Jedro

Ni ovire, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Vendar to velja ob temeljnem pogoju, da so razlogi o posameznih odločilnih dejstvih v odločbi, na katero se sodišče sklicuje, razumni, izčrpni, jasni ter celoviti in torej zadostijo standardu obrazloženosti sodne odločbe.

V obravnavani zadevi se sodišči najprej neustrezno sklicujeta na predhodno odločbo o odreditvi pripora, ki nima zadostnih razlogov, nato pa tudi sami sklep o obstoju utemeljenega suma pri obdolženki sprejmeta na podlagi argumentov, ki niso ustrezni oziroma celoviti. Aktivna vloga obdolženke pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja ne izhaja namreč prav iz nobenega izmed zaključkov sodišč; iz njune obrazložitve ne izhajajo tista konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da je obdolženka izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Ob celoviti presoji o vlogi obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, je ravnanje in vloga obdolženke kot sostorilke v obrazložitvi povsem izostala. Zgolj ugotovitev, da je v vozilu bila prisotna kot sopotnica, pa za utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženke A. A. se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep v delu, ki se nanaša na obdolženko A. A. razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženca B. B. se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepomI Ks 21869/2025 z dne 11. 4. 2025 zoper obdolženko A. A. in obdolženca B. B. podaljšal pripor po vložitvi neposredne obtožnice iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 21869/2025 z dne 30. 4. 2025 pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni.

2.Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlagata zagovornica obdolženke A. A. in zagovornik obdolženca B. B. iz vseh zakonskih razlogov po prvem dostavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevam za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi oziroma vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevi in predlagal njuno zavrnitev.

4.Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obema obdolžencema in njunim zagovornici ter zagovorniku, ki se o njem niso izjavili.

B.

Glede zahteve zagovornice obdolženke A. A.

5.Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper izpodbijan pravnomočen sklep o podaljšanju pripora vztraja pri svojih navedbah, ki jih je uveljavljala že v postopku zoper odločitev o odreditvi pripora. Tako v okviru izpodbijanja utemeljenega suma ponovno v temeljnem zatrjuje, da sodišče v izpodbijanih sklepih ni celovito presodilo vseh pravno relevantnih okoliščin, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma pri obdolženki. Izpostavlja, da iz obrazložitve sodišč in dokazne ocene izvedenih dokazov v ničemer ni opredeljena aktivna vloga obdolženke, da je kot sostorilka izvršila očitano ji kaznivo dejanje. Meni, da iz zbranih dokazov izhajajo le zaključki, da je bila obdolženka v vozilu prisotna kot sopotnica, na podlagi česar še ni mogoče sklepati o njeni aktivni vlogi pri izvršitvi kaznivega dejanja. Obstoju utemeljenega suma zato po njeni oceni ni zadoščeno, prav tako pa navaja, da je zaradi pomanjkljive obrazložitve podana tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6.Navedbe vložnice so utemeljene. Utemeljen sum je podan, če obstajajo dejstva in okoliščine, ki tak sum opravičujejo. Sodišče mora sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora obrazložiti z razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin sklepa na obstoj utemeljenega suma. Opraviti mora presojo vsebine zbranega dokaznega gradiva in glede obstoja utemeljenega suma zavzeti svoje stališče, ki ga je dolžan ustrezno obrazložiti. V ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča so se že izoblikovali standardi obrazloženosti utemeljenega suma. V zvezi s tem dokaznim standardom morajo biti navedeni določni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju predhodne, konkretne, specifične in artikulirane verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.¹

7.Sicer je res, da je takšna zahteva po obrazloženosti sodne odločbe o priporu najstrožja ob odreditvi pripora, saj se sme sodišče v sklepih o podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma po pravnomočnosti obtožnice, opreti na stališča, zavzeta v teh odločbah.² Možnost sklicevanja na predhodne odločbe pa je skladno z ustavno sodnimi standardi uporabljiva le, (i) če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, (ii) če so v njem presojene relevantne okoliščine in (iii) če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.³ Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen neskončnemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena. Ni ovire, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Vendar to velja ob temeljnem pogoju, da so razlogi o posameznih odločilnih dejstvih v odločbi, na katero se sodišče sklicuje, razumni, izčrpni, jasni ter celoviti in torej zadostijo standardu obrazloženosti sodne odločbe.⁴

8.V obravnavani zadevi sta se sodišči glede obstoja utemeljenega suma na strani obdolženke sklicevali na pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v KrškemI Kpd 21869/2025 z dne 26. 3. 2025 o odreditvi pripora, nato pa v bistvenem ponovili argumente, ki jih je sodišče zavzelo že v tej fazi postopka. V konkretni zadevi takšno postopanje ni ustrezno in ne zadosti navedenim (ustavno)sodnim standardom. Pravnomočen sklep, na katerega sta se sodišči sklicevali, v delu, ki se nanaša na obdolženko, namreč nima razumnih in celovitih razlogov o odločilnem dejstvu - to je, ali je bil pri obdolženki podan utemeljen sum za izvršitev očitanega kaznivega dejanja.⁵ Sodišči se torej najprej neustrezno sklicujeta na predhodno odločbo, ki nima zadostnih razlogov, nato pa tudi sami zaključke o obstoju utemeljenega suma pri obdolženki sprejmeta na podlagi argumentov, ki niso ustrezni oziroma celoviti.

