Jedro

Uporaba kmetijskega zemljišča kot parkirišče za vlačilce, niti po določbah ZKZ in niti z drugimi predpisi ni dovoljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota v A., z dne 23. 7. 2002, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora s parc. št. 2560 k.o. ..., odstraniti vsa vozila in da mora z zahodnega dela te parcele, ob cesti C. - D., ki ga je v velikosti 748 m2 uredil kot parkirišče za vlačilce do 1. 9. 2002 odstraniti nasuti gramoz in zemljišče vrniti v prvotno stanje kmetijskega zemljišča. V obrazložitvi tožena stranka povzema pritožbene navedbe tožnika. Ob citiranju določb 4., 7. in 107. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, ob povzemanju postopka in podatkov, ki jih je kmetijski inšpektor pridobil ob inšpekcijskih pregledih v času med 4. 3. 2002 in 28. 8. 2002 na zemljišču s parc. št. 2560 k.o. ..., tožena stranka ugotavlja, da je na delu kmetijskega zemljišča s parc. št. 2560 k.o. ... gramoz in da so na njem parkirani priklopnik in vlačilec in zaključuje, da tožnik spornega dela kmetijskega zemljišča ne uporablja v skladu z namenom in Zakonom o kmetijskih zemljiščih. Poleg tega tožena stranka ugotavlja tudi, da tožnik parkira vlačilce in priklopnike izven 5 metrskega pasu, ki je dovoljen z Uredbo o prepovedi vožnje vozil v naravnem okolju. Glede na vse navedeno tožena stranka ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožbene navedbe pa neutemeljene.

Tožnik v tožbi navaja okoliščine zaradi katerih je že v letu 1980 po izvršeni komasaciji na spornem delu zemljišča na parceli, ki je na pretežnem delu zasajena z vinsko trto, uredil manjšo površino za parkiranje oz. ustavljanje traktorja in drugih kmetijskih strojev, ki jih posredno ali neposredno uporablja za vzdrževanje vinograda. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj je potrebno, da je na tistih nekaj sto kvadratnih metrih površina utrjena. Ker je prepričan, da je opisani del zemljišča potreben za smotrno in strojno obdelavo vinograda, se z razlago kmetijske inšpektorice zakaj je potrebno površino nasuto z gramozom odstraniti ne strinja. Trdi, da utrjena površina ne spreminja stanja kot je bilo že v času njegovih prednikov, ki so zemljo obdelovali z vprežno živino in starim kmetijskim orodjem. Meni, da je zato zahteva za vzpostavitev prvotnega stanja nesmiselna. Prepričan je, da je kmetijska inšpektorica, ki je zoper njega podala tudi predlog sodniku za prekrške, odločbo izdala zaradi osebne zamere in šikaniranja. V nadaljevanju pa ob razlagi 1. in 2. člena Uredbe o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju, navaja dejstva zaradi katerih, kot lastnik zemljišča s parkiranjem in ustavljanjem na "parkirišču", ki je le podpora za nemoteno funkcioniranje kmetijske dejavnosti, ni prekršil določb Uredbe. Ker se sporni del zemljišča nahaja tik ob cesti, meni, da je na tem delu intenzivna kmetijska raba in pridelovanje hrane tudi zdravstveno in ekološko vprašljivo. Ne strinja se z ugotovitvijo, da gre za uporabo zemljišča za drug namen in meni, da se inšpektorica neutemeljeno sklicuje na 1. alineo 107. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Tožbi prilaga kopijo odločbe sodnika za prekrške, s katero je bil ustavljen postopek, ki je bil začet na predlog kmetijske inšpektorice. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil. Tožba ni utemeljena. V obravnavani zadevi ni sporno, da je kmetijsko zemljišče na parcelni št. 2560 k.o. ... na zahodnem delu, ob cesti C. - D. na površini 748 m2 nasuto z gramozom in da tožnik ta del zemljišča uporablja kot parkirišče. Rabo kmetijskih zemljišč in njihovo varstvo ureja Zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS , št. 59/96, 31/98 - odl. US, 68/00 - odl. US, 27/02 - odl. US, 67/02 in 36/03 - ZKZ). Po 4. členu ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Trajnost rodovitnosti tal pa je med drugim zagotovljena tudi, če tla niso zbita. Uporabnik kmetijskega zemljišča mora le-to uporabljati na predpisan način in kot dober gospodar in mora kmetijsko proizvodnjo prilagoditi ekološkim in talnim razmeram. Pri tem mora uporabljati kraju primerne metode za preprečevanje zbitosti tal, erozije in onesnaženja ter za zagotavljanje trajne rodovitnosti zemljišč (1. odstavek 7. člena ZKZ). V 2. odstavku 7. člena ZKZ pa je določeno, da kmetijski inšpektor, če ugotovi, da obdelovalec ne uporablja kmetijskega zemljišča v skladu s 1. odstavkom tega člena, naloži obdelovalcu izvedbo primernih ukrepov. Med pristojnostmi kmetijskega inšpektorja pa je v prvi alinei B. točke 107. člena ZKZ določeno, da sme prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča v kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če tako izkoriščanje po zakonu ali predpisu izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Ob nespornem dejstvu, da tožnik sporni del kmetijskega zemljišča na parc. št. 2560 k.o. ..., uporablja kot parkirišče, iz izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, pa izhaja, da je kmetijski inšpektor na podlagi opravljenih pregledov ugotovil, da so na tem delu kmetijskega zemljišča parkirani vlačilci, je brez dejanske in pravne podlage tožnikov očitek, da kmetijski inšpektor, za izdajo odločbe, s katero mu je naložil, da s spornega dela parcele odstrani vsa vozila in da mora nasuti gramoz odstraniti in na tem delu zemljišča vzpostaviti prvotno stanje, ni imel podlage. Uporaba kmetijskega zemljišča kot parkirišče za vlačilce, niti po določbah ZKZ in niti z drugimi predpisi ni dovoljena. Rabo kmetijskih zemljišč namreč določa ZKZ in ne Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (Uradni list RS, št. 16/95, 28/95 in 35/01), ki je le izvršilni predpis Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona o ohranjanju narave, s katerim so določeni ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot. Ker gre v obravnavani zadevi za ukrep po določbi 1. alinee B. točke 1. odstavka 107. člena ZKZ, s katerim je kmetijski inšpektor pristojen prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča v kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo in odrediti vzpostavitev zemljišča v prvotno stanje, so za odločanje v tem upravnem sporu pravno nepomembne trditve tožnika, ki se nanašajo na postopek prekrška, ki ga je sprožil kmetijski inšpektor ob sklicevanju na določbe Uredbe o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju. Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da tožnik sporni del kmetijskega zemljišča uporablja tudi za parkiranje vozil, ki niso namenjena kmetijski proizvodnji, sodišče v že navedenih določbah ZKZ, ni imelo podlage za ugotavljanje po tožniku zatrjevanih dejstev o tem, da je parkiranje vozil na kmetijskem zemljišču dovoljeno.

Ker tožnik v upravnem postopku in v tožbi ni navajal dejstev in predlagal dokazov, s katerimi bi izkazoval, da je bilo nasutje gramoza, ki ga je dolžan iz spornega dela parcele odstraniti, potrebno zaradi kmetijske proizvodnje, je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da za vzpostavitev zemljišča v prvotno stanje določeno z odrejenim ukrepom ni potrebno. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 59. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS).