Jedro

Zmotno je materialnopravno izhodišče, da osebi, za katero bi bilo sicer ugotovljeno, da je določen čas izpolnjevala pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, tega statusa tudi za obdobje pred nastankom morebitnega razloga iz 6. člena ZZVN ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1534/98-6 z dne 6.12.1999 in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 - nadalje: ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.8.1998. S to odločbo je tožena stranka na podlagi upravne revizije odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 14.8.1997, s katero je ta tožniku priznala status žrtve vojnega nasilja - izgnanca za čas od 16.4.1941 do 20.4.1945 in odločila, da mu ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da med strankama ni spora o okoliščini, da je tožnik potem, ko ga je nemški okupator 16.4.1941 prisilno izgnal v Srbijo, v začetku leta 1942 stopil v M. odred Jugoslovanske vojske v domovini - četniški odred. Tožniku bi status izgnanca zaradi njegove prisilne izselitve v Srbijo ob nespornem izpolnjevanju pogojev iz 2. člena zakona o žrtvah vojnega nasilja ((Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - nadalje: ZZVN) sicer pripadal, vendar mu zaradi kasnejšega prostovoljnega sodelovanja v četniških odredih kot sodelavcu agresorja, takšnega statusa ni mogoče priznati. Prvostopno sodišče se zato strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da prvostopni upravni organ pri odločanju o tožnikovem statusu žrtve vojnega nasilja ni upošteval določbe 6. člena ZZVN, zaradi katere tožniku statusa izgnanca ni mogoče priznati. Postopek pred izdajo izpodbijanega akta je bil pravilen, odločba tožene stranke pravilna in temelji na zakonu.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je nesporno, da je prostovoljno sodeloval v četniških odredih. Ne soglaša pa z ugotovitvami sodišča, da naj bi bili četniki sodelavci agresorja. Gre za ideološko interpretacijo zgodovine, ki nima opore v zgodovinskih dejstvih.

General D.M. je po okupaciji Jugoslavije z delom jugoslovanske vojske ostal v Jugoslaviji in deloval po navodilih legalne vlade Kraljevine Jugoslavije v izgnanstvu, ki pa je ves čas delovala v skladu z interesi in navodili zaveznikov. Sodelovanje nekaterih četniških poveljnikov z Nemci ali Italijani ne more spremeniti zgodovinske ocene, da so bili četniški odredi vojaške enote, ki so delovale v interesu zaveznikov. Sodišče bi moralo upoštevati vsaj knjigo prof. Aleksandra Bajta "Bermanov dosje", izjavo ameriškega predsednika Harrya Trumana in nekdanjega francoskega predsednika generala Charlesa de Gaulla. Zajeli so ga prav Nemci in ga kot pripadnika četniških enot odpeljali v taborišče, od koder je v drugi polovici aprila 1945 tudi pobegnil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Žrtev vojnega nasilja je državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen ZZVN). Po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu, ob pogojih iz 1. člena, med drugim tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske, ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec). Ne glede na pogoje iz 2. člena tega zakona se za žrtev vojnega nasilja po tem zakonu ne šteje oseba, ki je prostovoljno ali poklicno sodelovala na strani agresorja (6. člen ZZVN).

Prvostopno sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo kot nesporno dejstvo, da je tožnika nemški okupator dne 16.4.1941 prisilno izgnal v Srbijo (navedeni datum je sicer v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu). Iz prvostopne sodbe nadalje izhaja, da je tožnik, ki se je nahajal v Srbiji v izgnanstvu, na začetku leta 1942 stopil v M. odred jugoslovanske vojske v domovini - četniški odred, 6.1.1945 pa so ga ujeli Nemci in ga odpeljali v taborišče v G., nato pa v L.-L., od koder je pobegnil v L. v drugi polovici aprila 1945. Prvostopno sodišče je določbo 6. člena ZZVN razlagalo tako, da je štelo, da tožniku, ki je prostovoljno sodeloval v četniških odredih, kot sodelavcu agresorja, statusa izgnanca ni mogoče priznati, kljub izpolnjevanju pogojev iz 2. člena ZZVN.

Iz sodbe prvostopnega sodišča ne izhaja, da bi bili pri tožniku že v času zatrjevanega izgona (16.4.1941) podani razlogi, zaradi katerih tožniku statusa izgnanca ne bi bilo mogoče priznati. Po oceni pritožbenega sodišča zato ni utemeljeno stališče prvostopnega sodišča, da osebi, za katero bi bilo sicer ugotovljeno, da je določen čas izpolnjevala pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, tega tudi za obdobje pred nastankom morebitnega razloga iz 6. člena ZZVN, ni mogoče priznati. Iz obrazložitve Predloga zakona o žrtvah vojnega nasilja (Poročevalec DZ), namreč izhaja, da je razlog za določbo 6. člena ZZVN v tem, da osebe, ki so prostovoljno ali poklicno sodelovale v enotah agresorja, po naravi stvari niso bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom agresorja ter da pripadniki fašističnih oziroma nacističnih strank in njihovih enot tudi nimajo posebnega varstva v državah, kjer je nacizem oziroma fašizem nastal. Zato, po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče sklepati, da bi imela navedena zakonska določba kaznovalen namen, zaradi katerega bi osebi, pri kateri bi ugotovili, da je kasneje, po izgonu s strani agresorja v Sloveniji v Srbijo, začela sodelovati v vojaških enotah četnikov v Srbiji (v drugi državi), zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca v celoti zavrnili. Pritožbeno sodišče pa meni, da je bil s tožnikovim dejanjem, to je prostovoljnim pristopom k četniškemu gibanju v januarju 1942 prekinjen nasilni ukrep okupatorja, zaradi česar za to obdobje po vstopu v četniško gibanje ne more pridobiti statusa izgnanca.

Zato je bilo pritožbi potrebno ugoditi iz drugih razlogov. Ker po presoji prvostopnega sodišča obstoj navedenih okoliščin na strani tožnika v celoti izključuje možnost, da bi bil tožniku status žrtve vojnega nasilja sploh priznan, tudi za obdobje, ko naj bi bil dejansko izgnan v Srbijo, pa do vstopa v četniško gibanje, je bilo, po oceni pritožbenega sodišča, materialno pravo glede tega napačno uporabljeno. Zaradi navedenega je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, saj v postopku ni bil ugotovljen točen datum tožnikovega izgona, če je do izgona dejansko prišlo, kot tudi ne, od kdaj dalje naj bi bil pri tožniku podan razlog iz 6. člena ZZVN, torej kdaj natančno se je tožnik pridružil četniškemu gibanju.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.