9.Sodišči namreč nista zadostno - v skladu z navedenimi standardi - obrazložili obstoja utemeljenega suma na strani obdolženke. Njena aktivna vloga pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja ne izhaja namreč prav iz nobenega izmed njunih zaključkov; iz njune obrazložitve ne izhajajo tista konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da je obdolženka izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Ob celoviti presoji o vlogi obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, je ravnanje in vloga obdolženke kot sostorilke v obrazložitvi povsem izostala. Zgolj ugotovitev, da je v vozilu bila prisotna kot sopotnica, pa za utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje.⁶

10.Sodišči sta kot (edini) dokaz, ki bi naj izrecno podkrepil utemeljen sum pri obdolženki, neustrezno upoštevali zagovor obdolženca, katerega sta na podlagi drugih zbranih dokazov sicer ovrgli. Del njegovega zagovora, ki po oceni sodišč izkazuje obstoj utemeljenega suma obdolženke, namreč ni mogoče upoštevati iztrgano iz konteksta, v katerem je bil zagovor obdolženca dan. Kot je razvidno iz povzetka zagovora, je obdolženec med drugim res navajal, da so se obema, torej tako njemu kot obdolženki, tujci kot "štoparji" ob cesti zasmilili ter da sta se zato skupaj odločila, da jih bosta vzela v avto. Nikakor pa tega ne gre enačiti s priznanjem - kot to napačno interpretirata sodišči - da sta se obdolženca skupaj zavestno in hote odločila za izvršitev kaznivega dejanja. Zagovoru obdolženca, ki je bil dan v smeri razbremenitve, torej predvsem, da obdolženca nista delovala v sklopu organizirane verige ter proti plačilu in sta tujce v vozilo vzela iz usmiljenja, sodišči nista sledili, zato tudi dejstva, da sta se za tako dejanje obdolženca odločila skupaj, ni mogoče upoštevati na način, kot sta ga upoštevali sodišči. Gre za dve različni situaciji in zagovoru obdolženca v tem primeru ni mogoče pripisati pomena, kot mu ga neustrezno dajeta sodišči.

Glede zahteve zagovornika obdolženca B. B.

11.Vložnik tudi v zahtevi zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora najprej izpodbija obstoj utemeljenega suma, ki naj bi bil po njegovi oceni neustrezno obrazložen. Primarno gre poudariti, da s svojim navedbami, (i) da iz nobenega dokaza ne izhaja, da bi obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, (ii) da nobena priča ni izpovedala o plačilu organizirane poti in (iii) da iz nobenega dokaza ne izhaja, da bi bil obdolženec del organizirane verige oziroma član hudodelske združbe, vložnik nedopustno uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi sicer pa so konkretni in zadostni razlogi o obstoju utemeljenega suma na strani obdolženca, o katerem sta sodišči sklepali na podlagi konkretnih dokazov in ugotovljenih okoliščin, navedeni v točkah 5 do 7 prvostopenjskega sklepa ter v točkah 4 in 5 drugostopenjskega sklepa.

12.Nadalje vložnik izpodbija tudi priporni razlog begosumnosti in meni, da je ta pavšalno obrazložena, zaradi česar bi naj bili podani tudi kršitvi 22. in 25. člena Ustave. Tudi tem navedbam ne gre slediti. Sodišči sta o begosumnosti na strani obdolženca ustrezno presodili na podlagi ugotovljenih okoliščinah, (i) da je obdolženec tujec - državljan Moldavije, z začasnim prebivališčem na Poljskem; (ii) v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) nima naveznih okoliščin (tukaj nima nima niti zaposlitve niti družine); (iii) na ozemlju RS se je nahajal zgolj z namenom izvršitve kaznivega dejanja; (iv) za očitano kaznivo dejanje je predpisana visoka zaporna kazen in zato obstaja velika nevarnost, da bi se obdolženec kazenskemu pregonu izognil oziroma ga znatno otežil (točka 8 prvostopenjskega sklepa in točki 7 ter 8 drugostopenjskega sklepa). S temi razlogi sta sodišči povsem zadostno obrazložili tudi sorazmernost in neogibno potrebnost ukrepa (točki 9 in 10 prvostopenjskega sklepa in točka 12 drugostopenjskega sklepa), medtem ko sorazmernosti v ožjem pomenu v primeru pripornega razloga begosumnosti skladno z ustaljeno sodno prakso praviloma niti ni potrebno posebej presoditi.⁷

C.

13.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, kolikor se nanaša na obdolženko A. A. podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče v zvezi z obstojem utemeljenega suma ni navedlo odločilnih dejstev. Zato je v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženke ugodilo, pravnomočni sklep v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da že temeljni pogoj za podaljšanje pripora - utemeljen sum v izpodbijani sodni odločbi ni ustrezno obrazložen, se do ostalih trditev zahteve ni opredeljevalo.

14.Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženca B. B. pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

15.Če bo za obdolženca B. B. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

1.Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah XI Ips 88890/2023 z dne 15. 2. 2024,XI Ips 27824/2023 z dne 8. 6. 2023, XI Ips 45612/2010 z dne 22. 7. 2010, I Ips 1/2008 z dne7. 2. 2008 in I Ips 399/2006 z dne 9. 11. 2006.

2.Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 19156/2021 z dne 9. 9. 2021.

3.Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Up-2073/06-13 z dne 25. 1. 2007 in sklepom Up-465/02, Up-532/2 z dne 25. 9. 2002.

4.Primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča XI Ips 1901/2023 z dne 30. 5. 2023, XI Ips 19156/2021 z dne 9. 9. 2021 in I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018.

5.O tem je Vrhovno sodišče odločilo s sklepom XI Ips 21869/2025 z dne 16. 7. 2025.

6.Primerjaj zlasti z odločbo Vrhovnega sodišča XI Ips 88890/2023 z dne 15. 2. 2024 (tč. 8), ki obravnava bistveno podobno situacijo.

7.Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 22413/2014-51 z dne 28. 7. 2014 in XI Ips 58979/2013-126 z dne 16. 1. 2014.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 308, 308/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-1, 371, 371/1, 371/1-11

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.