Jedro

V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.

V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v prvi alineji I. točke izreka in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnika in toženka so 30. 6. 2008 sklenili hipotekarni kreditni pogodbi za kredit v skupnem znesku 148.000 švicarskih frankov (CHF). Tožnika s tožbo uveljavljata ničnost obeh kreditnih pogodb z dne 30. 6. 2008 in notarskih zapisov glede kreditnih pogodb z dne 30. 6. 2008, plačilo 48.078,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, plačilo odškodnine v višini 779,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in povrnitev pravdnih stroškov.

2.Sodišče prve stopnje je vse zahtevke tožnikov zavrnilo in tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke. Presojo kreditnih pogodb je opravilo na podlagi tretjega odstavka 21. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in s tem povezane splošnejše ureditve nepoštenih pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Ker so te določbe posledica implementacije Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), je upoštevalo tudi načelo lojalne razlage skladne s pravom Evropske unije. Ob presoji se je oprlo na razlago Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in upoštevalo standard povprečno obveščenega, preudarnega potrošnika. Tožnika sta pred sklenitvijo kreditnih pogodb podpisala izjavo o prevzemu valutnega tveganja, na jasen in razumljiv način sta bila informirana glede možnosti upada oziroma rasti tečaja, toženka pa je v celoti izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Dogovor o vračilu kredita v tuji valuti CHF in dogovor o spremenljivi obrestni meri ne predstavljata nepoštenega pogoja, saj ni podana slaba vera toženke, prav tako ni znatnega neravnotežja med pravicami ter obveznostmi pogodbenih strank. Ker kreditni pogodbi nista nični, ni utemeljen zahtevek na vračilo iz naslova neupravičene obogatitve in tudi niso izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost kreditnih pogodb z dne 30. 6. 2008 in notarskih zapisov z dne 30. 6. 2008, ki vsebujeta kreditno pogodbo in sporazum po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (prva alineja I. točke izreka), razveljavilo glede kondikcijskega in odškodninskega zahtevka ter stroškov postopka (druga alineja I. točke izreka), odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Oprlo se je na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče), ki je na podlagi stališč SEU ocenilo, da mora nacionalno sodišče preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita.

4.Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 333/2023 z dne 6. 11. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče kršilo 355. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko ni zadeve vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču niti ni razpisalo naroka niti ni stranke pozvalo k dopolnitvi trditvene podlage in dokaznih predlogov, ki so postali relevantni šele s spremenjeno sodno prakso?

5.Toženka v reviziji poudarja, da je prvostopenjsko sodišče v skladu s takrat veljavno sodno prakso pravilno zaključilo, da je bila pojasnilna dolžnost toženke celovito izpolnjena, saj so bila dana pojasnila takšne vsebine in intenzitete, da sta se tožnika kot povprečno skrbna in preudarna potrošnika morala in mogla zavedati ekonomskih posledic sklenjenega pravnega posla. Drugostopenjsko sodišče pa se je oprlo na spremenjene standarde presoje pojasnilne dolžnosti, kot sta jih izoblikovali Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče. Ugotovitve glede opravljene pojasnilne dolžnosti toženke tudi po najnovejši praksi Vrhovnega sodišča zadoščajo za zaključek, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena. Izpostavlja sodbo II Ips 74/2023 z dne 20. 3. 2024, ki se nanaša na toženko in v kateri je Vrhovno sodišče na podlagi identičnega dejanskega stanja ugotovilo, da je bila pojasnilna dolžnost toženke celovito izpolnjena in da kreditna pogodba ne vsebuje nepoštenega pogodbenega pogoja in zato ni nična. Odločba sodišča druge stopnje predstavlja presenečenje, saj temelji na drugačni materialnopravni oceni in drugačnih stališčih glede okoliščin, relevantnih za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, kot so bila predmet presoje pred prvostopenjskim sodiščem in kot bi jih toženka lahko pričakovala glede na ustaljeno sodno prakso in elemente presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja do trenutka vložitve odgovora na pritožbo. Sodišče druge stopnje ni razpisalo glavne obravnave, na kateri bi toženko seznanilo z drugačnim pravnim naziranjem in ji dalo možnost, da se v zvezi z nepričakovanimi elementi presoje izjavi in predloži morebitne dokaze.

