vzorcu, kot je bil dogovorjen, saj drugačen tisk in otip kartona, predstavlja očitno napako, katero bi toženec lahko opazil že s pregledom. Toženec je imel na ta način možnost takoj sporočiti tožeči stranki svoje pripombe zaradi očitnih napak na kartonastih škatlah. Ker ni postopal na ta način, je to pravico iz tega naslova izgubil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki 5.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2011 dalje do plačila, toženec pa je zavezan tudi plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.081,95 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa še zakonite zamudne obresti.

2. Toženec vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbenih razlogih navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je toženec 28. 11. 2011 prišel na ogled končnega izdelka k tožeči stranki. Toženec je prišel k tožeči stranki iz razloga, ker je zagotovil tisti dan prevoz in ker je prišlo s strani tožeče stranke večkrat do prestavljanja termina dobave blaga. Toženec škatel, ki so bile še v proizvodnji ni pregledoval, saj s tem namenom ni prišel k tožeči stranki. Tožeči stranki je bilo znano, da je blago namenjeno kupcu v Francijo, ki je potrdil vzorec tiskovin, ki je bila osnova za izdelavo končnih izdelkov. Toženec je zato pravočasno, takoj ko ga je končni kupec obvestil o napakah, o napakah obvestil tožečo stranko, zato pravice do uveljavljanja stvarnih napak ni izgubil. Toženec je naročil blago že 15. 11. 2011, rok izdelave pa je bil štiri do pet dni. Rok je bil bistvenega pomena, saj je končni kupec škatle potreboval za načrtovano marketinško akcijo. Sprva je bil dogovorjen rok dobave 23. 11. 2011, tožeča stranka ga je prestavila na 25. 11. 2011 in nato še na 29. 11. 2011, čeprav je toženec dostavil tožeči stranki vse potrebne podatke že 21. 11. 2011. Toženec je izpovedal, da se je dogovoril z direktorico tožeče stranke, da bo možen prevzem 28. 11. 2011. Tudi iz elektronske pošte tožeče stranke z dne 28. 11. 2011 je razvidno, da je predviden rok za dokončanje 29. 11. 2011, v primeru potrditve tiskovine do 23. 11. 2011, pa so škatle lahko izdelane že prej, kar je odvisno od potrditve tiskovine. Glede na to, da je toženec tiskovino potrdil že dva dni prej kot predvideno, se je upravičeno spremenil tudi datum izdelave, kar je bilo tudi ustno potrjeno s strani direktorice tožeče stranke. Tožeča stranka na dan nalaganja kartonskih škatel ni omenjala, da obstaja možnost nastanka mehurjev, hkrati pa tudi tožeča stranka ni opozorila toženca, da škatle niso še pripravljene za prevzem.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na to tožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanske in materialnopravne ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne. Tretji odstavek 461. člena Obligacijskega zakonika(1) določa, če je kupec odpravil stvar naprej, ne da bi jo preložil, prodajalcu pa je bila ob sklenitvi pogodbe znana ali bi mu morala biti znana možnost takšne nadaljnje odprave, je pregled mogoče odložiti, dokler stvar ne pride v novi namembni kraj; kupec mora v tem primeru prodajalca obvestiti o napakah, brž ko je po normalnem teku stvari lahko zvedel zanje od svojih odjemalcev. Toženec se na navedeno zakonsko določbo ne more sklicevati, ker je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da si je toženec dne 28. 11. 2011 ogledal končne izdelke. Iz izpovedbe toženca izhaja, da je opazoval proizvodnjo kartonastih škatel, ki so bile na proizvodni liniji, ki so bile lične in takšne kot so bile dogovorjene.(2) Toženec je zato imel možnost preveriti, ali končni izdelek ustreza vzorcu, kot je bil dogovorjen, saj drugačen tisk in otip kartona, predstavlja očitno napako, katero bi toženec lahko opazil že s pregledom. Toženec je imel na ta način možnost takoj sporočiti tožeči stranki svoje pripombe zaradi očitnih napak na kartonastih škatlah, ker ni postopal na ta način, je to pravico iz tega naslova izgubil (prvi in drugi odstavek 361. člena OZ).

6. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z elektronskim obvestilom z dne 18. 11. 2011 obvestila toženo stranko, da bodo škatle pripravljena za odpremo 29. 11. 2011, toženec pisnega zagotovila za odpremo škatel na dan 28. 11. 2011 ni imel, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obstajal dogovor med pravdnima strankama, da bo odprema kartonastih škatel 28. 11. 2011. Rok izdelave ni bil spremenjen, ker je toženec takoj potrdil sprejem ponudbe vzorca, ustnega dogovora za odpremo 28. 11. 2011 z direktorico tožeče stranke pa toženec tudi ni dokazal. Do mehurjev na kartonskih škatlah je prišlo iz razloga, ker bi morale kartonaste škatle počivati na 20 stopinjah in zato lepilo ni prijelo tako kot bi moralo, saj so bile kartonaste škatle takoj po izdelavi naložene na toženčev tovornjak. Toženec je bil prisoten pri nalaganju kartonastih škatel, škatle so se nalagale že dopoldan 28. 11. 2011, iz razloga, ker je toženec imel prost kamion, čeprav je bil dogovorjeni datum odpreme šele 29. 11. 2011, iz izpovedi toženca pa izhaja, da je bil organizator prevoza in kot je sam izpovedal je iz „te branže“, zato bi toženec moral vedeti oziroma bi lahko vedel, kako je potrebno ravnati s takšnimi produkti in kdaj se lahko odpremijo, ne da bi obstajal rizik nastanka škode. Toženec je zato moral vedeti, da zaradi predčasne odpreme na kartonastih škatlah lahko pride do mehurjev, zato tožeča stranka ne odgovarja za stvarne napake, čeprav je bilo ugotovljeno, da mehurji, ki so se pojavili na kartonskih škatlah v času prevzema blaga s strani toženca še niso obstajali in so se pojavili kasneje. Iz navedenih razlogov ni podana odgovornost tožeče stranke za poškodbe kartonastih škatel iz drugega odstavka 458. člena OZ.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka, enako tožeča stranka, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben.

Op. št. (1): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (2): Glej izpoved toženca na strani 100-101 sodnega spisa.