6.5. Revizija je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

7.6. Revizija je utemeljena.

8.7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP) in pravni problem, v okviru dopuščenih vprašanj, obravnava izhajajoč iz razlogov, ki so navedeni v reviziji.

9.8. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v korist potrošnika. Primerljiv procesni položaj je Vrhovno sodišče že večkrat obravnavalo.

10.V sodni praksi Vrhovnega sodišča o potrošniških pogodbah v CHF je v letu 2023 prišlo do bistvene nadgraditve dotedanjih stališč. Že prejšnja praksa je sicer poudarjala pomen pojasnilne dolžnosti banke glede obstoja valutnega tveganja, a sklep, da banka ni zadostila svoji pojasnilni obveznosti, je v novejši praksi - od odločbe II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki jo izpostavljata toženka in sodišče druge stopnje - drugačen. Spremenjeno prakso kratko povzema 10. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025.

11.9. Toženka utemeljeno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. V odgovoru na pritožbo se do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Sodišče druge stopnje je, ne da bi toženki omogočilo izjavo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP, odločitev o pritožbi utemeljilo s stališči novejše sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča ter Ustavnega sodišča, ki sta sledili stališčem SEU o razlagi Direktive 93/13. Sodišču prve stopnje je očitalo zmotno uporabo materialnega prava s tem, ko je dokazno breme za dokazovanje (ne)izpolnjene pojasnilne dolžnosti naložilo tožnikoma, namesto toženki. Poudarilo je, da mora banka pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti kreditojemalce opozoriti, da je bodoče gibanje tečaja popolna neznanka in so možne tudi velike spremembe tečaja, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita.

12.Pojasnilno dolžnost toženke je presodilo upoštevaje standard, kot ga je opredelilo Ustavno sodišče, ter poudarilo, da prvi odstavek 24. člena ZVPot predstavlja implementacijo Direktive 93/13 in ker potrošniku zagotavlja višje varstvo, ga je treba uporabiti pri presoji vprašanja ničnosti v Sloveniji sklenjenih kreditnih pogodb v CHF.

13.10. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je tako pritrdilen. Utemeljen je revizijski očitek toženke, da je bila prikrajšana za izjavo o drugačni materialnopravni podlagi, na kateri temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in ji je bila v zvezi s tem odvzeta možnost, da poda (ob zakonsko določenih omejitvah iz prvega odstavka 337. člena ZPP) nove trditve o dejstvih in predlaga nove dokaze, ter se opredeli do novih pravnih vprašanj.

14.11. Zaradi ugotovljene procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v prvi alineji I. točke izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Dodatni napotki za sojenje niso potrebni.

15.12. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

16.13. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, Uradni list Evropskih skupnosti, L 95/29, 21. 4. 1993.

Op. št. (2)Odločba Ustavnega sodišča Up‑1181/20 z dne 3. 5. 2023 (točki 14 in 16 obrazložitve).

Op. št. (3)Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (točki 66 in 67 obrazložitve).

Op. št. (4)Pri tem navaja odločbo Ustavnega sodišča Up‑1181/20 z dne 3. 5. 2023.

Op. št. (5)Pri tem navaja sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

Op. št. (6)Sklepi Vrhovnega sodišča II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024, II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2025, II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025, II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2024, II Ips 6/2025 z dne 12. 3. 2025, II Ips 61/2024 z dne 2. 4. 2025, II Ips 67/2024 z dne 2. 4. 2025 in II Ips 72/2024 z dne 16. 4. 2025.

Op. št. (7)Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in številne druge odločbe.

Op. št. (8)Tej odločbi so sledile odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

Op. št. (9)Bistvo spremenjene prakse je v a) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju; b) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno; ter c) razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani.

Op. št. (10)Točke 12 - 18 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (11)Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2022 (točke 68 do 72 obrazložitve).

Op. št. (12)Odločbi Ustavnega sodišča Up‑1181/20 z dne 3. 5. 2023 (točka 16 obrazložitve) in Up‑317/21 z dne 8. 9. 2022 (točka 13 obrazložitve).

Op. št. (13)Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (točke 22 do 25 obrazložitve).

Op. št. (14)Točki 14 in 18 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.